01/07/2018
RECENZIJA/REPORTAŽA
Stand up Cannabis
Avtorica: Tanja Volf
Ko na oder stop naš Slavko Škvorc, se ostanek ekipe stisne v skupek, oči se nam razširijo in ipično se gledamo, ker nihče ne upa vprašati: » Kako dolgo bo zdaj bluzil?« Nervozno se praskamo po glavi in mencamo. To je običajno vedenje, ko je Slavko na odru, ker nas je strah, da bo občinstvo zbežalo….čez dve uri, ko še kar ne bo nehal. A, občinstvo je vljudno in tokrat ima Slavko dejansko kaj za povedati. Olajšani se potrepljamo po ramenih in si rečemo: » Dobro je«, ko v zanj nerazumno kratkem času, strnjeno doseže poanto.
Kajti pomembno je bilo povedati zakaj je pomembno, da smo včeraj lahko videli in poslušali tudi Sanjina Jašarja še ne stand uperja, ki je pripovedoval zgode in nezgode iz svojega aktivističnega življenja – ki bi lahko bile neusahljiv vir materiala za Stand up. A Sanjin ni Standuper – čeprav je potencial nedvomno tukaj. A, včerajšnjemu nastopu lahko rečemo debi. Nas je zanimal predvsem proces. Da proces, ki je bil podoben Kafkinemu in skozi katerega se je boril z imenom in priimkom, s svojo hrbtenico in ne z glavo v rizli. Sama poznam ozadje, ker spremljam Sanjinovo pot že leta.
Prijatelji staduperji iz Yugomixa pa komentirajo formo, dinamiko in ostale veščine Stand upa. Razumem, a treba je razumeti še veliko več. Zatorej bo ta recenzija, če še sploh lahko tako rečemo mojim pisarijam, poizkušala tudi odgovoriti na: Zakaj je bilo izjemno pomembno, da je Sanjin bil včeraj na odru in zakaj je Ernest tako kašljal?
Večer Stand up kanabisa je veliko več kot le večer stand upanja, je tudi večer upanja na boljše čase.
Pa dajmo po vrsti, kot so hiše v Trsti. Vreme je bilo toplejše, bili smo na odprtem in ko sem prispela, se je že zavračalo publiko, ki ji ni bilo sojeno včeraj, ker je bilo že vse polno.
Na prizorišču je nekako svečano in srce mi zapoje, ko vidim garače iz Pekarne, Lesija, Ernesta in ekipo, ki so si enkrat za spremembo vzeli prosto od svetovanja, prikazovanja izdelave konopljinega olja in kremic, hrabrenja ljudi, ki se soočajo s svojo smrtnostjo, izdanih s strani zdravstvenega sistema, ki ni nič drugega več, kot farmacevtska prostitutka in mehanizem ki je obrnjen proti zdravljenju ljudi v imenu prodaje kemije in interesov kapitala. Dobrodošli, je vse kar uspem reči, ker sem pozna, a vesela sem, da so tu.
No, ko Slavko pozdravi in pojasni, napove 'Ljubljančana' iz Črne na Koroškem: Jana Kreuzerja. Jan je na tem odru že tretjič, pravzaprav drugič, ker je enkrat deževalo in nastopal v dvorani. Spomin na to ga še dandanes ponoči zbuja prepotenega in anksioznega.
Jan je na odru kot sonček. Ne morem povedati drugače, čeprav bom sama dobila sladkorno. Vsi, ki poznamo koroško sceno nismo presenečeni, ko prizna, da je zelišče poizkusil že v 6. razredu. Si mislim, pa ga poglej, uspešnega komika, ki je postal mojster veščine in ne 'mamilopapek', kot bi veljalo, če bi verjeli stereotipom. Pohvali se še, da je na faksu zadet zagovarjal izpit in dobil 10. No! Ampak potem pove, da je študiral na FDV. Tam se je v mojih časih govorilo, da lahko padeš le…..po stopnicah. Ampak, dobro, šolan človek. Njegov Stand up nosi ime 'Pušenje v dolini Šentflorjanski'. Originalno. Trenutno nastopa po Sloveniji s tem materialom in, če lahko ujamete njegov nastop, to toplo priporočam, saj gre za dinamičen nastop, ki počasi, a zanesljivo zlaga komične prizore, ki jih nato povezuje. Mojstrsko prehaja iz teme na temo in, če boste imeli priložnost, boste izvedeli vse o mediciranju, o tem zakaj ljudje sovražijo travo, o copatih na ježka… In še o tem zakaj si želi 'napušiti' ( ker pri nas pohamo pišeka in ne jointov) babico in kasneje še fotra. Všeč mi je njegov analitični pristop, ko z resnostjo ministra za delo pojasni kateri poklici bodo izginili in kateri novi se bodo ustvarili, ko ( in ne več' če') bo travca legalna. Videz Veselega Slovenca ga ščiti, saj bi nas lahko žalil, pa bi se mi vseeno dobrohotno hihitali. Atmosfero dviguje in dviguje in v nekem trenutku pomislim, da ga bo bildal še in še. Ne vem ali bom lahko zdržala. Trebušne mišice imam že obrabljene od vseh teh dni smeha in moje srce ne bo preneslo več veliko.
Zgodba o Milanu in kukijih je tako slikovita, doživeta. Namerno pušča odprte konce, da jih na koncu poveže bolje kot sem jaz kadarkoli štrikala. Ima popoln nadzor nad materialom, ki je kot glina, ki jo pred nami oblikuje v mojstrovino. Tista s taksistom na plakatu me že vrže v nekotrolirano tresenje, ko pa omeni Angelco vidim, da je prišel, da nas bo s smehom ubil. Terorist! Kako srečna sem bila, ko je zaključil, ne morem povedati. Bala sem se namreč, da če bo še dodajal, da bo treba na urgenco. Mislim, da sem nocoj sanjala Angelco Likovič ki jo je Jan nakadil. Hvala bogu za slab spomin ker travme hitreje romajo v pozabo.
Vdihnem enkrat, dvakrat, ploskam tako, da me še danes bolijo zapestja in si mislim, preživela sem. A kaj, ko je na odru že Srđan Jovanović. In strah se ponovno zavleče v moje kosti. Do sedaj že vem, da ko je na odru Srki, bo forma tako čista, da bi v Ameriko videli skozi, poante tako finomehanično uglašene kot v švicarski uri, dramaturški lok kot pri klasikih ali Robinu Hoodu in izvedba na nivoju dobitnika za Oskarja. Spet bi najraje zbežala. To je hujše kot orgazem!
A, ker sta se tesno ob mene stisnila Marko in Andrija, ne morem nikamor. Začne me grabiti panika kot takrat ko sem skakala s padalom in je bilo treba izskočiti iz letala. Ni poti nazaj, ni rešitve, treba bo skočiti. Srki je na kanabis večerih že 9 let. Ne samo, da nastopa, on vmes še dela statistiko, koliko svežih obrazov sedi v občinstvu. Njegove umske sposobnosti me plašijo. Gre za izjemno inteligentnega in talentiranega umetnika prve klase. Nastop je več kot vrhunski, zato Srki, ne zameri prosim, če bom medtem ko komentiram tvoj nastop, še gradila argument o tem zakaj je pomembno, da je Sanjin včeraj bil tam. On je namreč odgovor na številna tvoja vprašanja. Zaradi njega ta vprašanja niso več retorična. Srki pravi, da si tudi oni želijo v EU. » Nemojte prijatelji.«, si mislim, ne veste kaj si želite. Dandanes si večji frajer, če nisi not. A razumem, Nizozemska, Belgija, dekriminalizacija…lepo zveni, a to ni zaradi EU, to je zaradi takšnih ljudi kot je Sanjin, ki grejo v parlament in si na govorniškem odru prižgejo enega. Tudi na odru si ga je Sanjin hotel, a organizator ni priskrbel pepelnika in ,ker je Sanjin fin, ne bo otresal na itison s katerim je prekrit oder. Sva ga potem v zaodrju midva 'potamanila', ker vem kaj je solidarnost in ne iz drugih razlogov.
Srki na odru naredi briljantno primerjavo med tegobami LGBT skupnosti in zelene skupnosti. Tako že v prvih sekundah svojega nastopa Srđan osvoji naše trebušne mišice, ko pa pove kako je nastal Big Brother, vse skupaj zveni tako resnično, da to ni res.
Meša se mi in spet si želim, da bi nehal, vsaj malo, da pridem k sebi, pa lahko potem naprej. Zapiski, ki si jih sproti delam, so nečitljivi vse po razlagi partizanskih zgodb, ki smo jih za bralno značko očitno brali po celi Jugi. Da je deliti si lepa lastnost in o tem, kaj je najhujše kar se lahko zgodi, če se predoziraš. Kontrapunkt na kontrapunkt, logičen nesmisel za logičnim nesmislom spelje v splošne resnice. Počutila sem se kot marioneta s katero upravlja. Tista o dojenju s kajmakom bi me vrgla s stola in končno razumem zakaj sta me Marko in Andrija stisnila v kot, ki sta ga tvorila s svojima stoloma. Mar jima je zame. Pazila sta name. Rada me imata. Hvala prijatelja. Moje zvijanje sta očetovsko prenašala, kot tudi moj glasen krohot, ki ni zvenel nič ženstveno in se je nadaljeval v ipično lovljenje sape, je bil zelo blizu Andrijinih ušes in mislim, da mu ni bilo lahko. Pa še redno čiščenje nosa in špricanje mojih solz na vse strani sta prenašala z voljo idealnih staršev problematičnega otroka, vdanih v usodo.
Tako je prav prišlo, da Sanjin še ni vešč Stand up tehnik, ker z njegovim materialom, ki je že brez tega bizaren, saj izhaja iz bizarnih situacij, ki so se mu pripetile in jih je toliko, da bi si marsikateri stand up komik ali komičarka lahko samo želel/a tak 'štof'. Ne EU, Sanjin je na svojih plečih prinesel spremembe v Deželo na sončni strani Alp. On in drugi aktivisti ter predana ekipa, ki v malem, neuglednem prostoru na desnem bregu naredi več za lokalni zdravje kot zdravstveni sistem, so tisti Martini Krpani, ki v Ljubljani ne sekajo lip, ampak se borijo za zasaditev zelenega čudežnega zdravila. Kdor še ni bil v njegovi ordinaciji ne ve. Jaz vem, ker vsakič ko grem pozdraviti ali vprašati kaj ali kaj nabaviti tam srečam gospe vseh starosti ( zanimivo - večinoma vidim ženske vseh starosti, čeprav se lahko motim, ker sem bolj poredko tam), ki jim Lesi kaže postopke pridelave, Sanjin svetuje glede na bolezen, ostali pa garajo in izdelujejo kremice in olja, kombinirajo različna razmerja CBD-ja in THC-ja za pomoč ljudem, ki se zatečejo tja po tem, ko jih je naš zdravstveni sistem izdal. Koliko rešenih življenj in izboljšane kvalitete življenja ljudi je na njihovih dušah sam bog ve. In v imenu vseh, tudi moje babice, ki sedaj počiva v miru in mene, ki zaradi bolečin v hrbtenici in glavobola zaradi katerega se je že marsikdo spravil iz tega sveta, saj ga ljubkovalno kličejo tudi 'su***de headache', lahko spim celo noč, se vam in še enemu Andreju iz okolice Maribora iskreno zahvaljujem. Poleg tega le tam lahko srečam Fickota, ki ima taisti glavobol, da primerjava zapiske.
Vrnimo se na smešno, ker sem se malo spet začela smiliti sama sebi in kot je Sanjin izpeljal argument v najinem pogovoru post festum: » Konoplja spodbuja smeh, smeh je pol zdravja in je vsaka beseda o konoplji dobro došla.« Upam, da s standupanjem misli resno, ker resno, njegov material ima potencial. Je o zdravnikih in njihovem piškavem poznavanju kanabinoidnega sistema, o ljudeh, ki pridejo v svetovalnico in njihovi želji po večnem življenju. Pa še o butastih definicijah drog in o otroški odvisnosti od sladkorja. O procesu in vprašanjih tožilcev o ventilatorju. Če kdo pozna sistem intimno je to on in to dva sistema, zdravstvenega in pravosodnega.
Malo še manjka, malo tehnike, ker kot pravim, 'štof' ki ga ima, je cel stand up zaklad za katerega bi marsikdo plačal. Najboljši material je, in to se strinjajo vsi, tisti iz lastnega življenja. Sanjin se niti ne rabi posluževati pretiravanja.
Mislila sem, da s tem, ko ga ne prižge na odru, gradia suspenz. Ni ga prižgal, kot rečeno, tako, da to je bil antiklimaks. So jih pa zato vsi ostali v občinstvu, ki so najbrž čakali, da ga bo in, da bodo lahko tudi oni v imenu solidarnosti. Razen dveh, ki sta že prej: eden je sedel malo naprej od nas in ne verjamem, da je dal kaj tobaka not, ker smo naš skupek (Andrija, Marko in jaz) imeli nenavadno rdeče oči, saj je veter nosil dim naravnost v nas in zdaj če pomislim, mogoče pa Jan in Srki sploh nista bila tako dobra, ampak smo bili 'pokjeni'. NE.
Drugi je bil Ernest – zeleni ambasador, ki je kašljal tako, kot da kadi prvega v življenju in je morebiti izpadel kot neizkušen ambasador, marketinški trik, a jaz vem, da temu ni tako.
GOC, Goran Vugrinec je prišel namesto Deana. Njegovega zakajenega psa, ki vidi veverico sem menda tudi sanjala. Sem strašno neprespana, pa še kadila sem včeraj, priznam ( a, kako sem spala, kot mali otrok). O zadregah ob kupovanju papirčkov, ki je znan vsakemu drugemu, ker toliko nas je že. Sicer se je vmes malo oddaljil od teme, a to pripisujem temu, da še včeraj ni vedel, da bo nastopil na kanabis večeru. Gre za Lajnapovca. Njegove kolege smo poslušali nekaj dni nazaj. Tretjo sezono pripravljajo mi zaupa v pogovoru po nastopu. In še, da pripravljajo izobraževanje s predmeti relevantnimi za stand up komike in komičarke. Ga prekinem: » pa to zveni kot akademija.«. Sramežljivo odgovori, da upa, da bo to prvi zametek. Impresivno in vnaprej hvala za to. Hotela sva govoriti še o tretjem projektu, a sem pozabila vprašati. Nedvomno sta za to dva razloga. Prvega sem že omenila. S Sanjinom sva prej enega dala na pljuča. In če se je včeraj govorilo le o dobrih straneh kajenja, je ta izguba kratkoročnega spomina včasih sicer prijeten, v delovnem okolju pa neželen stranski učinek. Drugi razlog sem pozabila. Ampak počekirajte ekipo Lajnapovcev na netu, Goca na https://goranvugrinec.com/ , če gre pa v živo, ker gre za hrvaški stand up jagodni izbor.
Moje pisarije bodo počasi imele toliko strani kot je na Lentu dni, zatorej dovolite, da končam na kratko.
Večer Kanabis Stand upa je veliko več kot le stand up. Je pomemben delec v mozaiku boja za pravice do uporabe zdravilnega zelišča. Kot je rekel Sanjin: » Smeh spušča obrambe in nas dela bolj odprte.« Srđan je na koncu povedal, da si želi, da bi bilo kot prvo leto in sicer sedem točk vse le in na polno o tej temi. Srki jemlje zadevo izjemno resno, predvsem pa svoje poslanstvo tako komika kot selektorja. Zdi se mi kot ata. Ata komedije, ki skrbi za velikansko družino. Hvala Srki še od mene. Slavko je izjemno dobro izbral vse sodelavce in mene sodelavko ( upam, da sem vredna te družbe), zatorej končajmo z njegovimi besedami izpred nekaj dni, ko smo mu očitali nekaj brez veze in je odgovoril: » Dober šef se pozna po tem, da ko se festival začne, vsak v njegovi ekipi dela samostojno in vsi povezano. Ker je temu očitno tako sledi, da sem dober šef. Zdaj mi pa dajte mir.« In smo odšli, kot bo kmalu tudi lentošnji Lent odšel v zgodovino.
Na poti domov sem na glavnem odru ujela še Balaševičev: 'Odlazi cirkus iz našeg malog grada' in mu ploskala, kot da sem bila na celem koncertu in ne le na drugi polovici zadnje pesmi. A prešinilo me je, da je to moje predzadnje poročanje letos.
Jutri pričakujte še daljšo pisarijo, ker iz samokritičnega kota vidim, da je prišlo do nekega pojava, ki ga sicer pri sebi poznam, a jaz sem preutrujena, da se borim proti sami sebi. Odpustite, ali pač ne berite do konca.
