05/07/2026
Včasih se zdi, da življenje samo piše knjigo...
26.6.2025
Bilo je lepo popraznično jutro, ko človek z veseljem še malo sladko zadrema, ker ve, da nima nobenih obveznosti, čaka ga le en neskončno ležeren dan. Okrog sedmih zjutraj me je iz spanja predramil klic: "Gospa Brigita, tukaj sestra Polona iz doma Senecura. Kličemo glede vaše mame Fride, mama je danes zjutraj za vedno zaspala."
Pa ja ne danes, čeprav veš da bo ta dan nekoč prišel. Obljubila sem, da bom novico predala njeni sestri Emili, ki je bila v istem domu, ker se mi res ni zdelo humano, da izve od popolnih tujcev eno najtežjih novic v življenju. Kar streslo jo je ob novici. Obe sva jokali in si priznali, da imava zdaj samo še ena drugo. Da bo zdaj ona moja mama, ker moje mame Fride, njene sestre, ni več. Ni je želela poslednjič videti, želela jo je ohraniti v spominu kot jo je nazadnje videla. Še na pogreb je rekla, da verjetno ne bo šla, ker se ne počuti najbolje. Še sanjalo se ji ni, da bo tudi ona tam prisotna.
Objeli sva se in čakale so me še formalnosti pri pogrebniku. Glava je bila polna informacij, milijon klicev in skrbi, nisem vedela kaj bi prej. Do pogreba me je čakalo še službeno potovanje v Dalmacijo, na otok Hvar. Vrnila se bom še pravočasno do pogreba.
Še naslednji dan sva se s teto slišali in je povedala da se ne počuti dobro zaradi hrane, a sem osebje obvestila, da je tako verjetno zaradi šoka ob izgubi njene sestre, s katero sta bili, oz. smo bile vse tri zelo povezane, ter naj bodo bolj pozorni nanjo. Vse se je zdelo urejeno in odpravila sem se na pot.
28.6.2025
Jutro je pokazalo svoje prve sončne žarke, ko je ob približno isti uri kot dva dni prej, poklicala ista oseba iz iste številke. Z avtobusom smo se ravno spuščali proti Splitu, ko je povedala: "Gospa Brigita, tukaj sestra Polona iz doma Senecura. Kličemo glede vaše tete Emilije, včeraj zvečer so jo našli mrtvo!" Slišalo se je kot neukusna šala in vprašala sem, če morda mislijo na mamo, ki je umrla predvčerajšnjim pa so rekli da žal ne, da je njena sestica tudi zaspala, le dan za njo. Ušel mi je le en glasen: "Ne me j*bat!"
Pritisk mi je verjetno poskočil na 1000. Jaz na poti, z menoj avtobus poln sopotnikov, ki res ne rabijo tega vedeti in so na poti na svoj najlepši dopust. Obvestila sem par znancev in sorodnikov o smrti tete in zdelo se je da bo telefon pregorel, zato sem napisala objavo na FB, ki je v naslednjih urah dobesedno eksplodiral. Jaz pa sem tako vsaj lahko v miru delala. Javljali so se mi ljudje, ki jih nisem od otroštva videla, ali niti poznala. Jaz pa sem vedela le eno, da moram oddelati to Dalmacijo, v prostem času pa poskrbeti za pogreb. Vse je šlo, hvala bogu za tehnologijo, še s pogrebnikom in župnikom sem uredila vse po What's upu. 😉 Noro! Ne bi verjela, če ne vi doživela.
Telo si vse zapomni. Stres pa se je poznal na meni. Tisti dan sem bila nenormalno žejna, spila sem kar 7 litrov tekočine, a moja ljuba prijateljica me je le prepričala da obiščem urgenco na otoku. Povedali so naj doma obiščem zdravnika. Bila sem prepričana, da se telo čisti nikotina, saj sem nekaj dni prej postala nekadilka.
Danes ko gledam nazaj si mislim, kako sem sploh vse to prenesla. Spomnim se kako sem medtem ko so drugi uživali na plaži pisala poslovilni govor zanju, v sebi pa jokala, srce je jokalo kot še nikoli. Zdaj ne bom več imela nikogar, ki bi me imel brezpogojno rad, ostala bom sama. Želela sem, da bo govor takšen kot mora biti, saj je to bilo moje poslednje darilo zanju. Zanju, za moji lepi dve deklici, mamo in njeno mlajšo sestrico.
Še dan pred pogrebom sem zvečer za vsak slučaj obiskala urgenco, da se ne bi na pogrebu zrušila. Za ziher! Na urgenci so me zadržali celo noč, saj so krvni izvidi pokazali novoodkriti diabetes tipa 2 in kar 29.7 sladkorja. (psst normalno je od 5-7). Ja, lahko bi bilo usodno. Bolj ko se je bližalo jutro, bolj nervozna sem postajala. Okrog osmih zjutraj pa sem le povedala, da moram domov, ker imam čez nekaj ur pogreb meni dveh najbližjih oseb, ker drugega nikogar nimata. Tetine hčere so namreč na drugi strani sveta in ju že 16 let ni bilo doma. Niti na pogreb ju ne bo. Zdaj ali me pustijo, ali pa dobesedno pobegnem. Lahko se kasneje vrnem, a pogreb moram opraviti. Tako je tudi bilo in danes je moja sladkorna dobro urejena.
A dogodki preteklega leta so popolnoma pretresli moje življenje. Sem se spremenila?
Absolutno. Morda komu to ni všeč, a zame ni pomembno. Zavedam se krhkosti in minljivosti življenja in da bodo ljudje prihajali in odhajali iz naših življenj, a najbolj pomembmo je da sebe paziš kot najdragocenejši dar v življenju. Kot da v rokah držiš najbolj krhko in najdragocenejše darilo, ki ga samo ti lahko obvaruješ pred svetom. In ga tudi boš! ❤️
Ju pogrešam? Seveda ju, a vem da sta z nami na 1001 način.
Ljudi moji, imejte se radi. Pomagajte si med seboj, če si lahko. Vsak se bori po svoje, po svojih najboljših močeh.
Ljubite z vsem ❤️ in pokažite to vedno, ob vsaki priložnosti, da vam ne bo nekoč žal da bi lahko, pa niste. Rada vas imam!
