12/02/2026
Potlačiti.
Potlačiti sebe.
Potlačiti svoja čustva.
To nam v družbi zelo dobro gre.
…
Sedim v čakalnici na urgenci. Hudo mi je. Zares hudo. Hudo, ker nisem doma z otroki, ker nisem sposobna biti trdna in močna, ker nisem prisotna in imam fokus drugje. Tudi moje telo.
Nepomirjena z občutkom, da ne morem biti tam, kjer bi si želela. In s strahom, kje bom v naslednjih dneh.
V meni se nabira. Razmišljam in premlevam samo najslabše. Rišem si scenarije in posledice, samo najslabše.
Naenkrat več ne zmorem…
Ob sebi imam največjo podporo in tega se zavedam.
Ob njej se počutim varno in moje telo pozna ta občutek.
V meni se nabira…zadržujem.
Ne zmorem več. Tako rada bi dala ven.
Ker sem tako vajena in vem, da mi bo tako lažje.
Ob vsem tem se sprašujem, ali je primerno jokati v čakalnici polni ljudi, v kateri se vsak zase bori s svojo bolečino in občutki?
Primerno ?!
(Svoje) otroke učim, da naj se izrazijo, naj povedo, kaj čutijo, kje čutijo napetost, kaj nosijo v sebi, da naj se zjočejo, ko se čutijo, da morajo, da izrazijo sebe in svoja čustva, svoje občutke, ko tako (za)čutijo.
Druge učim, sebi ne dajem tega prostora.
Medtem ko čakam, se zjočem. Pred vsemi. Samo zato, ker mi je prekleto težko in ker vem, da mi bo po tem lažje.
Sedim v čakalnici na urgenci peti dan.
Zraven mene sedi gospa v zrelih petdesetih. Z masko. Samo midve v tej vrsti. Sama sem hvaležna, da mi je malo lažje. Sploh, ker vidim in čutim, da je “moja soseda” šele na začetku. Pošiljam ji energijo in zdravje. Pripravljena sem ji odstopiti svoje mesto na čakalni listi, ker se zavedam, da vsaka minuta čakanja šteje…
Naenkrat gospa začne jokati. Glasno. Iz globine.
Imela sem občutek, da sem jo z mojo bližino spodbudila, da si na ta način v pomaga. Nato se je kljub vsem bolečinam v prostoru začutilo olajšanje.
Hvaležna za ta trenutek in na nek način potešena odidem v ambulanto, saj me že kličejo po priimku.
…
Čas je, da končno normaliziramo izražanje (negativnih) čustev. Da si med seboj pomagamo in spodbujamo. In da tudi otrokom z zgledom pokažemo, da smo odrasli ranljivi in lahko izražamo svoje občutke.
To je pogumno dejanje in ne znak šibkosti.
Tega vedno učim otroke doma in v šoli.
