Zgodovinski časopis

Zgodovinski časopis je glasilo Zveze Zgodovinskih društev Slovenije in osrednji časopis slovenskih zgodovinarjev.

Zgodovinski časopis je glasilo Zveze Zgodovinskih društev Slovenije, v katero se je leta 1981 preoblikovalo Zgodovinsko društvo za Slovenijo. Prvi zvezek Zgodovinskega časopisa, ki je na dobrih 240 straneh vseboval vse štiri številke prvega letnika, je z letnico 1947 izšel 12. junija 1948. Novi strokovni časopis slovenskih zgodovinarjev je bil v življenje priklican kot glasilo novega Zgodovinskega društva za Slovenijo in je na svoj način odražal nov čas, ki je nastopil po koncu druge svetovne vojne. A čeprav je bil Zgodovinski časopis nova periodična revija in je bilo Zgodovinsko društvo za Slovenijo nova stanovska organizacija, to vendarle ne pomeni, da sta bila brez korenin, tradicije in predhodnikov. Vse troje sega že v 19. stoletje in tradicija, na katero se lahko sklicuje Zgodovinski časopis sega vse do Mitteilungen des Historischen Vereins für Krain, ki so začele izhajati 1846. Neposredni predhodnik Zgodovinskega časopisa pa je bil Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (1919-1945), ki se je ob preoblikovanju Muzejskega društva za Slovenijo leta 1946 v Zgodovinsko društvo za Slovenijo tudi sam preoblikoval v Zgodovinski časopis. Tako kot še na marsikaterem področju življenja po vojni, so bili tudi začetki Zgodovinskega časopisa skromni in prvih 21 letnikov je imelo vsega skupaj 16 zvezkov. Kasneje se je stanje bistveno spremenilo in do konca leta 2013 je v 67 letnikih izšlo že 148 zvezkov revije, ki od leta 2001 izhaja vsako leto v dveh dvojnih številkah. Od leta 1980 izhaja pod okriljem Zgodovinskega časopisa tudi posebna Zbirka Zgodovinskega časopisa, ki je namenjena monografskim publikacijam. Tudi tu so bili začetki precej skromni, v letu 2013 pa je število izdanih knjig in zbornikov že doseglo številko 44. Glavni oziroma odgovorni uredniki Zgodovinskega časopisa so dosedaj bili Bogo Grafenauer (1947-1968), Ferdo Gestrin (1969-1972), Vasilij Melik (1973-1999) in Peter Štih (2000-). V Zgodovinskem časopisu, ki je osrednja revija slovenskih zgodovinarjev, so objavljali prav vsi zgodovinarji in zgodovinarke, ki so kaj pomenili ali pa sedaj nekaj pomenijo v slovenskem zgodovinopisju. Zato se skozi posamezne številke Zgodovinskega časopisa, katerega vsebine so lahko dostopne na medmrežju, na svoj način zrcali tudi zgodovina slovenskega zgodovinopisja po drugi svetovni vojni in skozi njegove strani lahko sledimo poti, ki jo je to zgodovinopisje prehodilo. Odgovorni urednik: dr. Peter Štih Namestnik odgovornega urednika: dr. Dušan Mlacović Tehnični urednik: dr. Bojan Balkovec

Izšla je nova številka Zgodovinskega časopisa. V njej si lahko med drugim preberete članek o nastanku zgodnjih urbarjev, o Valvasorjevem pisanju o Koroški, kako so bile začrtane meje med razkosanjem Slovenije med drugo svetovno vojno in ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi.

Najnovejšo številko Zgodovinskega časopisa lahko prelistate na tej povezavi:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_2019_1-2.pdf

Prijetno branje!

[05/27/19]   Vprašanje o kolektivnih identitetah se sicer zastavlja že vse od konca 19. stoletja. Med drugim je bilo tesno povezano s poskusom, da bi pojasnili in utemeljili nastanek narodov. Nastanek in kriteriji skupinske zavesti so bili zato od vsega začetka ena od osrednjih tem zgodovinskega proučevanja nacionalizma. Problem koherence skupnosti (družb), nastajanja družbe in njenega razslojevanja od sredine 19. stoletja dalje je postal za prve predstavnike sociologije – Émila Durkheima, Mauricea Halbwachsa, Maxa Webra, Georga Simmla, Ludwiga Gumplowicza ali Madžara Oszkárja Jászija – osrednji predmet razmišljanj.

/…/

Centralnoevropsko regijo je dejansko že stoletja določala raznoterost narodov, jezikov in kultur. To je bila njena značilnost in lahko bi rekli, da je skladnost, enotnost regije temeljila prav na tej endogeni raznoterosti oziroma heterogenosti, ki so se ji pridružili eksogeni, vseevropski vplivi. Pluralnost centralnoevropske regije je mogoče pokazati na najrazličnejših področjih. Izražala se je v etnični raznovrstnosti in večjezičnosti prebivalstva, v bogati kulturni raznolikosti in v dejstvu, da so bile tu, v najrazličnejših izpeljavah, prisotne tri monoteistične svetovne religije – krščanstvo, judovstvo in islam. Razvidna je bila tudi iz raznolikosti političnih in administrativnih tradicij kraljestev in dežel, ki se je tudi po združitvi teh dežel v eno državo, Habsburško monarhijo, kljub različnim ukrepom v smeri centralizacije ni dalo odpraviti. Ta pluralističen položaj je po eni strani sicer omogočal izmenjavo, etnogenezo, akulturacijo, vendar pa je pomenil tudi stalno prisotnost razlik in s tem tudi nasprotij. Heterogenost ni zadevala zgolj regijo kot celoto, temveč prav tako tudi njene podregije, posamezne dežele, province in mesta. To v bistvu ni nič nenavadnega. Celo v tako centralistični državi, kakšna je Francija, je heterogenost večja, kot bi si mislili. To, kar je Fernand Braudel v svojih razpravah o identiteti Francije mislil z »les Frances« v množini – namreč, da družbeno-kulturna zavest prebivalcev Francije še danes ni enotna in usklajena, temveč pluralistična, nenazadnje pod vplivom izrazite črte ločnice med »France d’oc« in »France d’oïl« – v polnem pomenu velja šele za Centralno Evropo in sicer tako za celotno regijo kakor tudi za njene podregije, ki danes obstajajo kot samostojne državne tvorbe. Na te dejavnike se je sicer vedno znova opozarjalo tudi v preteklosti, vendar pa so s krepitvijo nacionalnih, t.j. »holističnih« konceptov tudi v intelektualnem diskurzu vse bolj izgubljali pomen. Zaradi aktualnih kulturnoteoretskih vprašanj, ki se postavljajo ob primerljivih, za ves svet ugotovljivih kulturnih procesih, postaja znanstvena analiza heterogenosti oziroma pluralnosti centralnoevropske regije danes spet vse bolj pomembna.

/…/

»Kulturni spomin«, se pravi specifično ogrodje interakcij, ki usmerja »delovanje in doživljanje« in ki »iz generacije v generacijo zagotavlja ponavljajoče urjenje in uvajanje«, tvorijo raznovrstni kodi, ki imajo regionalen (endogen) in izvenregionalen (eksogen) izvor. »Kultura,« pravi Peter Weibel v svojem razmišljanju, ki se sicer nanaša na Centralno Evropo, a ima v obdobju globalizacije splošno veljavnost, »se razvija onstran geopolitičnega in etničnega koda; ustvarjajo jo člani skupnosti, ki presega geografske, etnične, jezikovne, politične, religiozne, državne in nacionalne meje. Kultura je očitno mreža, ki se stalno spleta onstran geopolitičnih in nacionalnih meja, je prevajanje iz generacije v generacijo.« Če bi parafrazirali Stephena Greenblatta, bi lahko rekli, da je to, kar tu vidimo, nenehno kroženje »družbene energije«, »kulturni tekst«, ki se nenazadnje zrcali v literarnih poljih (Pierre Bourdieu).

Moritz Csáky, »Ambivalentnost kolektivnega spomina v Centralni Evropi«, ZČ 58, 2004, št. 1-2, 131-140.

Celoten članek dostopen na:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_2004_1-2.pdf#page=131

[04/29/19]   Med prehrambene artikle, ki so še nekako najbolj ohranili svojo veljavo, spada prav gotovo kruh. Seveda se moramo zavedati, da je v predmarčni dobi večina prebivalcev jedla doma pečen kruh. Kupovali so ga le v redkih neagrarnih krajih in v mestih. Mestni peki so bili po stari tradiciji pod stalnim in strogim nadzorom oblasti. V Ljubljani so na podlagi žitnih cen za vsak mesec vnaprej določili, kolikšne morajo bili žemlje in hlebci ali štruce kruha. Danes je masa kruha in žemelj stalna, spreminjajo pa se cene – takrat je bilo ravno narobe. Žemlje so bile od junija 1818 naprej po pol krajcarja in po krajcar, štruce pa 3 in 6 krajcarjev, meso pa jim je vsak mesec vnaprej določila posebna komisija, mestni magistrat pa je predpis razglasil.

/.../

Razen za kruh so ljubljanski mestni predpisi določali mesečne cene tudi za meso, toda samo za govedino. Taka uradna govedina je bila navadno trikrat do štirikrat dražja od najcenejšega kruha. Navadno je stal kilogram govedine v predmarčni dobi 13 in pol krajcarjev (22.500 starih dinarjev). Tudi pri mesu so bila dvajseta leta najcenejša: septembra 1822 in 1824—1830 je stal kilogram mesa 9,8 kr (16.333 starih dinarjev). O kvaliteti mesa ljubljanske mesne tarife ne govorijo. Kako je bilo s teletino, svinjino in drugimi vrstami mesa? Kakšna je bila preskrbljenost z mesom? Zdravnik Lipič, ki je 1834 izdal zelo podroben opis Ljubljane, piše, da je pred francosko dobo smelo prodajati meso v Ljubljani samo sedem meščanskih mesarjev. Pod Francozi pa so dovolili tudi podeželskim mesarjem po nižji ceni sekati in prodajati v mestu in vsakdo je lahko svobodno uvažal meso naprodaj. Tako je ostalo tudi po obnovi avstrijske oblasti. Ta svoboda je po Lipiču pomenila propadanje ljubljanskih mesarjev, slabšanje kvalitete mesa in tudi dražje mestno meso.

Vasilij Melik, Nekaj o cenah, plačah in kulturi v predmarčni dobi, ZČ 39, 1985, št. 1-2, 68.

Celoten članek dostopen na:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_1985_1-2.pdf#page=68

[04/15/19]   Francoska oblast je prinesla v naše kraje pojmovanja in načela meščanske družbe in francoske revolucije, čeprav marsikdaj precej izkvarjena zaradi cesarstva in njegove politike, ki je želela pridobiti v novo osvojenih deželah zase višje sloje stare družbe. Francozi so uvedli enakost vseh državljanov pred zakonom, obdavčenje vseh po enotnih merilih, vojaško dolžnost podobne vrste, moderno sodstvo in upravo, povsem novo ureditev občin, naprednejše šolstvo in še marsikaj drugega. Nekaj novosti so izvedli v celoti, nekaj nedosledno, samo deloma ali ne povsod, marsikatere novosti pa se niso mogle uveljaviti ali so propadle zaradi finančnih težav. V svojem gledanju na enakost Francozi niso imeli smisla za mnogovrstne posebnosti prejšnje ureditve. Povsod so ukinjali privilegije in posebnosti mest, trgov, raznih drugih krajev in skupnosti. Ukinili so cehe, niso pa odpravili fevdalizma. Francoska vlada se je skušala držati nekakšne srednje poti, posredovati med-kmeti, ki so se neprestano pritoževali nad fevdalci, in med fevdalci, ki so se neprestano pritoževali nad kmeti. Opozarjala je fevdalce, da so kmetje ljudje in da jih ne smejo zatirati; kmete pa, da si ne smejo sami jemati pravice. Ker so sprejeli nekatere delne reforme v kmetovo korist, niso pa odpravili fevdalizma, niso pridobili zase niti kmeta niti fevdalca. Med duhovščino so imeli le malo pristašev. Meščanstvo je bilo še premalo razvito, da bi bilo navdušeno za ideje meščanske revolucije. Večina obrtnikov je obsojala ukinitev cehov. Marsikje so ostale v zlem spominu represalije ob protifrancoskih uporih za časa okupacije leta 1809.

Za Francoze se niso navduševali tisti, ki so bili navezani na tradicijo, na stare navade, niti tisti, ki so jih prizadele gospodarske težave, visoki davki, raznovrstne rekvizicije in kontribucije za vojaške potrebe. Stalno ponavljajoče se govorice, da bo francoske oblasti kmalu konec, tudi niso utrjevale režima. Med francoskimi uradniki, ki so prišli v Ilirijo, večinoma na višja mesta, so bili tudi karieristi, ki so mislili, da bodo tu zlahka in hitro obogateli, taki, ki so gledali zviška na te tuje, zaostale in nerazvite dežele. Večini francoskega uradništva je gotovo škodovalo, ker niso znali nobenega domačega jezika in ker niso poznali mentalitete domačih ljudi. Za Francoze je bil torej le tenek sloj ljudi, v glavnem iz vrst izobražencev in bogatejših trgovcev. Poleg pristašev idej meščanske revolucije so bili med njimi tudi tisti, ki so, kakor Valentin Vodnik, zagledali v francoski oblasti večje možnosti za razvoj slovenskega jezika.

Ljudska sodba o Francozih je bila, raznolika in se je pozneje še spreminjala. Nekatere stvari, ki so se zdele v francoskem času slabe, so se ob izkušnjah naslednjega avstrijskega časa in ob oddaljenosti pobarvale z lepšo barvo.

Vasilij Melik, »Ilirske province v slovenski zgodovini«, ZČ 40, 1986, št. 4, 426,427.

Celoten članek dostopen na:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_1986_4.pdf?fbclid=IwAR07EisSz3uc1btKslYSW3ycAmADABplJsDdUvE0kcI5dSOYG3v1oRbSqoo#page=65

[04/01/19]   Ženska imena so se lahko na kovancih pojavila samo kot posledica dejstva, da je bila ženska pač soproga nekega moža in pri tem ni imela nikakršnih vladarskih pravic. Nekatere med njimi so bile tudi vdove ali regentke svojih mladoletnih sinov. Ti dve kategoriji sta bili po navadi med seboj prepleteni. V večini primerov pa so ženske pravico do kovanja denarja podedovale od svojih očetov, čeprav so jo izvajale samo v času pred, med ali po poroki. Zelo pogosto se je namreč zgodilo, da se je žensko ime na kovancih pojavljalo le tako dolgo, dokler se ženska ni poročila, saj je potem namesto njenega imena nastopilo moževo. Če pa je bila ženska v času, ko je podedovala pravico do kovanja denarja, že poročena, se njeno ime velikokrat sploh ni pojavilo. Edina skupina žensk, ki je imela to pravico ne glede na to, da so bile ženske, so bile opatinje v samostanih. Ne gre misliti, da so imeli kovanci, ki so jih kovali pod žensko avtoriteto, tudi žensko ikonografijo. To so bili le redki primeri, saj so bile podobe na kovancih navadno pokazatelji izvora in rodbine in ne samega izdajatelja. Resnični dokaz za žensko vladanje je omemba njenega imena na napisu, ki je bil na sprednji strani kovanca. Ali je tudi katera izmed »naših« plemkinj posedovala pravico do kovanja denarja? Za zdaj vemo le za novce Agnes Andeške in njene matere Beatrikse.

Mojca Kovačič, "Viri za zgodovino žensk v srednjem veku", ZČ 62, 2008, št. 3-4, 340.

Celoten članek je dostopen na:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_2008_3-4.pdf#page=67

[03/18/19]   Prvi internirani Slovenci iz Ljubljanske pokrajine so se iz italijanskih koncentracijskih taborišč začeli vračati pozimi iz leta 1942 na 1943. Izpusti so bili povezani s spremenjenim razmerjem sil v vojni, ko je okupator zaradi poslabšanega vojaškega in političnega položaja v svetu začel pozitivno reševati prošnje za izpust internirancev, ki so jih največkrat vlagali svojci. Vendar je postopal po že do tedaj preizkušenih metodah: »Z izpustom nekaterih je poizkušal kar najbolj poglobiti razdor v vrstah slovenskega ljudstva s tem, da je izpuščal najprej take, ki so bili pripravljeni prostovoljno vstopiti v vojaške oddelke po okupatorju organizirane, oskrbovane in vodene ter po domačih izdajalcih zasnovane t. i. MVAC.«

/…/

Italijani so med Slovenci v koncentracijskih taboriščih (predvsem na Rabu) odslej skušali najti najprej take, ki bi bili po izpustitvi poslušno orodje in orožje in bi ravnali proti slovenski narodnoosvobodilni vojski (NOV). Nato so za izpust prišli v poštev taki, ki po italijanski presoji niso predstavljali nevarnosti, da bi mogli okrepiti NOV. Da bi se zavarovali pred obtožbami mednarodne javnosti, v nekaterih uradnih spisih zaplenjenih dokumentov je namreč razviden strah pred morebitno internacionalizacijo, so postopno začeli reševati najprej prošnje starih in bolnih internirancev. Tisti, ki so bili poslani v koncentracijska taborišča zaradi splošnih varnostnih razmer, kar je v praksi pomenilo zaradi izselitve (italijanska želja po izpraznitvi nekaterih slovenskih ozemelj, ki bi bila priložnost za naselitev Italijanov), niso prišli v poštev prioritet za izpustitev. Šele spomladi 1943, ko je bilo vse bolj očitno, da se ne bo uresničilo po številnih zidovih zapisano geslo »Vinceremo« (Zmagali bomo), so začeli izpuščati najprej po presoji žene in otroke, ki naj ne bi postali nevarni glede povezav z osvobodilnim gibanjem. Šele dobra dva tedna pred kapitulacijo, tj. od 21. avgusta 1943, so začeli izpuščati vse 14 let stare otroke in mladoletne. Pri izpustitvah sicer ni najti humanih pobud, saj so v večini primerov odločale osebne zveze, priporočila ter podkupovanje. Vse do kapitulacije Italije drugi interniranci nisi imeli možnosti za izpust.

Viljenka Škorjanec, »Italijanske metode pri izpustu iz koncentracijskih taborišč«, ZČ 65, 2011, št. 1-2, 157-158.

Celoten članek dostopen na:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_2011_1-2.pdf?fbclid=IwAR3vRxY-Uc8oIW2TKTBFS4Jhcq5bqLQVOSiIZP5r3mVH5GRJ-q7QVcC5mkc#page=152

[03/04/19]   Da so jezik, narod in kultura pojmi z različnimi vsebinami in da se jezikovne, narodne in kulturne skupnosti ne pokrivajo med seboj, spada danes med uveljavljena spoznanja. A ob dejstvu, da so ta in podobna splošnoveljavna teoretska in metodološka opozorila šla v glavnem neopažena in neupoštevana mimo večine tistih, ki pri nas še vztrajajo, da začetek slovanskega jezika v vzhodnoalpskem prostoru pomeni eo ipso tudi začetek Slovencev kot posebnega ljudstva, se je strinjati s Konradom Koernerjem, da še na koncu 20. (oziroma na začetku 21.) stoletja v glavnem ne reflektiramo in posledično ne razumemo, kaj se je na tem področju dogajalo v 19. stoletju, ko se je moderna znanost vzpostavljala v nedrjih in tudi v službi nacionalnih ideologij in gibanj.

Navezava na jezik, izenačitev jezika in ljudstva, je bila še posebej pomembna za t. i. nezgodovinske narode, kajti predstava in željeni ideal hkrati, da so jezikovna območja navzven ostro zamejeni in navznoter homogeni prostori, je bila eden od glavnih argumentov v njihovem »osvobodilnem boju«. Jezik je tako dobil vlogo ene glavnih argumentativnih podlag v prizadevanjih za politično samostojnost in neodvisnost skupnosti njegovih govorcev. Pogoj, da je jeziku lahko pripadla ta vloga, pa je bila njegova predhodna kodifikacija in standardizacija, ki ga je sploh šele vzpostavila kot »narodni« jezik; najprej seveda zgolj v okviru knjižnega in ne govorjenega jezika. Sprva kot knjižna in nato kot govorna norma je moral biti jezik torej najprej ustvarjen iz obstoječih govorov in v tem kontekstu je jezik lahko razumljen kot umeten konstrukt in v tem kontekstu je bila tudi mišljena večkrat izražena misel, da so številni jeziki, med njimi tudi slovenščina, pravzaprav precej mladi. Nenazadnje smo tem procesom priča še danes in zelo ilustrativen primer nam ponuja že kar naša neposredna soseščina: srbsko-hrvaški jezik, ki je v povojni Jugoslaviji uradno veljal za en jezik, danes ne obstaja več. Razpadel je na kar štiri samostojne jezike, pri čemer je nastala milo rečeno paradoksalna situacija, da je ta jezik uradno mrtev, njegovi govorci so pa še živi. Da gre pri teh procesih danes in da je šlo pri podobnih procesih v preteklosti, ko je bil iz množice govorov, ki so jih ljudje dejansko govorili, izbran eden med njimi in določen za standard, s čimer je bil povzdignjen na raven jezika, ostali govori pa degradirani na raven dialektov – da ne govorimo o tem, da so bile na takšen način ustvarjene jezikovne meje, ki jih prej ni bilo – za arbitrarne in v veliki meri tudi politične odločitve, je več kot na dlani. »Vprašanja jezika so«, kot je to formuliral Noam Chomsky, v resnici »konec koncev vprašanja moči«, ali kot je bilo to še bolj radikalno povedano: »jezik je dialekt z vojsko in floto.« Vsekakor je mogoče pritrditi Ericu J. Hobsbawmu, da so moderni nacionalni jeziki ravno nasprotje tistega, za kar jih imajo narodne ideologije in mitologije, namreč za prvobitne temelje narodne kulture in okvirje narodne biti.

Med tiste moderne evropske narode, pri katerih je korelacija med jezikom in njihovo narodno identiteto še posebej izrazita, sodijo tudi Slovenci. Pri tem se je potrebno zavedati, da je pojem Slovenci šele v 19. stoletju dobil današnjo narodno vsebino in je ob svoji pojavitvi v 16. stoletju in v kontekstu, ki so ga uporabljali slovenski protestanti, lahko, vendar ne nujno, pomenil jezikovno skupnost tistih ljudi, ki so živeli v različnih (notranjevastrijskih) deželah, ki so se razlikovali po svojih običajih in navadah in ki so tudi govorili različne idiome, a katerim so bile namenjene knjige, ki so jih v slovenskem jeziku – še enem prvič zabeleženem pojmu takratnega časa – zanje prevedli in natisnili domači protestantski pisci s Primožem Trubarjem na čelu.

Peter Štih, »Slovansko, alpskoslovansko ali slovensko? O jeziku slovanskih prebivalcev prostora med Donavo in Jadranom v srednjem veku (pogled zgodovinarja)«, ZČ 65, 2011, št. 1-2, 10-14.

Celoten članek dostopen na:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_2011_1-2.pdf?fbclid=IwAR2HrMSW8L4m3I9FrmRrLMdJf9lbInmTOlvL7U6MERdxxHsjgDkKN0OCd8g#page=8

Want your school to be the top-listed School/college in Ljubljana?

Click here to claim your Sponsored Listing.

Location

Category

Telephone

Address


Aškerčeva Cesta 2
Ljubljana
1000
Other Education in Ljubljana (show all)
Snježana Martinović Studio of acting Snježana Martinović Studio of acting
Waldorfska šola, Streliška 12
Ljubljana, 1000

Spodbujamo individualno rast vsakega posameznika, z razvijanjem njegove samozavesti, samodiscipline in ustvarjalnosti preko gledališkega medija.

Bodies Revealed Ljubljana Bodies Revealed Ljubljana
Gospodarsko Razstavišče Ljubljana
Ljubljana

Bodies Revealed

LV Prospects LV Prospects
Nazorjeva 8
Ljubljana, 1000

Vse o študiju v ZDA na www.lv-prospects.si - Spodbujamo mlade, da svojo akademsko in športno pot nadaljujejo na univerzah v ZDA.

Znanje za življenje - Knowledge for life Znanje za življenje - Knowledge for life
Ruska 7
Ljubljana, 1000

Motivacija, odnosi, modrost, uspeh, delo z mladimi, življenje in sreča.

Intpad Slovenia Intpad Slovenia
Ajdovscina 1
Ljubljana, 1000

Referenčna orodja za profesionalno uporabo v integrativnem zdravstvu. Več info na www.intpad.si

Soba 5, Športno-rekreativno in izobraževalno središče v Zupančičevi jami Soba 5, Športno-rekreativno in izobraževalno središče v Zupančičevi jami
Štihova 5
Ljubljana, 1000

V Zupančičevi jami, na Štihovi 5, v Ljubljani živi športno-rekreativno in izobraževalno središče SOBA5, kjer se družijo in srečujejo vse generacije.

Zemlja Pleše Zemlja Pleše
Dvorec Selo
Ljubljana, 1000

Učenje plesa z veliko smeha in dobrega počutja. Moj cilj je, da z ure odidete nasmejani, sproščeni in zadovoljni s svojim napredkom.

Zasebni vrtec Pingvin Zasebni vrtec Pingvin
Popovičeva Ulica 16
Ljubljana, 1000

Smo manjši zasebni vrtec za Bežigradom, v prenovljeni vili z lepim vrtom, ki ga obdaja čudovita mavrična ograja iz pisanih barvic.

NirvanaFitness NirvanaFitness
Strossmayerjeva 16
Ljubljana, 1000

NirvanaFitness® is a unique blend of uplifting positive music beat, simple to follow stretching and toning exercises and rhythmic breathing.

Ambassadors of Knowledge Ambassadors of Knowledge
Dunajska 106C
Ljubljana, 1000

Globalno povezovanje dobrih potencialov. Connecting experts globally.

Pasja šola PES in pol Pasja šola PES in pol
Hladnikova
Ljubljana, 1000

Pasja šola, socializacija, igralnica, druženje, predavanja, izobraževanje, prosti čas, sprehajanje, individualno delo, šolanje, pozitivna motivacija