Apolonija Klančar

04/06/2026

OSEBNA RAST NA PLAŽI IN WC-JU?

''Živahna, humorno zašpičena knjiga se loteva resne teme: kako se razbremeniti vzorcev, ki se nas oklepajo tako trdno, da nam onemogočajo živeti lepše, bolj sproščeno...''
Tako je Maja Črepinšek, knjižni molj revije Moj malček, začela predstavitev moje nove knjige 'Življenje: narobe naučeno?!'.

To je knjiga, ki jo lahko berete tudi na plaži ali WC-ju. Kot priročnik za osebno rast ali komično dramo, ki se dogaja v svetovalnici Zofke Kmet in v sodni dvorani.

Maja je svojo knjižno oceno končala takole:
''Vsebina je podana v obliki dramskih zgodb v dialogih, v katerih poleg Zofke nastopajo še sodnica Justina, državni tožilec Tihomir Trdina in izvedenske priče tožilstva, Zofkini pacienti pa so otroci in odrasli. Zofka obravnava teme, kot so vpliv vzgoje na oblikovanje osebnosti, učenje in razvoj samozavesti, postavljanje meja, občutki krivde, sramu in strahu ter napačna prepričanja o učenju in napakah.
Knjiga je namenjena staršem, učiteljem in vzgojiteljem, pa tudi vsem, ki so pripravljeni delati na sebi, da bi postali boljši ljudje.''

Maja, hvala za predstavitev, obiskovalce svoje strani pa vabim k branju in nakupu.

02/06/2026

OPERACIJA, DA TE KAP…

Sedim pod košatim drevesom, ko zaslišim korake. Odprem oči in vprašam Znanko: ''Kako si?'' ''Ah, ne tako dobro, zdaj ko je Mož doma,'' odvrne. Nič mi ni jasno. Saj ima vendar rada moža! ''Kako to misliš?'' me zanima. ''Doma je po operaciji in toplicah,'' reče. ''Aja? Kakšna operacija?'' poizvedujem. ''Šel je na menjavo zaklopke pa ga je med operacijo kap,'' razloži. Jaz: ''Uff, kako mu gre?' Ona: ''Slabo. Dan pred operacijo je še ploščice polagal, zdaj pa komaj stoji in ne govori.'' Jaz: ''Pa ga niso rehabilitirali?'' Ona: ''So. Ampak govora ni.'' Jaz: ''Pa požiranje, gre?'' Ona: ''Zdaj ja… Iščem dobrega logopeda, ki bi prišel domov, ker Mož ne more nikamor. Samo postelja, voziček in čisto malo na noge.'' Jaz: ''Kako dolgo je od operacije?'' Ona: ''Dva meseca in pol. Ko bi vsaj govoril lahko...'' Jaz: ''No, jaz delam tudi logopedijo…'' Ona: ''Res??? Bi prišla k nama domov?'' Jaz: ''Seveda…''

Znankinega Moža, starega dobrih sedemdeset, obiščem čez par dni. ''No, Lojze, preden začneva, bova najprej malo sprostila strah in šok te operacije. Ko nas je strah, je telo v krču. Takrat smo neumni, težko se učimo. Jaz pa imam za vaše telo danes intenzivni program učenja,'' začnem. Lojze kima in nekaj vokalizira, a nič ne razumem. ''Pa veste, kaj bova še? Sprostila jezo! Telo bo težko okrevalo, če ste jezni nanj. Se mu bova kar zahvalila. Ker lahko bi umrli. Zahvalite se svojemu telesu, ker je preživelo in ste s tem preživeli vi,'' zaključim.

''Zdaj bova pa malo pospravila po vaši glavi: venozni sinusi in ventrikli, da b***a kri in likvor lepo tekla,'' nadaljujem. Tisti dan sem intenzivno delala tudi fascije na prstih njegove desnice, ki jo je prizadela kap… Pa Babkinov refleks. Pa osnovna ponastavitev lobanjskih kosti, podjezičnice in trupa – kolikor je šlo, ko je Lojze sedel na invalidskem vozičku. Ob odhodu sem Kolegico naučila, kako naj mu integrira Babkinov refleks, da pripraviva grobo motoriko ust.

Teden kasneje Kolegica pove, da je Mož precej bolj suvereno na nogah. Tako je poročal njun Sin, ki je očeta peljal na krajši sprehod… Doda še, da je izgovor samoglasnikov nekoliko bolj jasen. ''Dobro,'' rečem. ''To je pa super za en teden. Danes pa dajva nekaj konkretnega za trup. Ste kot rogljiček, zvit v desno.'' Mož se reži. Do sedaj se je že navadil na moje fore. ''Khm, Lojze, tega ne morem delati na stolu. Bom zlezla na kavč k vam, OK? Žena je rekla, da mi popolnoma zaupa!'' Lojze se reži, gestikulira in reče: ''Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, jaaa.''

Najprej delam nek refleks, ki naj bi pomagal zorenju spodnjih motoričnih nevronov in bil super za okrevanje po kapi. 'No, zdaj bom preverila, če je kaj na tem…' si mislim. Delam počasi. Vsak signal podaljšam na pol minute ali več. Naredim več ponovitev v različnih legah. Lojze je sicer suh, ampak večji od mene... Zamudim se dvajset minut. Nadaljujem z Galantovim refleksom. Ni šans, da delam kakršnokoli motoriko govora, dokler sta hrbtenica in glava tako postrani… Gruntam, če grem lahko z roko pod hrbet. Ne gre. Se odločim, da bom pač delala kar spredaj, po prsnem košu, in si predstavljala, da sem zadaj... Mogoče se pa da tako? Saj pravijo, da je vse v glavi…

Ko čutim, kako se prsne mišice začnejo občutno sproščati, sem navdušena. Galant mi vzame nadaljnjih dvajset minut. Potem se odločim nastavit oba kolka, rameni, stegnenico, meniske in križne vezi. Nadalje 'prižigam vzorce' trupa: oba kolka, obe rami, kolk in rama na levi, kolk in rama na desni, levi kolk in desna rama, desni kolk in leva rama. Potem vse to povežem s koleni in gležnji in s komolci in zapestji. Delam, da teče z mene. Zunaj je vroče, jaz se z Lojzetom valjam po kavču. Na koncu upehana rečem: ''Vidite, Lojze, jaz lahko vsakega nategnem, pa tudi če samo leži. In to profesionalno!''

Med krohotanjem obstanem kot od strele zadeta. ''Jezus, Lojze, pa saj ste ravni kot smreka!'' sem osupla. Med delom namreč pogosto mižim, ker tako veliko bolje čutim, kam vlečejo mišice, vezi, fascije… Sem več kot navdušena. Nikoli še nisem delala z nikomer tako hitro po kapi. Skoraj verjeti ne morem: kljub temu, da se vratu in glave niti dotaknila nisem, ker sem delala samo trup in noge, je Lojzova hrbtenica ravna. Glava, ki je bila prej pod kotom 40°, po novem striže za kakšnih 5°. Desna noga, ki je prej bila močno obrnjena navzven, je zdaj bolj v sredinski legi in gležnja sta skoraj simetrična. Desna noga ostaja malo krajša kot leva. Znanki pokažem nove vaje. Seveda me firbec, kako bo, ko se naslednjič oglasim… In si želim, da bi nekdo znal pomagati tudi mojemu vratu in desni rami, kjer jaz ne znam več…

27/05/2026

KO SE MULCU JEBE IN JE NEMOTIVIRAN ZA ŠOLO …

''Trenutno me najbolj skrbi Sinova šola. Res upam, da zvozi. Nobenega interesa nima. Stvari se nabirajo. Vse odlaša na zadnji hip. Počutim se nemočno. Kako naj ga motiviram? Dan za dnem ponavljam z isto: ''Pojdi se učit! Daj naredi že kaj za šolo! Za tebe se gre!'' Vse zastonj. Na momente mi popustijo živci. Včasih se zjokam ali razpištolim. Potem mi pride na misel, da sem slaba mama, slaba partnerka… Sprašujem se, kaj delam narobe. Zakaj se take slabe stvari dogajajo meni, ko pa nikomur nikoli ne želim nič slabega??

Ko imam vsega poln kufer, težko ostanem mirna. Ne vem, kako naj se znebim tega razmišljanja o slabih stvareh. O tem, kaj bodo drugi rekli. Rada bi, da se ne sekiram za vsako stvar. Si ne jemljem vsega k srcu, sploh slabe stvari. Rabim več pozitive, korajže, pa enostavno ne znam. Na zunaj že rečem 'vse ok', a navznoter ni tako.
Želim si več mirnosti, zaupanja vase. Zaradi pomanjkanja časa in premalo ljubezni in spoštovanja do sebe se vrtim v začaranem krogu. Za druge bi se razdajala, zase pa ne poskrbim. Tako sem navajena od malega…''

Tako napiše v mailu Mama osnovnošolca. Ko pride na svetovanje, najprej malo podihava. Potem ji pustim, da pripoveduje, kako 'spodbuja in motivira' Sina in kako se pri tem počuti. Zapisujem si stavke, ki jih Mama ponavlja in izreče z velikim čustvenim nabojem, in sicer: ''Sinu se jebe za šolo. … Ne dela dovolj za šolo. … Če nisem z njim, ko dela za šolo, ni nič.''

Vprašam jo, če verjame tem stavkom. ''Seveda,'' plane Mama, ''njemu je POPOLNOMA vseeno. Dobesedno jebe se mu!'' Vzamem si čas, da jo spomnim, da ima Sin težave z vidom, grobo in fino motoriko. Da čeprav že celo OŠ sodeluje s svetovalno, ni napredka. Da je demoraliziran do te mere, da ima samomorilne misli…

''Gospa, naj vas nekaj vprašam. Resnično verjamete, da bi Sin sicer lahko delal za šolo, pa tega zanalašč noče – ker se mu jebe? Res mislite, da si kakšen otrok ne želi uspeha? In zato iz čistega veselja nad tem, da mu najedajo starši in učitelji, zanalašč ne dela? Ker je to tako super občutek, če si neuspešen in ti vsi non-stop težijo?'' zaključim.

Mama gleda in je tiho. ''Nihče ne dela rad stvari, ki mu ne grejo kljub trudu. Bolj se trudi, bolj vidi, da mu ne gre. Kako ne bi potem obupal?'' nadaljujem. ''Aha…'' se praska Mama. Nadaljujem: ''Sin že osem let izkuša, da kljub trudu ni uspeha. Jasno, da mu pade motivacija! Vsakokrat, ko se lotite z njim dela za šolo, se vam najprej zarola vaš šolski film – kako so vaš starši poniževali in vam govorili, da iz vas nič ne bo. Res spodbuden začetek! A to še ni vse, žal…

Potem greste 'v višjo učno prestavo': intenzivno oddajate energijski program, ki Sinu sporoča tole: 'Jebe se ti za šolo. Ne delaš dovolj. Če nisem s tabo, ni nič!!' Vaš Sin to sliši s celim svojim bitjem, čeprav tega ne rečete glasno! Čuti! Ljudje smo oddajniki IN sprejemniki. Otroci avtomatično lovijo postaje staršev. Te so zanje najglasnejše in najbolj jasne – ker jih poslušajo in se nanje uglašujejo od spočetja dalje!

Ko se vi s takimi prepričanju v ozadju lotite 'pomoči' Sinu, sta oba oplela že na začetku!'' zaključim. ''Samo res…'' zamišljeno reče Mama. ''Ja kaj pa naj naredim?'' ''Kako kaj?'' rečem. ''Zavestno boste izbrali in oddajali drugo postajo, ko mu boste pomagali. Zavestno se boste uglasili na druge misli – s celim svojim bitjem, zavednim IN nezavednim! Zadnjič sva že skurili par lažnih prepričanj. Danes skuriva najprej te tri, potem pa naloživa nova.'' In katera so bila nova tri prepričanja? ''Moj Sin dela za šolo najbolje, kot vsak hip zmore in zna. Sam dela toliko, kolikor zmore. Ko delam z njim, ga mirno podpiram pri stvareh, ki jih še ne zna.''

Boste rekli: ''No, to pa res ni nobena znanost. To je pač pozitivno mišljenje. Logično, da bo šlo potem lažje!'' Drži. Problem je samo v tem, da morate tako pozitivo oddajati s celim svojim bitjem, z vsem zavednim in nezavednim. Tega pa večina ljudi ne zna. Staršem ni dovolj 'samo povedati', kaj morajo – in drugič se bodo vzorno odrezali. Kaj vse vemo, da bi morali, pa tega vseeno ne naredimo! Dokler ne spremenimo nezavednih programov, bomo padali na istem izpitu – celo osnovno šolo!

Točno o tem, kako se otroku naložijo programi obnašanja, čustvovanja in razmišljanja od gledanju staršev in učiteljev, govori moja nova knjiga: ''Življenje: narobe naučeno?! Kako si v šoli in doma izgradimo možgane in samozavest'' Pokaže, kaj se zgodi, če otrok posluša postaje, kjer mu sporočajo, da je neumen, ničvreden in slab. Da se mu jebe za vse… Knjiga tudi razloži, kako si v odrasli dobi lahko take programe odinštaliramo iz nezavednega. Več o knjigi v pripeti objavi.

23/05/2026

MATURANTSKA OBLEKA IN NPZ-JI

Mama dečka, ki mu gre v šoli malo težje, pride izčrpana. Pove: ''Tile npz-ji so bili grozno naporni. Bolj zame kot za Sina. Skrbelo me je, kako bo pisal. Kaj si bodo mislili učitelji, če mu ne bo šlo...'' Vprašam: ''In kaj bi si mislili učitelji?'' Mama: ''No, nekaj takega kot 'Saj smo ti rekli, da je za na posebno šolo.' Kaj če bi res moral biti na posebni?'' Poizvedujem: ''Poleg npz-jev, je še kaj?'' Mama: ''Ja, sodelovka mi pije kri. Obrekuje, laže. Ščuva moje učence proti meni. Je krivična do njih. Kot da se mi hoče maščevati. Pojma nimam, zakaj. Pa še moja stalnica: kako naj pomagam Sinu? Poznate kakšno dobro vajo?''

Mami predlagam 'okrevanje na masažni mizi'. Njen namen je: ''Kolikor je zame varno, si dovolim videti, kaj se skriva za temi mojimi strahovi.'' Komaj se uleže, že ji začnejo telo stresati mikro krči. Čustva, ki jih ne razume, prihajajo in odhajajo. Spremembe v njenem kraniosakralnem ritmu so zame monitor njenih 'vitalnih funkcij' – kažejo mi, ali predeluje stisko in se zdravi ali je v prostem teku. Predlagam: ''Če pride spomin, lahko kaj poveste o njem. Če želite.''

Čez čas Mama reče: ''Oh, tole je verjetno čisto brez veze... Čudno s počutim.'' Jaz: ''Čudno? Kaj vidite?'' Mama: ''Kako z mami kupujeva obleko za mojega maturanca.'' Jaz: ''Kupujeta obleko…'' Mama: ''Ja… Mami hoče eno, ki mi ni všeč. Ni moj stil. Govorim, da bi šla v svoji stari, ki mi je všeč in se v njej dobro potrudim. Ona pa vztraja. Rečem, da če grem v stari obleki, bo še prišparala. Mami se razjezi. Skregava se. Prodajalke gledajo. Potem mi mami iztrga iz rok ključe od avta. Reče, da greva domov, da bo ona vozila. V trgovino sem peljala jaz, ker ona ne mara vozit...'' Jaz: ''Kako je na poti domov?'' Mama: ''Jaz vso pot jokam. Mami je tiho in me še pogleda ne.'' Jaz: ''Kako se počutite?'' Mama: ''Žalostno. Zmedeno. Ne zaupam si. Kaj pa če ima mami prav in jaz ne vem, katera obleka je za maturanca?''

Jaz: ''Pa doma?'' Mama: ''Počasi prideva k sebi. Mislim, da sva se celo smejali. Ta spomin gotovo ni pomemben.'' Jaz: ''Vaše telo mi je pripovedovalodrugače. Nekaj ste se naučili v tem spominu, kar vas še danes muči…'' Izvem, da je Mama na maturanca šla v stari obleki. A dogodek v trgovini jo je globoko prizadel. Burna reakcija mami jo je podrla. Dvomila je vase. ''Ne smem si zaupati, ko sem pa majhna. Saj nič ne vem! Če ne naredim, kot hoče mami, se mi bo zgodilo nekaj hudega.'' Presenečena ugotovi, da se je zaradi mamine reakcije počutila nehvaležno – kot da jo je razočarala in se ji je mami zato maščevala.

''Kako se počutite glede tiste sodelavke, ki je lagala o vas in ščuvala otroke proti vam?'' vprašam. Mama: ''Saj vem, da ji otroci niso verjeli. Pa vseeno. Težko je.'' Jaz: ''Kaj je težko?'' Mama: ''No, otroke imam res rada. Zaradi laži bi si lahko mislili kaj slabega o meni.'' Jaz: ''In kaj bi bilo potem – ko bi si mislili kaj slabega o vas?'' Mama: ''Ja no, izgubila bi jih. Zaradi laži kolegice bi lahko izgubila ljudi, ki jih imam rada…''

''Glede vaše odločitve, da se sin šola v običajni šoli, kaj vas pa tukaj žre?'' vprašam. Mama: ''No, nekje zadaj se mi stalno rola: 'A sem se prav odločila, da je ostal v tej šoli? Ker kaj pa če slabo piše NPZ-je? Vsi bodo rekli: 'No, saj smo vedeli. Ni sposoben za to šolo!!!' Grozno,'' reče Mama.

Ko je telo oddelalo svoje, je bila Mama sposobna videti tri 'lažna prepričanja', ki so jo sesuvala. Ko sva jih 'odinštalirali', si je izbrala nova:
''Ne morem si zaupati, ker premalo vem. Če si bom, se bo zgodilo nekaj hudega.'' → ''Jaz sem varna. Lahko si zaupam.''
''Zaradi laži izgubim ljudi, ki jih imam rada. → ''Poslušam sebe. Izpuščam laži. Sem, kar sem.''
''Moj Sin ni sposoben narediti OŠ.'' → ''Upravičeno verjamem v svojega Sina.''

Vidite, kako so omenjena prepričanja povezana s stresnimi situacijami, ki jih je Mama omenila na začetku najinega srečanja? In s spominom iz otroštva, v katerem sta z mami kupovali obleko za maturanca?

Travma ni njuno nek na zunaj dramatičen dogodek. Pogosto smo travmatizirani v čisto vsakdanjih situacijah – ker doživljamo hud stres, ki ga ne zmoremo predelati do konca in ga preseči. Travma je nepredelan stres, ki se je zaklenil v naše telo v obliki telesnih občutkov, strahov, misli, čustev in prepričanj.

Prepričanja, ki se jih naučimo v travmatični situaciji, so nam takrat nudila smisel in uteho. V hudem stresu so nas rešila. Ko pa tako naučena prepričanja živimo v nestresni situaciji, imamo težave: nerazumno se odzivamo, čustveno nas odnese, strah nas je.

Če se to morda komu bere poceni, povem, da so take zgodbe stalnica mojih svetovanj. Dogodek, ki za odrasle oči in razum ni nič posebnega, nas kot otroke globoko zaznamuje. Kadar otrok ostane sam s svojo stisko in čuti, da ni varen in sprejet, je travmatiziran.

Zelo redki so starši, ki načrtno uničujejo samozavest svojih otrok in jih trpinčijo. Večinoma travmatiziramo nehote in nevede, ko zaradi svoje stiske enostavno ne znamo drugače odreagirati. Resnične zgodbe, kako nekoč-otroci trpijo v odrasli dobi, najdete v moji novi knjigi: ''Življenje: narobe naučeno?! Kako si doma in v šoli izgradimo možgane in samozavest''. Za opis knjige in možnost, da jo prelistate, poglejte pripeto objavo.

PS: Dva tedna po najinem srečanju mi je Mama napisala tole: '' Po zadnjem obisku pri vas sem se nekaj dni počutila res noro. Kot da nisem jaz. Toliko energije, volje, veselja že dolgo ni bilo pri nas doma. Kot bi se življenje nenadoma popolnoma uredilo. Pa še zdaj sem veliko bolj umirjena kot prej. Čudežno se je sodelavka začela do mene obnašat precej ponižno, za Sinovo šolo me veliko manj skrbi. Učenju z njim ne posvečam več toliko časa, ne vrti se vse popoldne okrog tega. Imam čas tudi zase.

19/05/2026

AI ASISTENTI IN UČENJE

Včeraj sem se učila francoščino –v wordow dokument pisala po francosko in vanj kopirala tudi par slovarskih definicij in slovničnih opomb, v angleščini. Besedilo je bilo tako dvojezično in črkovalniku se je mešalo. Večino besedila je podčrtal, čeprav ni bilo pravopisnih napak. Da bi se znebila podčrtovanja, dokument shranim kot pdf. In me kap!

S pdf besedilom se pojavi še okno AI asistenta. Ko ga mislim zapreti, se prikaže ta napis (v angleščini): ''To je pa precej dolg dokument. Prihrani čas! Uporabi AI asistenta in preberi samo povzetek.’' Žalitev mojih možganov! Se zajebava ali kaj – 10 strani je dolg dokument ?? Naj zaupam povzetku AI, ki besedilo dojema po svoje, drugače kot jaz? Ni šans!

Ker pa me zanima, kako AI razmišlja, rečem, ok, pa daj povzetek. AI napiše povzetek pol v francoščini, pol v angleščini, ki zame nima ne repa ne glave. V chat napišem, da hočem sama brati vseh deset strani, ker se bom samo tako lahko naučila francoščine. Če mi bo on delal povzetke, mislil in pisal zame ter mi iskal glavne informacije, me bo za vse to prikrajšal.

Novo presenečenje! Očitno AI asistenta nihče ni programiral, kako naj se odzove na tak komentar... Na dolgo in široko je razpredal osnovne stvari o učenju jezikov. To mi ni prav nič pomagalo. Ker sem ga imela poln kufer, sem ga zaprla.

Vem, da ima del rabe množične tehnologije kvaren vpliv na možgane. Zakaj? Ker nas spodbuja, da ne mislimo s svojo glavo. Vsiljivo nam ponuja pomoč, za katero nismo prosili. Pod pretvezo učinkovitosti nas vabi, da svoje umske sposobnosti prepustimo različnim oblikam umetne inteligence (AI).

Z možgani je tako kot z mišicami – če jih ne uporabljamo, krnijo. Mišična masa se manjša, gibi so vse bolj okorni, moč peša… Use it or lose it!

Nisem sovražnica tehnologije. Sama vodim svoje podjetje, pišem knjige, poskrbim za vse v gospodinjstvu in z užitkom vrtnarim. Kljub raku in drugim pohabam živim samostojno, polno, ustvarjalno. In gledam otroke danes… Vse več jih ni sposobno prebrati ene strani in prosto obnoviti prebrano. Niso se sposobni učiti, izluščiti glavno vsebino. Staršem in učiteljem vedo povedati, da se ne bodo učili, ker ''Kaj pa mi je tega treba? Saj imam računalnik, ki vse naredi zame. Vse!''

To ni neslana šala. To je resničnost, zaradi katere razpada šolski sistem. Vzemimo otrokom za en teden vse elektronske naprave in poglejmo, kaj zmorejo narediti sami. Se znajo prijateljsko družiti in pogovarjati v živo? Zmorejo sodelovati pri praktičnih opravilih? Če jih daš nekam brez telefona, se bodo znali orientirati, kaj zmeniti? Bodo sploh imeli idejo, kaj storiti? Marsikateri otrok to še zmore. Vse več pa ne. Svet jim dobesedno razpade, ko jim vzameš tehnologijo…

Ko sem danes ponovno odprla ta pdf od včeraj, me je AI spet odvračal od učenja z obvestilom: ''Nič nisi zapisala v chat. Aktiviraj AI asistenta in uporabljal njegova orodja.'' Ko se otroci odzivajo na take pobude, hitro zdrsnejo iz resničnega sveta v virtualnega – berejo kratka AI obvestila, tik-tok in drug balast z ekranov, namesto da bi mislili s svojo glavo. Poneumljajo se. Živijo v svetu ekranov in s pozornostjo za slabe pol minute…

Tehnologija ni ne slaba ne dobra. Uporaba tehnologije pri otrocih je danes v mnogih primerih slaba. Pa še kje drugje. Ko moje stranke dobijo napotnico za fizioterapijo, je to v 80% 'AI fizioterapija' – v zdravstvenem domu jih fizioterapevt priključi na mašino. Tako lahko v eni uri fizioterapevt obdela toliko ljudi kot ima mašin. Kaj zna narediti brez tehnologije in izvidov – samo z opazovanjem telesa stranke in s svojimi rokami? Nekateri veliko, nekateri manj. To je najbrž razlog, zakaj po rehabilitaciji v uradnem sistemu toliko ljudi poišče pomoč fizioterapevtov in logopedov v privatnem sektorju…

Pomoč, ko AI dela stvari NAMESTO mene in se jaz nič ne naučim, me ne opolnomoča: ni pomoč, ampak me dela nebogljeno in odvisno.

17/05/2026

POVABILO DELAVCEM V VRTCIH

Znanka dela raziskavo o tem, kako delavci vrtca vidijo HIPERAKTIVNE OTROKE; kako jim pomagajo; kje so izzivi. Če delate v vrtcu, vabljeni, da izpolnite anketo na to temo, ki je dostopna tukaj: https://1ka.arnes.si/ADHD-potenciali Hvala!

Spoštovani vzgojitelji in vzgojiteljice predšolskih otrok, sem Pika Lipoglavšek, študentka 3. letnika Predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. V okviru diplomske naloge raziskujem, kako vzgojitelji prepoznavate močna področja otrok z ADHD in katere strategije uporablj...

12/05/2026

PREDSTAVITEV + DELAVNICA

Danes ob 19h vabljeni na predstavitev moje nove knjige 'Življenje: narobe naučeno?! Kako si doma in v šoli izgradimo možgane in samozavest'.

Pridružite se mi ob vajah za hrbtenico, boljšo pozornost in boljše počutje. In seveda ob zgodbah junakov nove knige. Dobimo se v Knjižnici Ivana Tavčarja v Škofji Loki, na mladinskem oddelku (stavba bivše Name).

Toplo vabljeni v tem mrzlem in mokrem dnevu. Kaj delajo obiskovalci na sliki? Držijo se za glavo, ker je knjiga tako zanimiva? Ne, telovadijo :-)

11/05/2026

KO OTROK OSTANE SAM V SVOJI STISKI…

Mama najde pisemca, v katerih njena Hči izvrže svoj gnev na naslovnike in se poslovi od prijateljev. Pisanje priča o tem, da razmišlja o samomoru. Mamo in moža sprejmem takoj. Izvem mučno zgodbo, staro vsaj dve leti. Najbolj neverjetno pa je, da o javnem mobingu Hčere v šoli, za katerega je vedela svetovalna služba, razrednik, čistilke in sošolci, staršev ni obvestil nihče…

''V Hčeri je toliko jeze, nezaupanja, sovraštva. Skrbi me. Ne vem, kako naj ji pomagam,'' pove obupana mama. ''Ima tike, napade panike.'' Prva tri srečanja namenim staršem, da najdejo svoj mir in izdelamo strategijo za podporo Hčeri. Povem, da Hči k meni lahko pride, ko bo sama želela.

Na prvem srečanju Hči potoži: ''Skrbi me, da me bodo vsi zapustili. Takrat je tako grozno, da najraje ne bi več živela. Sošolci me izključijo iz vsega. Vedno sem zanje zadnja izbira. Rada bi našla nekoga, ki bi mi stal ob strani. Da bi se lahko umirila, spet zaupala.'' Misel, ki jo zasleduje: ''Kaj sem jim naredila, da so take do mene?!'' Čuti strah, nemoč, žalost, jezo. Hčeri naredim taktilno integracijo, da lahko bolj varno naseljuje svoje telo. Ena tehnika jo tako zelo sprosti, da takoj vpraša: ''A si lahko to delam tudi sama?'' Prikimam in jo naučim pet orodij, kako si pomaga v stiski. Povem, da se lahko oglasi kadarkoli.

Naslednjič jo vidim dober mesec kasneje. Je veliko bolje, skrbi pa jo, ker sproti pozabi, kar se je naučila. Razložim, da se nihče v stresu ne more učiti za šolo. Takrat nas zanima samo eno: ''Ali sem varna?'' Če nisem, je pozornost kratkotrajna in begotna, saj sem stalno na preži, od kod se bo pojavila nevarnost…

''Česa te je strah?'' vprašam. ''Da bi se vse še enkrat ponovilo.'' Pove, kako je bilo 'takrat'. Na steni v šoli so sošolke napisale grafit, v katerem je bila omenjena z imenom in priimkom in žaljena. Bilo jo je groza. Kdo je to napisal? Zakaj? Koliko ljudi je to videlo? Grafit, napisan s svinčnikom, je pobrisala. Povedala razredniku. Ta je komentiral, da ne more nič, ker je grafit izbrisala in tam ni kamer. Par tednov kasneje nov grafit, enak. Groza tokrat še večja.

''Pri vseh predmetih sem kar naenkrat sedela sama. Sošolci so se presedli,'' pove Hči. ''Nimate sedežnega reda? Se lahko kar prosto presedate?'' vprašam. ''Ne,'' odgovori. ''Ampak so učiteljem rekli, da ne vidijo na tablo in so se presedli. Če smo imeli skupinsko delo, niso hoteli biti z mano. Dobivala sem grozilna sporočilca 'Samo povej učiteljem, pa boš že videla', je pisalo. Narisana je bila mrtvaška glava.''

Vprašam: ''Pa veš, kdo je pisal te grafite?'' Hči pokima. ''Ja, vem, dve sošolki sta jih videli in mi povedali. Ampak nihče ne upa povedat učiteljem. Ko sem mislila, da je že vsega konec, se je letos spet pojavil grafit, tretjič. Tokrat večji, napisan s pisalom, ki ga nisem mogla izrisati. Groza me je.''

Pisma je Hči napisala po tretjem grafitu. Meni je rekla, da je že vse mimo in da se zdaj razume s sošolkami. Da ne ve, zakaj jo je tako strah. Razložim ji, da so energije šoka javnega napada ostale v njenem telesu, ker ni bilo prilike, da bi jih lahko varno izrazila. ZATO jo je strah. ''Si kdaj sošolkam povedala, kako grozno je bilo to zate?'' vprašam. ''Ne. Ampak saj so se mi opravičile,'' reče Hči. ''Opravičilo ne spravi strahu iz tvojega telesa. Tebe je še vedno strah. Tisti film, ko si videla grafit na steni, se ti še vedno vrti v glavi. ti pokažem, kako vsa ta čustva, občutke in misli odložiš. Dovoliš?'' ponudim. Hči pokima.

Izbere si dva namena: ''Dovolim si izraziti jezo in žalost. Dovolim si spet zaupati ljudem, ki me sprejmejo tako, kot sem.'' Nadaljujem: ''Da ves ta strah lahko odložiš, jim moraš povedati, kako so te prizadele. Kako si se počutila. Kaj si razmišljala,'' začnem. ''Ampak saj so se mi opravičile,'' spet reče. ''Ne mislim, da jim moraš povedati v živo. Poglej, tukaj imam punčko, nakvačkano. Dala jo bom na stol. Zamisli si, da so to tiste sošolke, ki so pisale grafite in grozilna pisemca. Glej punčko v oči in ji povej vse – kako grozno je bilo, kako si se počutila, kaj si razmišljala. Povej jim v mislih. Vzemi si toliko časa, kot ga potrebuješ. Jaz sem tukaj, ves čas s tabo.''

In tako je bilo. Hči je sedela na naslanjaču, gledala kvačkano punčko in ji pripovedovala mučno zgodbo. Jaz sem sedela na tleh, ob Hčerinih nogah, držala stopala in merila njeno stanje s pomočjo sprememb kraniosakralnega ritma. Ko je bilo procesa konec, je bila Hči že na videz drugačna. To je vedno najbolj veličasten del mojega svetovanja – videti rojstvo novega človeka!

Dragi starši, travme se ne da odpraviti tako, da rečemo 'saj je že vse mimo, sprosti se'. Energije stresa, ki so se zataknile v nas, nam kratijo spanec in uničujejo pozornost, je treba varno sprostiti iz telesa, čustev in misli. Kako se to naredi, govorijo zgodbe moje nove knjige ''Življenje: narobe naučeno?!'' V Dodatku najdete tudi podroben opis faz stresnega odziva in njihove značilnosti. Vabljeni k branju. Za možnost nakupa glej pripeto objavo.

10/05/2026

PREDSTAVITEV KNIGE IN DELAVNICA V ŠKOFJI LOKI
Knjižnica, torek 12. maj ob 19h

Vabimo vas na navdihujoč pogovor z Apolonijo Klančar – profesorico, prevajalko in Montessori pedagoginjo, ki je po več letih dela v javnem šolstvu svoje bogato pedagoško znanje prenesla v zasebno prakso.

Na dogodku bomo spregovorili o knjigi, ki pomaga premagovati strahove in stres ter odpira pot k pogumu in notranji moči. Branje in pogovor sta namenjena vsem, ki si želite svoje življenje usmeriti bolj zavestno ter pri tem podpreti tudi druge.

Avtorica nam bo skozi pogovor predstavila tudi koristne vaje, ki nam bodo pomagale pri premagovanju stresa.

Več o knjigi: Drama v zabavnih dialogih slika, kako v stresu posegamo po strategijah, ki smo se jih kot otroci naučili doma in v šoli, pa čeprav te vedno ne delujejo. Sledimo intimnim zgodbam šestih junakov in izvemo, kako so jim otroške izkušnje izgradile odrasle možgane. Spoznamo njihove strahove, občutke nemoči, sramu in nevrednosti. Opazujemo, kaj junaki počnejo, da se kljub stiskam počutijo varne, sprejete, močne in samozavestne.

Prvi dodatek prinaša pogosta lažna prepričanja o učenju in napakah. Pokaže, kako ta nezavedna prepričanja vplivajo na našo sposobnost učenja in nam nabijajo strahove, sram in občutke krivde. Drugi dodatek podrobno opisuje človeški stresni odziv in ga ponazarja s primeri iz vsakdanjega življenja. V tretjem dodatku pa bralec najde smernice za delo z nezavednimi prepričanji, ki so se nam zapisala v travmatičnih izkušnjah.

Delo je humoren priročnik za vzgojo in osebno rast.

Vabljeni starši, učitelji, skrbniki in vsi, ki vas zanima osebna rast ter delo z otroki in mladimi.

07/05/2026

'Življenje: narobe naučeno?!' PRODAJA

Knjiga 'Življenje: narobe naučeno?! Kako si doma in v šoli izgradimo možgane in samozavest' je v prodaji. Enako moje stare knjige: https://apolonijak.si/knjige/ Naročite jih na [email protected] (napišite, katere, koliko, naslov za pošiljanje) ali na založbi Primus.

Naj vam resnične zgodbe glavnih junakov spremenijo možgane – na bolje! Napeto in zabavno poletno branje v obliki sodne drame. Knjigo lahko prelistate tukaj, na dnu te strani: https://apolonijak.si/project/zivljenje-narobe-nauceno/.

Nekaj utrinkov s prve predstavitve v Žireh, 6.5.2026.