04/04/2021
Ena izmed stvari, ki je izjemno pomembna za zadovoljno življenje in se ne poudarja dovolj, je opazovanje samega sebe.
Ljudje sebe v resnici ne poznamo, kajti če bi se poznali, bi se razumeli in ljubili. Samoopazovanje prinese toliko razsvetljujočih trenutkov: sposobnost, da v večini okoliščin v praznini pomislimo, preden se (ne) odzovemo. Odnese hipne izbruhe in gnanje za spektakularnostjo. Prinese zavedanje, da smo polni balasta, pa tudi neobremenjenost s tem, če se ga bomo vsega rešili v tem življenju. Smeti v nas niso pomembno, ko jih znamo nadzorovati.
Samoopazovanje ustvarja zmožnost, da živimo z dušo, da nam je tudi v najbolj 'zastrašujočih' trenutkih kristalno jasno, da je vse v redu. Da lahko vidimo obilje življenja in dobro v vseh ljudeh. Prinaša nam sprejemanje odgovornosti in počasi zasaja notranji mir.
Ne pomeni, da ne čutimo jeze, žalosti ali trpljenja, temveč da znamo z njimi ustrezno ravnati. Povzroča gigantske notranje premike v našo dobrobit.
Veliko ljudi večino časa deluje nezavestno, kar pomeni, da se ne zaveda vseh svojih misli, sprožilcev, ki jim povzročajo bolečine in stiske, vzorcev mišljenja in ravnanj, ki se kopičijo v nas. Ne ukvarjajo se z odgovori na 'zakaje'. No, samoopazovanje to razbija in nas pelje k bistvu. Tja, kjer je prijetno, ker zavestno razumeš.
Skrivnost zadovoljnega življenja je v poznavanju sebe in sveta, namreč ko poznaš, razumeš. Zmeraj. Začeti je najtežje, ker ugotoviš, da še zdaleč nisi v stiku s seboj. V tvojih očeh se začne ostriti Resnica. Ko se začnejo kazati prvi rezultati, ko se zaradi samoopazovanja začneš sprejemati in se bolje odzivati, no, takrat pa si noro hvaležen, da si nadaljeval to pot.
Opazovanje sebe prinese toliko dobrih stvari, naredi te zadovoljnega, zmožnega sprejemati svoje sence in jih preobraziti v sonce. Naredi te modrejšega. Če bi se opazovali že od otroštva, duhovni učitelji ne bi bili potrebni; vsaj ne v tolikšni meri. Predvsem pa bi zadovoljstvo ljudi prineslo tudi zadovoljnejši in bolj ljubeč svet.
