02/05/2021
Danes razmišljam o svojem delovanju in delu. Prevevajo me tako različni občutki. Največ je tistih čudovitih, ko se mi pred očmi zvrstijo vsi otroški obrazi, ženske in moški, ki so odvrgli svoja težka bremena in začeli odpirati srce. Katerih klici in sporočilo, da se jim dogajajo premiki, me vedno znova pobožajo in osrečijo. Na drugi strani pa je bolečina zaradi vseh, v katerih sem videla vso lepoto njihove duše, pa ne zmorejo narediti koraka vase, v svoje čudovite globine, v svojo moč. Ja, včasih je težko, ko čutiš, kaj vse obdaja neko dušo, ki maha in prosi, da bi jo človek začutil in ji sledil. Še kako razumem, ker vem, da je včasih težko, da je strah pred bolečo resnico prevelik in se niti ne zavedamo, koliko moči je v nas. Zato nikogar ne obsojam, ker sem šla čez vse te vrste občutkov. Pa vendar sem danes svoji duši neizmerno hvaležna, da me je vedno znova gnala naprej, globlje, više …
Morda bo komu pomagalo, če povem naslednje. Kadar nas je strah tega, kaj bomo videli, kaj je tisto, kar nas ovira na poti vase, moramo vedeti, da ta strah živi v nas, se hrani in nam jemlje energijo. Kadar mi je bilo kaj težko videti, sem tudi sama bežala pred tem in kot sem rekla nekoč, sem v okrogli sobi iskala kot, kjer bi se skrila. A ga ni bilo. In ko sem končno zbrala pogum in se soočila s težavo, sem ugotovila, da sem v tisti uri, ko sem šla v občutke in se soočila z resnico, porabila bistveno manj energije kot vse dneve, tedne, včasih celo mesece prej, ko sem hranila svoj strah. Če nas je strah, prosimo za pomoč svojo dušo, vodnike, vsa bitja svetlobe, da nas opogumljajo in naredimo korak. Kajti olajšanje, ki sledi, je vredno vseh solz, bolečin … vsega.
Moram pa povedati, da včasih naletim na koga, ki že ob namigu, da je potrebno nekaj razrešiti, pobegne. Pobegne, a žal pogosto useka proti meni z vsemi topovi. Potrebovala sem čas, da sem dojela, da to ni moje, da se samo zaščitim in sprejmem, da ne more, ne želi, noče. Kajti resnica je, da mnogim ugaja življenje v vlogi žrtve. Tudi sama sem se v nekih delčkih sebe zapletla v to – ker je bilo lažje, kot narediti korak iz tega. Ni mi vseeno, ko to vidim, a vem, da ne morem nič. Življenje samo navadno, vsaj pri meni je bilo tako, porine človeka v situacijo, ko je potrebno nekaj narediti.
Ja, še vedno mi je hudo, ko srečam izjemne duše, ki sijejo tam nekje pod vso navlako, ki se je nabrala skozi to in pretekla življenja. A ne morem nič, če oseba ni pripravljena slišati, čutiti, se podati v akcijo in odmetati vsa ta bremena, pod katerimi se šibi njena duša. Še posebej boli, kadar sem s temi dušami povezana. Vendar sprejemam, da je to del življenja, del mojega poslanstva. In grem naprej, izpolnjena s trenutki, ko pripeljem do spoznanj modrosti in ljubezni sebe ali kogarkoli, ki je pripravljen delati korake za lepše Življenje. Biti del tega je darilo in nahrani mojo dušo.
Ljubi človek, poglej v svoje globine in odkril boš, da se v tebi skriva toliko lepote, ljubezni, moči in modrosti. Vsega, zaradi česar je vredno odmetati vse, kar ovira to lepoto, da v polnosti zažari, te izpolni, napolni in ti v življenje prinese radost, Tisto prvinsko, ki se polni z nebeško energijo in močjo zemlje in te popelje v čisto novo pojmovanje vsega, kar smo in v nove poglede na življenje, na vse okoli nas. In to je največ, kar lahko damo sami sebi.
Justina Husu