22/02/2026
Časovni stroj - Bob posadka, © Tomaž Hožič, zimske olimpijske igre Sarajevo 1984, SFR Jugoslavija.
Sposodil sem si očetov fotoaparat znamke FUJICA (Fujifilm). Hud aparat za tiste čase. Ko smo prispeli do bob steze, sem si najprej ogledal potek steze in dolg levi zavoj. Seveda me je dogajanje prevzelo in sprva nisem pomislil na fotografiranje. Za najstniškega mulca pri petnajstih, ki je prvič na tako veliki mednarodni prireditvi in tako blizu izjemno hitrega dogajanja, je to velika stvar. Bob vozila so drvela po ledenem kanalu in se v zavoju nagnila skorajda do navpičnice. Mislim, da so bili štirje v bobu. Le kako se počutijo, sem si mislil. Čez čas sem se opogumil in ker ob stezi ni bilo varnostnikov - ja v bivši jugi je bilo marsikaj bolj po domače ..., sem se počasi približeval robu steze. Šele tedaj sem spoznal vso hitrost, ko je bob v delčku sekunde švignil mimo. Odločil sem se za drzno potezo. Aparat sem imel seveda vseskozi okoli vratu, ker to je bila precej draga stvar in nikakor nisem želel, da bi mi aparat ponesreči padel iz rok, še posebno ne v sam kanal. Gotovo mi je oče nastavil ustrezen osvetlitven čas, ker takrat tega znanja nisem imel. Vse ostalo pa sem izbral samostojno - goriščno razdaljo objektiva, stojišče in trenutek posnetka. Vključno s tem, da sem se bolj približal stezi in prihajajočemu bobu. Še posebno danes vem, da to ni bila najbolj modra odločitev. Skozi iskalo aparata sem v delčku sekunde zagledal prihajajoči bob, stisnil sprožilec in skorajda v istem trenutku je bob zapolnil celotno iskalo. Od strahu sem odskočil, bob pa je bil tedaj že nekaj deset metrov naprej. Razumljivo. Pri uporabi širokokotnega objektiva in tako majhni oddaljenosti od motiva, ki se ti približuje z veliko hitrostjo, v nekem trenutku pomisliš, da se se bo motiv vate zaletel. Enkratna izkušnja!