Unima Slovenia

𝗠𝗲𝗱𝗻𝗮𝗿𝗼𝗱𝗻𝗮 𝗽𝗼𝘀𝗹𝗮𝗻𝗶𝗰𝗮 𝗼𝗯 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗼𝘃𝗻𝗲𝗺 𝗱𝗻𝗲𝘃𝘂 𝗹𝘂𝘁𝗸
𝗣𝗿𝗮𝘇𝗻𝗼𝘃𝗮𝗻𝗷𝗲 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲 𝘇̌𝗶𝘃𝗹𝗷𝗲𝗻𝗷𝗮/𝗛𝗶𝗷𝗲𝗻𝗶𝗻𝗲 𝘀𝗮𝗻𝗷𝗲
Yaya Coulibaly, predsednik Compagnie Sogolon in vitez nacionalnega reda Malija

Moji dragi rojaki in rojakinje, lutkarice in lutkarji organizacije UNIMA, prebivalci in prebivalke Zemlje,

Bambarci v Maliju imajo, tako kot druga ljudstva sveta, koncept nenehnega ustvarjanja, pri katerem stvari nastajajo iz glasu Boga Stvarnika in njegovih vrtinčastih, visokoletečih besed. Duh prvega vulkana je na Zemljo vrgel Meren, prvo božanstvo, lutko, ki naj bi vladala temu še vedno kaotičnemu svetu. Ta prva lutka je imela podobo ženske in je rodila rastline, živali in ljudi (Jiriw, Sogow ani maaniw). Oživljanje naše preteklosti in prikazovanje lutkarstva, pomembnega elementa svetovne kulturne dediščine, ni le znanstveno prizadevanje, temveč tudi izkaz inteligence in ljubezni do sebe.

Tema ni nova, a je še vedno pomembna. V takem gledališču, v katerem vsi igrajo dvojno igro, moralnim posledicam lutkinih dejanj ne more ubežati niti človek iz najodličnejšega družbenega okolja. Z igro lutk dobimo fascinanten vpogled v duh časa: pravi junaki tega gledališča so ljudje, ki utelešajo veselje do življenja in majhne radosti. Edinstvena lepota lutk, bogato in raznoliko lutkovno gledališče, glasba ter pesmi in plesi lutk, ki odražajo pristno civilizacijo in prepričanja prednikov, so ogromen vir navdiha za gledališke strokovnjake, še zlasti za mlade, ki razvijajo univerzalno kulturo. Izobraževanje mladih je stalna skrb Mandejcev in preostalega sveta. Zato si svet starešin s pomočjo lutkovne dejavnosti v njenih različnih izraznih oblikah prizadeva zagotoviti karseda ugodne pogoje za telesni, intelektualni in moralni razvoj mladih. Nikoli v zgodovini niso odrasli ali starejši dovolili mladim, da bi delovali povsem po svoje, brez usmerjanja. Odrasli mladih ne smejo povsem prepustiti samim sebi. Moder človek mora biti dober zgled v očeh mladih. Druge mora nasmejati in jih hkrati popravljati, paziti na moralo. Lutka, ki se kot karavana premika v soju mesečine – v lutkovnem gledališču ali zunaj njega – je kot vas.

To je moja vas; tu živim. »Ko gre jastreb na konjski sejem, se pripravlja na prihodnost,« saj ga čaka lakota. Bambarska lutka iz Malija v enigmatičnem jeziku mlade uči, naj vsako leto negujejo razvoj na novih področjih in ohranjajo tradicijo. Svetovni dan lutkarstva je praznovanje luči življenja. Tako v najpomembnejših institucijah svetovne kulture najdemo lutke; najdemo organizacijo UNIMA. Lutke, ki so predvsem verske narave, so v smislu umetniških, političnih in družbenih odnosov v samem središču življenja. Ko duhovi lutk govorijo z nami, jih ubogamo. Lutka je kot sonce; mora nas greti s toploto ljubezni in razumevanja. To je UNIMA, ljubezen večnega sonca. UNIMA je vseživljenjska zaveza. UNIMA je politična in kulturna institucija na visoki ravni, brez katere ljudje sveta ne morejo več živeti. Lutke si v trenutni razvojni fazi kot instrument zavedanja, izraz solidarnosti in simbol komunikacije zaslužijo posebno pozornost, tako da jih snujemo, ustvarjamo in populariziramo po vsem svetu.

Lutka je ogledalo naše kulturne identitete, odskočna deska za razcvet umetnosti in kulture, nenadomestljiv okvir za afirmacijo naše ustvarjalnosti, zato je treba umetnost lutkarstva širiti. Legendarna lepota lutke vzbuja vsesplošno občudovanje. Lutkarstvo je od nekdaj bilo in vedno bo praksa ljudstev sveta. Opredeliti v praksi pomeni začrtati meje, omejitve. Lutka pa meje zavrača. Lutka prežema in se razteza čez vse. Je najbolj suveren izraz človeške duše.

V preteklosti so se ljudje izobraževali s pripovedovanjem zgodb in se zabavali ob figuricah ljudi ali živali, ki so se sprehajale naokoli tako, da so jih ljudje upravljali – včasih s pomočjo vrvic, včasih brez. Kdaj se je v Maliju začela tradicija lutkarstva? Na to vprašanje je težko odgovoriti. Za mnoge zgodovinarje se zgodba začne v 9. in 12. stoletju. Lutkovna umetnost Malija v zgodovini afriškega lutkarstva zavzema pomembno mesto. Leta 1878 jo je "odkril" Paul Soleillet. Tako je bilo to prvo afriško lutkovno gledališče, ki je postalo znano zunaj Afrike. (Soleillet, P., Les voyages et découvertes dans le Sahara et dans le Soudan, Pariz, M. Dreyfous, 1881, citirala Olenka Darkowska-Nidzgorski, Théâtre populaire de marionnettes en Afrique Sud-saharienne, 1980.) Malijsko lutkarstvo kot velik kanu, z jadrom ali brez njega, ki zato, da odpluje po reki afriške umetnosti, potrebuje le valove.

Rivalstvo med skupnostmi odpravljajo zavezništva, ki se sklepajo s pomočjo lutkovne umetnosti. Lutkarstvu je uspelo mnoge konflikte preoblikovati v zavezništva. UNIMA oziroma lutkovna in likovna oblika so nedvomno sanje hijene (totemske živali).

Zgodba o hijeni, ki simbolizira moč in silovitost, nas popelje v njene sanje, sanje o prihodnosti, sanje, v katerih je človeštvo modro in v večni harmoniji s svojim telesom in umom. Sanje o občestvu, sanje o medsebojni delitvi, sanje, v katerih se hijena sooči z različnimi situacijami, da ustvari prihodnost in, upajmo, boljši jutri. Ni mi težko vzpostaviti stika z bambarskimi kmeti v Maliju; namreč, če ne veš, od kod prihajaš, ne veš, kam greš. In med Bambarci je tako, da če ne veste, od kod prihajate, se zberejo vsi duhovi in vam eden za drugim v obraz izpljuvajo prežvečene oreščke kole.

Genialnost sem podedoval od očeta, on pa od svojega očeta. Oče je želel, da utelešam podobo bambarske svetovne hiše in njenih tradicij. Kar se mi zdaj dogaja, je čudovito. Očetu dajem nove ideje.

Drage kolegice in kolegi, lutkarji in lutkarice z vsega sveta: lutka je inštrument, ki prenaša glas prednikov. Zaradi svoje moči je to bistveno orodje poveljevanja in avtoritete poglavarjev. Vse pa je seveda odvisno od regije, v kateri živite.

Tradicionalno znotraj sodobnega. Moj glavni cilj je po vsem svetu spodbujati tradicionalno lutkarstvo in prakse prednikov – od kiparstva do tehnik upravljanja. Potem pa želim še spoznavati tradicionalno afriško in svetovno gledališče ter edinstveni slog predstav z maskami in lutkami, ki temelji na glasbi, plesu in pesmi.

Za otroke Malija, otroke Afrike in za otroke povsod po svetu upam, da boste vsi vzljubili ta obsežen družbeni pomnilnik, ki predstavlja našo univerzalno kulturno dediščino. Neutrudno si prizadevam, da bi bila izvirnost in bogastvo tradicionalnega lutkarstva prepoznana v celoti.

𝗦𝗹𝗼𝘃𝗲𝗻𝘀𝗸𝗮 𝗽𝗼𝘀𝗹𝗮𝗻𝗶𝗰𝗮 𝗼𝗯 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗼𝘃𝗻𝗲𝗺 𝗱𝗻𝗲𝘃𝘂 𝗹𝘂𝘁𝗸 𝟮𝟬𝟮𝟲
𝗧𝗶𝗻 𝗚𝗿𝗮𝗯𝗻𝗮𝗿, 𝗿𝗲𝘇̌𝗶𝘀𝗲𝗿

Spomnim se, kako sem kot otrok vsako soboto prestopil prag lutkovnega gledališča in se za nekaj trenutkov preselil v drug svet. Kot da bi se odpravil na neko čarobno popotovanje. Gledališče je bilo zame takrat prostor, kjer sem lahko čutil, karkoli sem želel. Lahko me je bilo strah, lahko sem se smejal, lahko sem se navduševal in žaloval. Po vsem tem vrtiljaku doživetij, ko se je ob koncu predstave zastor spustil, sem se vedno znova znašel v varnem zavetju gledaliških sedežev. Ko sem odhajal iz dvorane, sem bil bogatejši za novo izkušnjo. Skozi gledališče sem se učil čustvovati, učil sem se empatije in pridobival neke temeljne osebne vrednote. Uril sem svojo domišljijo.

Kot mladostnik sem postal nekoliko zahtevnejši gledalec. Ker sem se začel z gledališčem tudi sam ukvarjati, sem vsak obisk gledališke predstave izkoristil za nekakšno majhno analitično študijo. Iskal sem predstave, ki so v meni razpirale nove perspektive. Želel sem, da mi omogočijo vpogled v kompleksnost sveta. Da razgrnejo vprašanja, ki nimajo preprostih odgovorov. Gledališče je bilo takrat moj sopotnik pri odraščanju, dialoški partner pri oblikovanju pogledov na svet in priročnik za razumevanje človeške psihologije.

Ob vstopu v odraslost se je gledališče dokončno ustalilo kot moja življenjska in poklicna pot. S tem se je perspektiva popolnoma obrnila, saj sem zdaj jaz v položaju, da na oder postavljam gledališka dela. Z vsako uprizoritvijo se znova sprašujem, kaj bi moral sprožiti v občinstvu. Kako lahko konstruktivno vplivam na to mnogoplastno družbeno tkivo, v katerem živim? Znašli smo se sredi turbulentnega zgodovinskega trenutka, kjer oboroževanje vedno bolj nadomešča občutek varnosti, opletanje z vojno retoriko je postalo del vsakodnevnega besednjaka, brezkompromisno pustošenje po naravi je očitno najkrajša pot do kopičenja kapitala, srčnost in empatija pa nista več razumljeni kot temeljni človeški vrednoti, temveč sta znotraj volčje kapitalistične logike postali šibkost. Ko je razkol med bogatimi in revnimi iz dneva v dan večji, meja med resnico in lažjo vedno bolj zabrisana, naša iluzija o svobodni izbiri pa izpostavljena partikularnim interesom megakorporacij, se lahko s popolno legitimnostjo vprašamo: kakšen položaj ima znotraj vsega tega gledališče?

Gledališče lahko razvedri. Gledališče lahko ponudi zatočišče. Gledališče lahko informira, razkrije in poudari. Lahko nas poveže v skupnost, prav tako kot lahko skupnost tudi razbije. In če je gledališče res dobro, lahko utira pot novim možnostim. Če je na konici prebojnih idej, lahko pomaga soustvarjati drugačno vizijo sveta. Ne zgolj, da na odrskih deskah odslikava realnost našega vsakdanjega življenja … S postavljanjem novih razmerij lahko recipročno vsakdanjemu življenju utira novo pot.

Lutkovno gledališče ima znotraj sesuvajočega se družbenega konteksta še toliko večji potencial. Ko se zastor dvigne, so na odru pred nami nepremično razpostavljeni predmeti. Negibna telesa ležijo, kot da bi bila zamrznjena v času. Potem pridejo animatorji in z gibanjem ustvarijo iluzijo življenja. Aktivirajo domišljijo gledalk in gledalcev. Namigujejo nam, da se za tem, kar vidimo, skriva nekaj večjega. Nekaj lepšega in boljšega, nekaj, kar je razumu težko dosegljivo. Z animacijo prebudijo silovito moč človeške domišljije. Moč, ki lahko premika meje, ruši zidove in gradi mostove. Domišljija je tista, ki lahko ustvari boljši svet.

Gledališče lahko premika meje. Gledališče lahko ponudi drugačno vizijo. Gledališče pa lahko tudi aktivira. Zato naj vas ob koncu poslanice, vse, ki imate privilegij volilne pravice, še povabim, da izkoristite svojo politično moč in se udeležite prihajajočih parlamentarnih volitev. Na tej točki je namreč možnost in priložnost, kjer se gledališke sanje o bolj strpni in solidarni prihodnosti lahko prevesijo v realnost.

Se vidimo 22. marca na voliščih.

𝗖̌𝘂𝗱𝗼𝘃𝗶𝘁𝗼 𝗽𝗿𝗮𝘇𝗻𝗼𝘃𝗮𝗻𝗷𝗲 𝗹𝘂𝘁𝗸𝗼𝘃𝗻𝗲 𝘂𝗺𝗲𝘁𝗻𝗼𝘀𝘁𝗶 𝘃𝗮𝗺 𝘇̌𝗲𝗹𝗶𝗺!

Lutkarstvo je ena najstarejših in najglobljih oblik človeškega izraza, ki izvira iz duhovnih in mitoloških korenin. Že predtisočletji je človek risal podobe ljudi, živali in bitij na stene jam in ustvarjal njihove sence, ki so oživele ob ognju. Sence niso bile le igra svetlobe, temveč most med vidnim in nevidnim, način povezave s predniki in silami, ki presegajo človeka. Arheološke najdbe lutk v starodavnih civilizacijah ter antropološke raziskave potrjujejo njihov starodavni in univerzalni značaj. Lutke so prisotne v vseh delih sveta, kar kaže, da so ena temeljnih oblik človeškega izraza.

V svojem izvoru so lutke delovale kot posredniki med človekom ter svetom bogov, prednikov in naravnih sil, kar še danes prepoznamo v tradiciji Bambarov iz Malija. Avtor letošnje poslanice, Yaya Coulibaly, v svojem delu prepleta sodobni izraz z večstoletno bambarsko tradicijo, kjer lutko razumejo kot glas prednikov oz. »najbolj suveren izraz človekove duše«, razumljeno kot utelešenje prvotne ustvarjalne sile. Po legendi je duh prvega vulkana na Zemljo vrgel Meren, prvo božanstvo in lutko, ki je rodila rastline, živali in ljudi ter tako postala simbol začetka vsega živega.

Lutki je od nekdaj lastno, da v neživem prebudi življenje in v vidnem razkrije nevidno, s čimer človeku nastavlja ogledalo. Ko jo vodi animator, postane metafora človeka, razpetega med notranjimi silami, družbenimi okvirji in ideologijami, a hkrati soustvarjalca svojega sveta. Spominja nas, da niti niso le tisto, kar nas vodi, ampak tudi moč, ki jo lahko vzamemo v svoje roke.

Na to nas spominja tudi razmislek sodobnega gledališkega ustvarjalca Tina Grabnarja, ki gledališče razume kot prostor oblikovanja človeka. Kot otrok je v njem odkrival čustva, empatijo in domišljijo, danes pa v njem išče odgovore na kompleksnost sveta. Kot ustvarjalec poudarja, da gledališče ne odraža le resničnosti, temveč jo lahko tudi preoblikuje, razpira perspektive in soustvarja drugačne možnosti prihodnosti.

Lutkovno gledališče nas torej uči, da smo tako kot lutke soustvarjalci sveta, ki z zavestjo, domišljijo in odgovornostjo lahko soustvarjamo svojo prihodnost.

Ajda Rooss
predsednica slovenske Unime

𝗗𝗿𝗮𝗴𝗮 𝗠𝗼𝗷𝗰𝗮, 𝗽𝗼𝗰̌𝗶𝘃𝗮𝗷 𝘃 𝗺𝗶𝗿𝘂 🖤

Umrla je Mojca Kreft, dramaturginja in teatrologinja, nekdanja umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana (1989–1999), ki je s svojim delom pomembno zaznamovala slovensko gledališče.

Bila je dramaturginja in večkrat v. d. umetniške vodje tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem, dramaturginja v Drami SNG Maribor, umetniška vodja v Šentjakobskem gledališču in v.d. direktorice Slovenskega gledališkega inštituta. Kot dramaturginja posameznih uprizoritev in avtorica esejev je sodelovala z večino slovenskih poklicnih gledališč. Bila je selektorica Tedna slovenske drame (1984) in festivala Zlata paličica (2005 in 2007) ter članica številnih strokovnih žirij na področju scenskih umetnosti.

V Lutkovnem gledališču Ljubljana je kot dramaturginja sodelovala pri predstavah Ta veseli dan ali Cefizelj se ženi (režiser Vinko Möderndorfer, 1990), Zakaj in vprašaj (režiser Mile Korun, 1991), Pepelka (režiser Matjaž Loboda, 1994), Medena pravljica (režiserka Svetlana Makarovič, 1994), Gremo k babici (režiser Alen Jelen, 1995), Mala Lili (režiserka Barbara Hieng Samobor, 1996), Črne maske (režiser Karel Brišnik, 1997), Brkonja Čeljustnik (režiser Miran Herzog, 1998), Tacamuca (režiserka Barbara Hieng Samobor, 1998), Joža (režiserka Meta Hočevar, 1999) in Krava Rozmari (režiserka Branka Bezeljak, 2009).

Foto: Jernej Čampelj, arhiv Šentjakobsko gledališče Ljubljana

Agata Freyer, oblikovalka lutk, scenografka, kostumografka in akademska slikarka, je ob zaključku bienala v Mariboru prejela častno članstvo svetovne UNIME, ki ji ga je na 24. kongresu UNIMA Internationale, 4. septembra 2025 v Chuncheonu, Južna Koreja, podelila UNIMA International. Častno članstvo UNIME se podeljuje od leta 1929 posameznicam in posameznikom z izjemnimi zaslugami za razvoj lutkovne umetnosti. Foto: Lutkovno gledališče Maribor

Letošnjo Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo je ob zaključku 13. bienala lutkovnih ustvarjalcev v Mariboru dobil Silvan Omerzu, vsestranski lutkovni in likovni ustvarjalec, scenograf in režiser. Njegovo ustvarjanje presega delitev na posamezne zvrsti in gradi edinstven umetniški univerzum, ki prepleta likovno, kiparsko, dramsko in lutkovno umetnost. S skoraj petdesetletnim opusom, prežetim z izjemno likovno domišljijo in globoko mislijo, je Omerzujevo delo edinstven in trajen fenomen, ki subtilno oblikuje podobo slovenskega lutkovnega prostora.

Pengovove listine za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti so prejeli:

Matija Solce – ena najizvirnejših ustvarjalnih sil sodobnega slovenskega lutkarstva. Kot lutkovni ustvarjalec, režiser in skladatelj s svojimi site-specific projekti presega ustaljene gledališke forme. Njegovo delo, prežeto z avtorsko drznostjo in družbeno angažiranostjo, odpira nove estetske in vsebinske mejnike ter soustvarja prepoznavno podobo lutkovne umetnosti za odrasle.

Katja Povše – lutkovna ustvarjalka, režiserka in pedagoginja. S svojim večdesetletnim opusom, prežetim s subtilno poetiko in estetsko dovršenostjo, ustvarja prepoznavne in izjemne uprizoritve za otroke in odrasle. Njeno delo sodi med najizrazitejše dosežke sodobnega slovenskega lutkarstva.

Maja Kunšič – igralka, animatorka in interpretka, prepoznavna po subtilni animaciji in močni odrski prezenci, s katero suvereno prehaja med uprizoritvami za otroke in zahtevnejšimi predstavami za odrasle. Zaradi svoje ustvarjalne širine velja za eno najvidnejših ambasadork slovenskega lutkarstva.

Dobitniki Klemenčičeve nagrade in Pengovovih listin 2025 — LUTKA Danes bo Unima podelila stanovske nagrade.

V sklopu 13. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, ki bo potekal od 10. do 13. septembra v Lutkovnem gledališču Maribor, bo v soboto, 13. septembra, ob 19. uri na zaključni prireditvi potekala slovesna podelitev priznanj najvidnejšim ustvarjalcem slovenske lutkovne umetnosti.

Dobitnik Klemenčičeve nagrade za življenjsko delo je Silvan Omerzu Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo na področju lutkovne ustvarjenosti letos prejme Silvan Omerzu, Pengovove listine za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti pa bodo podelili Matiji Solcetu, Katji Povše in Maji Kunšič.

Poslovil se je izjemni lutkovni ustvarjalec, dobitnik Klemenčičeve nagrade, Tine Varl 🖤

Poslovil se je lutkovni ustvarjalec – naš Tine Varl. Lutkovno gledališče Maribor mu dolguje velikansko zahvalo, saj je v začetku sedemdesetih let pripravil strokovne podlage za profesionalizacijo lutkovnega gledališča in tako je lansko leto lahko Lutkovno gledališče Maribor praznovalo 50. obletnico ustanovitve. Naše gledališče je uspešno vodil med leti 1991 in 1998, ustanovil mednarodni lutkovni festival – Poletni lutkovni pristan, ki se bo letos odvil že šestintridesetič, povabil k sodelovanju številne domače in tuje lutkovne umetnike ter popeljal gledališče na številne mednarodne poti. Lutkovni umetnosti se je zapisal že v mladosti in ji ostal zvest vse do konca svoje aktivne profesionalne poti. Vsa leta je navduševal mlade za lutkarijo, mnoge popeljal na profesionalno ali ljubiteljsko pot, ter utrdil mesto Maribor kot lutkovno mesto. Režiral je doma in na tujem, deloval kot pedagog in skupaj z Bredo Varl udomačil lutkovno umetnost na avstrijskem Koroškem. Tine Varl je prejemnik številnih stanovskih priznanj, med drugimi tudi Klemenčičeve nagrade za življenjsko delo na področju lutkarstva, Glazerjeve nagrade za življenjsko delo, bronasti grb mesta Maribor, Tišlerjeve nagrade za življenjsko delo med koroškimi Slovenci, Zlatega znaka Republike Avstrije za kulturno delovanje in številnih drugih. Opus Tineta Varla priča o izjemnem umetniškem ustvarjalnem erosu, o vizionarskem delovanju, o dragocenem umetniškem vodenju, pedagoškem delu v umetnosti in za umetnost in tako ostaja neizbrisno zapisan v zgodovino lutkovne umetnosti. (zapisala Katarina Klančnik Kocutar)

Njegovim najbližjim izrekamo iskreno sožalje.

Ob odprtju razstave Kobanci – lutkarji iz Kamnice pri Mariboru (v soboto, 16. avgusta 2025, ob 17. uri) odpiramo žalno knjigo. Vpis vanjo bo mogoč v času odprtja blagajne LGM, do konca festivala Poletni lutkovni pristan (do 6. septembra).