10/03/2026
A BO SLOVENIJA NEKOČ NA PRVEM MESTU STRATEŠKEGA INTERESA NAŠIH POLITIKOV IN NE ZADNJEM, KOT JE DANES!
Predvolilne debate med strankami, ki imajo največ možnosti za zmago na marčevskih volitvah, so pokazale nezmožnost tako starih kot novih političnih strank, da bi se izvlekle iz pasti sistema, ki jih že (vsaj) 20 let drži v slepi ulici in Slovenijo potiska navzdol po strmini gospodarskega razvoja in standarda njenih državljanov!
Sistem, ki se oblikuje od poletja 2004, ko je Slovenija postala članica EU, se je z leti »zredil« na več napačnih predpostavkah. Prvič, majhni smo in nemočni, da bi se postavili ob bok velikim svetovnim igralcem v Evropi in seveda svetu; drugič, kot majhna država imamo dolgoročno strategijo, da s svojimi težavami in idejami ne motimo velikih, ampak da smo poslušni«; tretjič, naš strateški moto za razvoj države v okolju EU je, da » nismo dobri gospodarji, ampak smo dobri hlapci«, kar pomeni, da bomo brez protesta ali upora sprejemali vse ideje birokratov EU, ne glede na to, ali nam koristijo ali škodujejo (kot je na primer odnos do vojne v Ukrajini); četrtič, "demokracija" je v našem političnem sistemu način manipuliranja z ljudmi in njihovega poneumljanja prek medijev, kar je predvsem v interesu politikov (vseh političnih barv), ne pa ljudstva in države kot celote; oblike takšne "demokracije" so volilni sistem; »porivanje« določenih strank v prve vrste, preko neprepričljivih anket javnega mnenja, in sicer strank, ki so zaščitnice sistema in njegovih pravil delovanja, torej statusa qua; petič, osnovno finančno pravilo sistema in (žal) tudi zgrajene družbe je, da "vsakdo krade po svojih zmožnostih, država pa po svojih potrebah". In podobno.
Kako močan je sistem, najbolje kaže usoda tako imenovanih "novih obrazov", torej novih političnih voditeljev in njihovih strank, ki so vsi, ne glede na svoje predvolilne slogane, do konca mandata sprejeli pravila starega političnega sistema (v katerem so bili tudi izvoljeni). Vlada Roberta Goloba je na neki način presegla določena "pravila sistema", torej je s svojo radikalizacijo, gospodarstvo še bolj potisnila v slepo ulico in ga zaradi neustavljivega naraščanja poslovnih stroškov spodbudila k begu v sosednjo Hrvaško, a močnejša podjetja v druge članice EU. Tovariš minister Luka Mesec, s svojimi brki, me neustavljivo spominja na nekega političnega komisarja iz leta 1946. Pravilo, ki ga je vzpostavila Levica, a vlada Goloba pa sprejela, je, da najprej delimo, nato pa ustvarjamo, oziroma z drugimi besedami, najprej določimo, kaj bo država komu dala, in šele nato razmišljamo o tem, kako bomo ustvarili finančne možnosti za kritje teh stroškov. To je seveda povzročilo eksplozijo stroškov poslovanja slovenskih podjetij zlasti malih podjetij; neustavljivo rast zaposlenih v javni upravi in administraciji; ocenjene izgube v višini več milijard evrov zaradi korupcije in podobnega.
Glavni problem Slovenije in njenih politikov je, da nimajo dolgoročnega (ali vsaj srednjeročnega) načrta razvoja države. V tem smislu je bil edini strateški načrt za prihodnji razvoj države (kolikor se spomnim) iz ust udeležencev predvolilnih debat, predlog gospoda Janeza Janše o uvedbi sidra za zvišanje davkov. Ostalo (razen predstavnika Resnice) so bile bolj ali manj večinoma stare ideje in floskule, idealne za poneumljanje že tako poneumljenih volivcev. Vendar pa ne glede na moje mnenje o kakovosti dosedanjih debat menim da njihove ideje in zamisli (tudi najboljše) ne bodo imele kakršnega večjega vpliva na prihodnost države, če se najprej ne porazi sistem, ki se do zdaj izkazal močnejši od vseh. Prvi korak k porazu sistema je, da se tistih osem strank, za katere je »«določeno da imajo največ možnosti za zmago na volitvah, zberejo pred začetkom 22. marca in jim se predlaga (ali se jih prisili z avtoriteto na primer predsednice države), da se med seboj dogovorijo, kakšni so strateški interesi Slovenije v naslednjih štirih letih. Te dogovorjene strateške interese bo v teh štirih letih uresničevala stranka (ali koalicija strank), ki bo zmagala na volitvah. Stranke, ki bodo v opoziciji, bi spoštovale dogovorjene strateške cilje in bi pomagale poziciji, da jih doseže. Lahko se joj zoperstavljajo pri vseh drugih vprašanja, ne pa pri dogovorjenih strateških ciljih.
Sistem, torej status quo nemoči, v katerega je ujeta Slovenija, je mogoče premagati le, če se po zgledu na Trumpa sprejme novi moto našega razvoja, ki bi se glasilo: »Slovenia first«, oz. Slovenija na prvem mestu. In naš odnos z Evropsko unijo in Natom bi bil v skladu z našim motom "Slovenija na prvem mestu". V našem interesu je, da poceni nafto in druga goriva ter surovine dobivamo iz Rusije in ne iz EU, Amerike, Bližnjega vzhoda ali katerega koli drugega dela sveta, kje so one dražje. Pokažimo EU, Ameriki in drugim povsod v svetu, da želimo biti gospodarji svoje države in da tudi znamo to biti. Pogoj, da smo gospodarji na svojem je da vemo kakšni so naši strateški interesi v prihodnjih letih, če tega že nismo vedeli v letih, ki so za nami, pa smo prodali in uničili »paradne konje« slovenske predelovalne industrije in bančništva! Če bo denar na prvem mestu vrednot v državi in družbi, nobeni zakoni in policijski pregoni ne bodo rešili Slovenijo pred sistemsko korupcijo. Če bo »Slovenija na prvem mestu«, se bodo ustvarili pogoji in bodo ustvarjene okoliščine, da bo sčasoma to zlo, ki nam je bilo pripeljano z zahoda, premagamo. Ko bo denar postal posledica dobrega in kakovostnega dela posameznika ter produktivnosti podjetja, ne pa sam sebi namen, se bodo zmanjšali tudi razlogi za korupcijo.
NAREDIMO SLOVENIJO SPET USPEŠNO IN SAMOSTOJNO. (NSSUIS)!
Osnovni predpogoj za nekaj takšnega je dogovor največjih, oz. najvplivnejših političnih strank o naslednjih vprašanj, oz. težavah Slovenije:
Prvič, debirokratizacija države, političnega sistema in funkcioniranja gospodarstva;
Drugič, določiti srednjeročno prihodnost gospodarskega razvoja Slovenije, ali je to proizvodnja, predelovalna industrija, storitve...ali logistika« S tekočo ekonomsko politiko spodbujati tako dogovorjeni razvoj;
Tretjič, zmanjševanje števila zaposlenih v javni upravi;
Četrtič, spodbujanje zasebne iniciative in podjetništva z geslom »vse je dovoljeno kar ni direktno prepovedano«;
Petič, sprejeti davčno sidro v primerjavi z gibanjem BDP, ali kakšnega drugega kazalnika gospodarske rasti v državi;
Šestič, zamenjati socialno politiko z univerzalnim temeljnim dohodkom;
Sedmič, spodbuditi delo upokojencev tudi na način da firme, ki zaposlijo upokojence s pokojninama nižjim od povprečja v državi, lahko pridobijo določene bonuse (davčne ali druge) države;
Osmič, predpisati (če je nujno tudi v ustavi) da je zdravstvo dejavnost v interesi ljudi, ne farmacije. Vplivati na izobraževanje na medicinskih fakultetah v smislu da je človečki organizem celota, na katero se vpliva predvsem preventivno z zdravim načinom življenja in prehrane, ne pa z farmacijo ! Odnos med javnim in privatnim zdravstvom uskladiti u stilu kitajskega reka: »Ni pomembno ali je mačka črna ali bela, pomembno je da lovi miši«.
Devetič, spodbujati človeško kreativnost in neodvisnost razmišljanja ter kaznovati (tudi z davki) medije, ki spodbujajo človečjo neumnost , kot su na primer oddaje na komercialnih televizijah »Sanjski moški«, »Kmetija«…
In podobno.
Zakaj ne verjamem, da bodo naši politiki želeli premagati sistem na način, kot sem predlagal, ali na kakršen koli drug način. Preprosto zato, ker jim sistem, ki so ga zgradili v zadnjih 20 letih, omogoča, da vladajo državi brez odgovornosti. Če je kdo kriv, je praviloma kriva "druga stran", za rdeče, črni, za črne, rdeči in rumeni. Nikoli ne bodo priznali, da so vsi krivi za državo, ki so nam jo naredili in, ki ni "druga Švica", razen za elito in njene vernike. Zato je zame vsaka udeležba na marčevskih volitvah, ne glede na to, za koga voliš, kolaboracija s sistemom in njegovimi otroki, ne glede na to, s katero barvo so si pobarvali svoje programske risanke.
Množični bojkot volitev je edini učinkovit način, da sistemu in njegovim otrokom povemo, da ne želimo več sodelovati v njihovem "resničnostnem šovu".