Zgodovinski časopis

Zgodovinski časopis je glasilo Zveze Zgodovinskih društev Slovenije in osrednji časopis slovenskih zgodovinarjev.

Zgodovinski časopis je glasilo Zveze Zgodovinskih društev Slovenije, v katero se je leta 1981 preoblikovalo Zgodovinsko društvo za Slovenijo. Prvi zvezek Zgodovinskega časopisa, ki je na dobrih 240 straneh vseboval vse štiri številke prvega letnika, je z letnico 1947 izšel 12. junija 1948. Novi strokovni časopis slovenskih zgodovinarjev je bil v življenje priklican kot glasilo novega Zgodovinskega društva za Slovenijo in je na svoj način odražal nov čas, ki je nastopil po koncu druge svetovne vojne. A čeprav je bil Zgodovinski časopis nova periodična revija in je bilo Zgodovinsko društvo za Slovenijo nova stanovska organizacija, to vendarle ne pomeni, da sta bila brez korenin, tradicije in predhodnikov. Vse troje sega že v 19. stoletje in tradicija, na katero se lahko sklicuje Zgodovinski časopis sega vse do Mitteilungen des Historischen Vereins für Krain, ki so začele izhajati 1846. Neposredni predhodnik Zgodovinskega časopisa pa je bil Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (1919-1945), ki se je ob preoblikovanju Muzejskega društva za Slovenijo leta 1946 v Zgodovinsko društvo za Slovenijo tudi sam preoblikoval v Zgodovinski časopis. Tako kot še na marsikaterem področju življenja po vojni, so bili tudi začetki Zgodovinskega časopisa skromni in prvih 21 letnikov je imelo vsega skupaj 16 zvezkov. Kasneje se je stanje bistveno spremenilo in do konca leta 2013 je v 67 letnikih izšlo že 148 zvezkov revije, ki od leta 2001 izhaja vsako leto v dveh dvojnih številkah. Od leta 1980 izhaja pod okriljem Zgodovinskega časopisa tudi posebna Zbirka Zgodovinskega časopisa, ki je namenjena monografskim publikacijam. Tudi tu so bili začetki precej skromni, v letu 2013 pa je število izdanih knjig in zbornikov že doseglo številko 44. Glavni oziroma odgovorni uredniki Zgodovinskega časopisa so dosedaj bili Bogo Grafenauer (1947-1968), Ferdo Gestrin (1969-1972), Vasilij Melik (1973-1999) in Peter Štih (2000-). V Zgodovinskem časopisu, ki je osrednja revija slovenskih zgodovinarjev, so objavljali prav vsi zgodovinarji in zgodovinarke, ki so kaj pomenili ali pa sedaj nekaj pomenijo v slovenskem zgodovinopisju. Zato se skozi posamezne številke Zgodovinskega časopisa, katerega vsebine so lahko dostopne na medmrežju, na svoj način zrcali tudi zgodovina slovenskega zgodovinopisja po drugi svetovni vojni in skozi njegove strani lahko sledimo poti, ki jo je to zgodovinopisje prehodilo. Odgovorni urednik: dr. Peter Štih Namestnik odgovornega urednika: dr. Dušan Mlacović Tehnični urednik: dr. Bojan Balkovec

[08/10/20]   Lokalne zgodovine in ukvarjanja z njo se v zgodovinopisju drži slabšalni prizvok. V očeh mnogi zgodovinarjev še vedno velja za postransko stvar, za temo, s katero ne gre izgubljati preveč časa. Ne bom se veliko zmotil, če trdim, da je pojav univerzalen. Trditve o »manjvrednosti« lokalne zgodovine sicer nihče eksplicitno ne zapiše, v zasebnih pogovorih pa je to prepričanje pogosto prisotno. Tematika se odriva na stranski tir, v mnogih primerih se jo prepušča lokalnim zbornikom in ljubiteljskim zgodovinarjem, kar pa seveda vpliva na kakovost rezultatov. Začaran krog je s tem sklenjen. Odsotnost stroke pogojuje nizko kvaliteto, (ne)kvaliteta pa odvrača stroko k bolj poglobljenemu pristopu k problematiki. Toda raziskovalna praksa dejansko dokazuje nasprotno. Celotno obravnavanje slovenske zgodovine, zlasti pa medievistika, če nanjo gledamo v širšim kontekstu, je dejansko ukvarjanje z lokalno zgodovino. Vzrok za to ni le odsotnost srednjeveških centrov oblasti in odločanja na slovenskem etničnem prostoru, ampak predvsem v metodi dela. Na osnovi raziskovanja dogajanja v mikrookolju se namreč rezultate inducira na širši kontekst. Ugotovitve iz lokalnega okolja se posplošuje na širši prostor. Pustimo ob strani, kako pogosto lahko zgodovinarji pri tovrstnem posploševanju pretiravamo in zaidemo na stranpot, te nevarnosti se vsi zavedamo, toda dejstvo ostaja, da je prav lokalna zgodovina tista osnova, na kateri gradijo slovenske srednjeveške študije.

Janez Mlinar , "Slepo črevo Kranjske. Prispevek h kolonizacijski zgodovini Zgornjesavske doline", ZČ 59, 2005, št. 3-4, 333.

[07/06/20]   Podobno kot slovenski tabori so tudi nemški ustavni dnevi izhajali iz enotnih političnih izhodišč. V tiskanem programu za zborovanje štajerskih ustavovercev v Slovenski Bistrici, ki ga je pripravil načelnik mariborskega Naprednega društva in organizator zborovanja Friedrich Brandstetter, so zapisane vse osnovne politične zahteve, ki jih kasneje srečamo tudi na zborovanju v Celju in v Radvanju. Program izhaja iz načela, da je ustavo potrebno varovati, pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja, pa narediti za splošno dobrino vseh ljudi. Zaradi tega se morajo vsi Štajerci, ki se zavedajo', da je sedanja ustava dobra podlaga za nadaljnji razvoj družbe, povezati v skupnem boju zoper sovražnike ustave. Dolžnost vsakega patriota je, da odločno nasprotuje vedno glasnejšim zahtevam po zedinjeni Sloveniji in si prizadeva za slogo med Nemci in Slovenci. Zato naj bi na zborovanju zlasti poudarili dejstvo, »daß die ungetrübte Eintracht zwischen Deutschen und Slovenen im Unterlande das einzige Mittel ist, die geistige und materielle Wohlfahrt des einzelnen, sowie der Gesammtheit zu fördern, daß nur im unermüdlichen gemeinsamen Kampfe gegen die Feinde der Freiheit die Gewähr für die Fortdauer der erworbenen Rechte liegt«.

V smislu navedenega programa je bil dnevni red omenjenih treh zborovanj povsem identičen. Tako v Slovenski Bistrici kot v Celju in Radvanju so spodnještajerski ustavoverci razpravljali o istih političnih vprašanjih (1. Kakšne posledice bi imela ločitev Spodnje Štajerske od Zgornje?, 2. Kakšne nevarnosti nosi v sebi nacionalni prepir in s kakšnimi sredstvi se je treba boriti proti njemu?, 3. Ali je v interesu slovenskega naroda, da je na ljudskih šolah učni jezik nemščina?, 4. Ali je konkordat združljiv s pravno državo? in 5. Ali ne bi bilo potrebno ustanoviti demokratične stranke na Spodnjem Štajerskem?), pri tem pa je bilo sklicevanje na ustavo in napredek ter opozarjanje na nevarnost razpada monarhije, ki da jo v sebi nosi zahteva po dosledni uresničitvi etničnega federalizma, le kulisa za odločen nastop zoper na slovenskih taborih znova afirmirano idejo Zedinjene Slovenije in proti zahtevam po enakopravnosti slovenskega jezika v upravi in šolstvu. Nasproti tema dvema slovenskima zahtevama poudarja nemški liberalizem na Spodnjem Štajerskem nekdanjo slogo med Nemci in Slovenci in štajerski regionalizem, ki dobi v obliki štajercijanstva svojo končno podobo nekoliko kasneje.

Janez Cvirn, "Nemški tabori na Slovenskem (1869)", ZČ 46, 1992, št. 2, 175, 176.

Nenadni, nepredvideni vdor naravnih pojavov, kot so potresi, poplave, tornadi itd., v življenjski prostor ljudi pogosto vnese motnje ali celo smrtno nevarne prekinitve številnih povezav znotraj dražbe. To trčenje sistema 'okolje' ob sistem 'človek' označujemo kot (naravno) katastrofo. Vendar pri tem ne gre za trenutno dogajanje, temveč vselej za izredno kompleksne procese, preučevanje katerih zaposluje različne znanstvene panoge. Pomemben dosežek vse bolj razširjenega multidisciplinarnega preučevanja katastrof (disaster research) predstavlja spoznanje, da mehanizmi, ki jih družbe in njihovi podsistemi oblikujejo ob soočanju s katastrofami, niso dani po naravi in zato tudi niso vselej enaki in nespremenljivi, temveč predstavljajo specifiko trenutnih družbenih razmer. Odnos do naravnih katastrof ima torej tudi zgodovinsko razsežnost in zato se s temi pojavi ukvarjajo tudi zgodovinske vede.

/…/

Vsakokrat, ko je človek soočen z dogajanji, ki se izmikajo njegovemu načrtnemu vplivu in vzročni razlagi, ki bi jo dopuščala vsakdanja izkustva, oziroma se znajde v situacijah, za katere nima ustaljenih in ustreznih vedenjskih vzorcev, pride do krize delovanja ali do krize orientacije. Kot naravna reakcija se pojavita bojazen ah strah. Vse to - strah, bojazen, zaskrbljenost - sodi med večne in neizogibne spremljevalne pojave in gonilne sile človekovega obstoja. V večini, predvsem pa v predmodernih družbah se strah-bojazen institucionalno izražata v religiji. Moči in sile, s katerimi ne moremo razpolagati, moramo identificirati, poimenovati ter jih s pomočjo določenih praktik odgnati in tako preprečiti njihov škodljivi vpliv. Podobno kot si ljudje veličastne in srhljive sile predstavljajo v podobi določenih oseb, se tudi strah-bojazen specifično izraža kot strahospoštovanje do posameznih bogov. Konstitutivno povezavo med strahom in religijo omenja že Stacij: "primus in orbe deos fecit timor." Odtlej je to na zahodu ena izmed stalnih tem, s katerimi se ukvarja filozofija religije.

Strah pred tem, da bi se proti svoji volji izpostavljali silam, proti katerim smo sicer nemočni, predstavlja pomemben motiv pri oblikovanju kultov, obredov in številnih družbenih pravil vedenja. Strah je torej nekakšna iztočnica za skupinsko identiteto in za vedenjske norme, ki krepijo občutek skupinske sopripadnosti. Med značilne izrazne oblike religioznega prastrahu, ki ga občutimo ob soočenju z nadčloveškimi silami in ki ogroža samo življenjsko podstavo človeka, pa poleg strahu pred ognjem in sončnimi mrki štejemo tudi strah pred potresi. Nastop naravnih pojavov, kot so potresi, torej - pri predmodernem človeku še močneje kot danes - izzove strah, ki bi ga lahko opredelili tudi kot nezavedni odziv na neobvladljivo okolje. Iz tega sledi, da moramo v okviru odziva antičnih ljudi na naravni pojav potresa, ki nas zanima, strah obravnavati kot pomemben dejavnik in da moramo torej na vedenje ob potresu gledati z vidika odnosa do strahu, saj predstavlja mehanizem, ki naj bi omilil in preprečeval strah.

Gerhard H. Waldherr , »SIVE DEO - SIVE DEAE. Oblike preprečevanja in premagovanja strahu ob potresnih katastrofah v rimski antiki«, ZČ 52, 1998, št. 1, 5-7.

Celoten članek dostopen na:
https://www.sistory.si/cdn/publikacije/1-1000/167/ZGODOVINSKI_CASOPIS_LETO_1998_LETNIK_52_STEVILKA_1.pdf#page=6

Vir slike: Wikimedia Commons (Marco Ricci - A Capriccio of Roman Ruins [1727/1729])

Zgodovina Slovenije - SIstory

V tem času tako ne bo dostopen tudi arhiv Zgodovinskega časopisa, ki ga hrani portal Sistory.

OBVESTILO❗️❗️❗️
Zaradi selitve Inštitut za novejšo zgodovino (na Privoz 11, Ljubljana) vsebine s portala Zgodovina Slovenije - SIstory uporabnikom ne bodo dostopne v četrtek (12. 3. 2020) in v petek (13. 3. 2020).
Krajše prekinitve lahko pričakujemo tudi v soboto.
Za morebitne nevšečnosti se opravičujemo.

Na vprašanje, kako daleč nazaj sega na Slovenskem pojem čarovništva, danes še ne moremo dokončno odgovoriti. Poročila o čarovniških procesih imamo od 16. stoletja dalje. Pravzaprav poznamo že iz leta 1427 proces proti Veroniki Deseniški, ki ga je dal uprizoriti celjski grof Herman II, češ da je začarala njegovega sina, da jo je poročil in da je s pomočjo čarovniških veščin zastrupljanja tudi njemu, očetu, stregla po življenju. Vendar to še ni bil tipičen čarovniški proces kasnejše dobe. Obtoženka je bila pred celjskim mestnim sodiščem zaradi pomanjkanja dokazov oproščena. Da je pa moralo biti čarovništvo tudi že v tem času splošno znano, nam priča freska iz let 1460— 1470 na fasadi cerkve v Crngrobu pri Škofji Loki, kjer sta uprizorjeni dve čarovnici, ki kuhata točo, ki že kar leti iz lonca.

/…/

Čas do srede sedemnajstega stoletja bi za slovensko ozemlje lahko označili kot čas posameznih čarovniških procesov. Vrhunec je čarovniška blodnja dosegla v drugi polovici 17. stoletja in v prvem desetletju osemnajstega stoletja, ko so obtožene množično sežigali. Procesi so trajali še celo prvo polovico osemnajstega stoletja, čeprav obtoženih vsaj po letu 1720 niso več sežigali.
Na Slovenskem nimamo ohranjenega niti enega zapisnika čarovniškega procesa v slovenskem jeziku, so le v nemščini. Tako pravzaprav nimamo nobenega jezikovno avtentičnega zapisa kakšnega procesa. Vendar so procesi morali potekati v slovenskem jeziku, saj obtoženi v večini primerov nemško niso znali.

/…/

Osnovo pri čarovniških procesih je vedno predstavljalo škodljivo čarovništvo: povzročanje toče, predvsem v vinogradih, neurij, pozeb, škodovanja živini in ljudem, preprečevanje rasti posevkov. Obtoževali so jih, da pobirajo v podobi vran posejano pšenico s polj. Ob tem pa so bile obtožene, da izdelujejo maže za letenje. Pri izdelovanju maž niso naštete nobene naravne sestavine ali zelišča, temveč se v zapisnikih omenjajo kot sestavina le otroška srca in posvečene hostije. Vendar nam Valvasor našteva tudi zelišča, ki so veljala kot čarovniška: petoprsnik (petaphylon), pasje zelje, potočnik, kolmež, zelena, volčji koren in praprot (filix). Pri delanju toče so bile največkrat obtožene, da pri tem uporabljajo pepel pepelnične srede (Quatemberasche). Redno so bile obtožene odpada od krščanske vere, podpisovanja pakta s hudičem z lastno krvjo in spolnega občevanja s hudičem. V dveh primerih sta obtoženki po mirni poti priznali, da sta zdravili z zelišči. Ena je trdila, da je zdravila samo tako, kot se je naučila od pokojnega župnika. Na mučilih sta priznali še vse ostalo.

Vinko Rajšp, »Čarovniški procesi na Slovenskem«, ZČ 42, 1988, št. 3, 389-391.

Celoten članek dostopen na:
https://www.sistory.si/cdn/publikacije/1-1000/129/ZGODOVINSKI_CASOPIS_LETO_1988_LETNIK_42_STEVILKA_3.pdf#page=79

Vir slike: Wikimedia Commons - Diepold schilling (1513)
(Geschichtsfreund 158, 2005, p. 25 (Luzerner Bilderchronik von Diepold Schilling 1513 [ZHB Luzern, Bl. 60r]))

Na začetku si oglejmo razvoj in nekaj splošnih značilnosti proučevanja zgodovine templarjev. Pri tem se omejujem predvsem na del, ki se tiče njihove razširjenosti v Evropi, kajti zgodovina njihove vloge na Bližnjem vzhodu je več ali manj poglavje zase. Že samo dejstvo, da je bil templarski red že v začetku 14. stoletja ukinjen, daje slutiti, da je vprašanje ohranjenosti virov eden večjih problemov. Ta problem je posebej aktualen v tistih deželah, kjer je bila prisotnost templarjev manj izrazita in so zapustili manj dokumentov ali drugih virov. To je eden od vzrokov, da je zgodovina tega reda v mnogih evropskih državah še nerazjasnjena in Slovenija je eden takšnih primerov. Izjema so dežele, kjer je red imel največ posesti in tudi pomemben vpliv v političnem življenju - Francija, Španija, Anglija, Italija s Sicilijo. Tu se tudi historiografija že dalj časa ukvarja z njim. Pri iskanju virov je osnovno izhodišče dejstvo, da so po razpustitvi templarjev večino njihovih posesti vključno z arhivi, razen nekaterih izjem (Anglija, Aragon), prevzeli ivanovci in se torej veliko ohranjenega gradiva nahaja v arhivih tega še danes obstoječega reda - v centralnem arhivu v La Valetta na Malti ali v arhivih posameznih prioratov, v kolikor še obstajajo. Pri tem pa je treba upoštevati osnovno značilnost tako templarskega reda kot njihovih dedičev ivanovcev - internacionalnost. Oba redova sta imela posesti razpršene dobesedno po celi Evropi in posamezni preceptorati so že zgodaj začeli voditi lastne arhive. Veliko arhivskega gradiva je po ukinitvi mnogih ivanovskih preceptoratov konec 18. in v začetku 19. stoletja prišlo v posamezne nacionalne ali mestne arhive in biblioteke, kjer je dolgo ostalo (ali je še) nedotaknjeno. Prvi koraki pri zbiranju virov so bili narejeni v 18. stoletju, pravo kritično in sistematsko znanstveno delo pa se je začelo v drugi polovici 19. stoletja.

/…/

Vprašanje o templarskem redu v Ljubljani je zaradi pomanjkanja originalnih sodobnih virov podoben problem kot pri drugih lokacijah. Osnovni informaciji sem dobil pri Valvazorju in Janezu Gregorju Dolničarju. Dolničar omenja, da so se templarji leta 1167 naselili v Ljubljani na mestu, kjer je kasneje stala komenda Nemškega viteškega reda. Valvazor o tem ne poroča, govori pa o njihovi kasnejši usodi in sicer, da so bili leta 1200 iz Ljubljane izgnani, ker so se hoteli tu preveč razbohotiti . Te informacije je kasneje ponavljala vrsta zgodovinarjev . V oči bode, da imata avtorja različne podatke in letnici, ki se dopolnjujeta in ne izključujeta. Ker pa Valvazor, ki je pisal par desetletij pred Dolničarjem, omenja le izgon templarjev, ne pa njihovega prihoda, je očitno da sta črpala iz različnih virov in to daje vestem večjo verjetnost.

/…/

V omenjene zgodovinske okoliščine se sedaj umešča letnica 1167, ko naj bi v Ljubljano prišli templarji. Vprašamo se lahko, kdo in zakaj bi jih pripeljal v Ljubljano? Odgovor je preprost - koroški vojvoda kot ljubljanski fevdalni gospod, iz popolnoma enakega razloga kot je vojvoda Bernard v začetku 13. stoletja pripeljal v Ljubljano Nemški viteški red (ta leta 1167 še ni obstajal, ustanovljen je bil šele 1198). Šlo je predvsem za oporo pri utrjevanju oblasti v okviru ljubljanskega gospostva - pri razvoju meščanske naselbine in agrarni kolonizaciji okolice. Takšno oporo so templarji kot politično avtonomen in organizacijsko izredno sposoben red vsekakor lahko nudili.

Miha Kosi, »Templarji na Slovenskem«, ZČ 48, 1994, št. 2, 149-175.

Celoten članek dostopen na:
https://www.sistory.si/cdn/publikacije/1-1000/152/ZGODOVINSKI_CASOPIS_LETO_1994_LETNIK_48_STEVILKA_2.pdf#page=17

Slika prikazuje viteza Templarja med igro šaha (1283).
Vir slike: Wikimedia Commons
(Biblioteca del Monasterio de El Escorial, ms T. I 6, fol. 25. Patrimonio Nacional, Spain.)

Neredko pa karikature in satirične ilustracije, prav tako kot mnoga besedila, članki in časopisni komentarji, lahko živijo dlje, kot traja življenje časopisa. Njihova satirična ost je seveda najbolj aktualna v času nastanka, toda vsi dogodki in osebe, ki nastopajo na karikaturah, so zgodovinsko preverljivi, zato tudi karikature, podobno kot pisno gradivo, lahko vsebujejo pomembno dokumentarno in pričevanjsko vrednost, kar seveda velja še zlasti za politične karikature. /.../
Morda z izjemo Alešovčevega satiričnega lista Brencelj bi omenjene misli pri nas lahko prvič v polni meri obveljale za karikature v Kurentovem albumu in Kurentu, ki sta spremljala in zabavala Slovence ob koncu 1. svetovne vojne. Lahko bi dejali, da se je v Kurentovih in nekaterih drugih karikaturah iz tega časa odzrcalila zgoščena duhovna podoba Slovencev tedanje dobe, njihove želje, pričakovanja, strahovi in razočaranja. V njih ne manjka duhovitosti, humorja, kritičnosti, odkritosti in tragičnosti.

Damir Globočnik, "Karikature v letih prve svetovne vojne", ZČ 54, 2000, št. 4, 563.

Celoten članek dostopen na:
https://www.sistory.si/cdn/publikacije/1-1000/58/ZC_4_-_2000.pdf#page=79

Vir fotografije: Fran Podrekar, "Novo božanstvo", Kurentov album; Hinko Smrekar, "Stara babura", Kurent I./10, 1918; Hinko Smrekar, "Obupni klici", Kurent I./7, 1918: tudi:Globočnik, "Karikature v letih prve svetovne vojne", 585, 592, 608.

Vmesne postaje (stazione di sosta) je vodil komandant, ki mu je pomagal tudi zdravnik. Transport beguncev do postaj bi moral potekati s posebno opremljenimi vlaki, kar je pomenilo dva železniška vagona z zabojem za zbiranje in razkuževanje odpadkov in iztrebkov; če bi bilo število beguncev prenizko, da bi upravičilo uporabo posebnega vlaka, naj bi se peljali z rednimi vlaki, a v izoliranih vagonih s posebnimi stranišči.

Zakaj takšna higienska zaščita beguncev in pred njimi, predvsem pred posoškimi begunci? Posebni oddelek Generalnega civilnega komisariata za zdravstveni nadzor na okupiranih območjih je s pomočjo vojaške zdravstvene službe ugotovil, da sta Posočje in poseben tempo življenja med okupiranjem nudila ugodne pogoje za razvoj raznih bolezni, kar naj bi še posebno veljalo za osrednje in spodnje Posočje. Krivec so bile seveda avstrijske enote, »za katere se ve, da so med njimi divjale in še vedno divjajo kolera, griža, tifus in koze.« Stik teh enot s prebivalstvom ter bojujočimi italijanskimi enotami bi predstavljal realno nevarnost okužbe italijanske vojske, katere zdravstveno stanje je bilo po mnenju te iste službe odlično. Konec julija 1915 je postala nevarnost tako preteča, da je Generalni sekretariat ustanovil profilaktično komisijo, ko so »bile avstrijske enote v zelo dvomljivih pogojih pripeljane iz Galicije na kraške obronke.« Komisija je imela inšpekcijska, posvetovalna in intervencijska pooblastila; neločljivo je bila povezana z vojsko, ki jo je oskrbovala z novicami o zdravstvenem stanju prebivalstva.

Petra Svoljšak, »Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno«, ZČ 45, 1991, št. 3, 439.

Celoten članek dostopen na:
https://www.sistory.si/cdn/publikacije/1-1000/141/ZGODOVINSKI_CASOPIS_LETO_1991_LETNIK_45_STEVILKA_3.pdf#page=77

Slika prikazuje begunce iz Gorice.
Vir slike: Osterreichische Nationalbibliothek
(https://www.europeana.eu/portal/en/record/9200291/bildarchivaustria_at_Preview_15389276.html?q=Fl%C3%BCchtlinge+aus+Gorizia)

Want your school to be the top-listed School/college in Ljubljana?

Click here to claim your Sponsored Listing.

Location

Category

Telephone

Address


Aškerčeva Cesta 2
Ljubljana
1000
Other Education in Ljubljana (show all)
Akrojoga Akrojoga
Celovška Cesta 175
Ljubljana, 1000

Akrojoga (AcroYoga) oz partner akrobatika

Magnolija, šola za aromaterapijo in parfumeristiko Magnolija, šola za aromaterapijo in parfumeristiko
Stoženska Ulica 11
Ljubljana, 1000

Magnolija raste in cveti z namenom, da vas popelje v čudoviti svet eteričnih olj in vam priskrbi najčistejše naravne materiale. www.magnolija.si

Varnost in zdravje pri delu Varnost in zdravje pri delu
Carja Dušana 8
Ljubljana, 1000

Usposabljanje za pripravo na strokovni izpit iz varnosti in zdravja pri delu, za strokovne delavce in delodajalace.

Delavnice mestne Osrečevalnice Delavnice mestne Osrečevalnice
Mestni Trg 9
Ljubljana, 1000

Podrobne informacije o srečanjih-delavnicah, ki jih mestna Osrečevalnica organizira za vse, ki si želite biti bolj srečni. SREČA/n/JE BITI JAZ.

Učitelj Učitelj
Virtualna Učilnica - Kjerkoli:)
Ljubljana, 1000

Za vse učitelje in učiteljice

TiPovej TiPovej
Trg Prekomorskih Brigad 1
Ljubljana, 1000

TiPovej! je ambasada ustvarjalne družbe. TiPovej! is an embassy of creative society.

BabiesTime BabiesTime
Ukmarjeva Ulica 4
Ljubljana, 1000

Učenje masaže dojenčkov pod vodstvom kvalificirane inštruktorice z licenco mednarodnega združenja za masažo dojenčkov

Baby Moves- ples z dojenčki Baby Moves- ples z dojenčki
Tbilisijska 59
Ljubljana, 1000

TELO JE OTROKOV PRVI UČITELJ.

Inštitut za mediacijo Concordia Inštitut za mediacijo Concordia
Jarška Cesta 10a
Ljubljana, 1000

Inštitut za mediacijo Concordia Zavod za reševanje sporov, svetovanje, izobraževanje in raziskovanje

SDUŠ Profesores de Español en Eslovenia SDUŠ Profesores de Español en Eslovenia
Ljubljana, 1000

SDUŠ - Slovensko društvo učiteljev španščine AEPE - Asociación Eslovena de Profesores de Español

RLS FE USA TRIP RLS FE USA TRIP
Tržaška 25
Ljubljana

Skupina 14 ambicioznih študentov elektrotehnike organizira strokovno ekskurzijo po ZDA. Obiskali bodo najnaprednejša podjetja ter spoznali multikulturnost, ki jo ZDA ponujajo.

About   Privacy   Login C