Zgodovinski časopis

Zgodovinski časopis je glasilo Zveze Zgodovinskih društev Slovenije in osrednji časopis slovenskih zgodovinarjev.

Zgodovinski časopis je glasilo Zveze Zgodovinskih društev Slovenije, v katero se je leta 1981 preoblikovalo Zgodovinsko društvo za Slovenijo. Prvi zvezek Zgodovinskega časopisa, ki je na dobrih 240 straneh vseboval vse štiri številke prvega letnika, je z letnico 1947 izšel 12. junija 1948. Novi strokovni časopis slovenskih zgodovinarjev je bil v življenje priklican kot glasilo novega Zgodovinskega društva za Slovenijo in je na svoj način odražal nov čas, ki je nastopil po koncu druge svetovne vojne. A čeprav je bil Zgodovinski časopis nova periodična revija in je bilo Zgodovinsko društvo za Slovenijo nova stanovska organizacija, to vendarle ne pomeni, da sta bila brez korenin, tradicije in predhodnikov. Vse troje sega že v 19. stoletje in tradicija, na katero se lahko sklicuje Zgodovinski časopis sega vse do Mitteilungen des Historischen Vereins für Krain, ki so začele izhajati 1846. Neposredni predhodnik Zgodovinskega časopisa pa je bil Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (1919-1945), ki se je ob preoblikovanju Muzejskega društva za Slovenijo leta 1946 v Zgodovinsko društvo za Slovenijo tudi sam preoblikoval v Zgodovinski časopis. Tako kot še na marsikaterem področju življenja po vojni, so bili tudi začetki Zgodovinskega časopisa skromni in prvih 21 letnikov je imelo vsega skupaj 16 zvezkov. Kasneje se je stanje bistveno spremenilo in do konca leta 2013 je v 67 letnikih izšlo že 148 zvezkov revije, ki od leta 2001 izhaja vsako leto v dveh dvojnih številkah. Od leta 1980 izhaja pod okriljem Zgodovinskega časopisa tudi posebna Zbirka Zgodovinskega časopisa, ki je namenjena monografskim publikacijam. Tudi tu so bili začetki precej skromni, v letu 2013 pa je število izdanih knjig in zbornikov že doseglo številko 44. Glavni oziroma odgovorni uredniki Zgodovinskega časopisa so dosedaj bili Bogo Grafenauer (1947-1968), Ferdo Gestrin (1969-1972), Vasilij Melik (1973-1999) in Peter Štih (2000-). V Zgodovinskem časopisu, ki je osrednja revija slovenskih zgodovinarjev, so objavljali prav vsi zgodovinarji in zgodovinarke, ki so kaj pomenili ali pa sedaj nekaj pomenijo v slovenskem zgodovinopisju. Zato se skozi posamezne številke Zgodovinskega časopisa, katerega vsebine so lahko dostopne na medmrežju, na svoj način zrcali tudi zgodovina slovenskega zgodovinopisja po drugi svetovni vojni in skozi njegove strani lahko sledimo poti, ki jo je to zgodovinopisje prehodilo. Odgovorni urednik: dr. Peter Štih Namestnik odgovornega urednika: dr. Dušan Mlacović Tehnični urednik: dr. Bojan Balkovec

Slovenska zgodovina / Slovene History

Milan Lovenjak je v Zbirki Zgodovinskega časopisa izdal prevod pomembnega vira za zgodovino križarskih vojn. Knjigo z naslovom Dejanja Frankov in drugih na poti v Jeruzalem, smo 19. novembra 2019 predstavili v Muzej novejše zgodovine Slovenije I National Museum of Contemporary History Ob jubileju 50 zvezka zbirke je govoril Peter Štih. O historiografiji križarskih vojn in splošno o konceptu križarskih vojn je govoril Miha Kosi. Dogodek je moderiral Dušan Mlacović.

Po Teodozijevi jutranji molitvi - njeno lociranje na visoko skalo nad bojiščem ("in edita rupe") pri Vrhpolju je hagiografsko obarvano in zato nezanesljivo /…/ - se je pričel masovni napad glavnine vzhodne vojske v času, ko naj bi Evgenijeva vojska še ne bila pripravljena na spopad /…/. Napad se je pričel s Teodozijevim znamenjem križa /…/ malo pred nastopom orkanskega vetra, ki je Teodozijevo vojsko potiskal proti sovražniku, tega pa izjemno oviral pri bojevanju. Izstrelki Evgenijeve vojske so izgubili vso moč in naj bi jih orkanski veter obračal; veter je trgal ščite vojakom iz rok, prah jim je silil v oči in jim oviral vid /…/. Ob nastopu vetra je verjetno prišlo do delne zatemnitve ozračja, ki naj bi jo nekateri napačno razlagali kot velik del dneva trajajoč sončni mrk /…/. Preboj sovražnih vrst je tudi drugega dne vodil zavezniški poveljnik, tokrat Iberijec Bakurij z (očitno vzhodnimi barbarskimi) oddelki, ki so uprizorili pravi pokol Evgenijeve vojske /…/. Po preboju sovražnih vrst in požigu sovražnih utrdbenih gradenj /…/ se je nadaljevalo zasledovanje in pobijanje sovražnih vojakov vse do reke Frigidus (Vipave), katere tok naj bi zaradi grmade trupel zastal /…/. Evgenij je bil zajet. Ko so ga privedli zvezanega pred Teodozija, je prosil milosti, vendar so ga vojaki takoj obglavili, verjetno neodvisno od Teodozijeve volje oziroma še pred cesarjevo sodbo /…/. Njegovo glavo naj bi nataknili na drog in kazali po bojišču /…/, po bitki pa morda tudi po italskih mestih /…/. Preostali Evgenijevi vojaki so se predali /…/, prosili Teodozija odpuščanja in bili takoj na bojnem polju deležni pomilostitve /…/.

Rajko Bratož, »Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev«, ZČ 48, 1994, št. 1, 38.

Vir slike: Wikimedia Commons (Janez Vajkard Valvasor - Bitka med Teodozijem in Evgenijem)

"Ne gre misliti, da je ženska v srednjem veku veljala za izobraženo, če je znala brati in pisati. V zadnjih dvajsetih letih so namreč zgodovinarji, ki se ukvarjajo z raziskovanjem izobraževanja, prišli do spoznanja, da je bila izobrazba v srednjem in zgodnjem novem veku predvsem priprava na izpolnjevanje nalog, ki jih je posameznik v družbi imel. V srednjem veku so bile družbene vloge moških in žensk strogo ločene in zato je morala biti tudi izobrazba, ki je bila potrebna, da so lahko izpolnjevali svoje obveznosti, drugačna. Plemiča, ki se je hotel povzpeti v kraljevi urad, so smatrali za izobraženega, če je imel humanistično izobrazbo, medtem ko so njegovo ženo, ki nikoli ni mogla doseči te pozicije, imeli za izobraženo, če je znala šivati, plesati, igrati kak instrument in voditi gospodinjstvo."

Mojca Kovačič Dadić, "Živeti in umreti moraš z njim, pa kakršenkoli že je!" Vzgoja in izobrazba elitnih žensk v srednjeveških mestih, ZČ 64, 2010, št. 3-4, 276.

Celoten članek je dosegljiv na:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_2010_3-4.pdf#page=8

Vir slike: Wikimedia Commons

Izšla je nova številka Zgodovinskega časopisa. V njej si lahko med drugim preberete članek o nastanku zgodnjih urbarjev, o Valvasorjevem pisanju o Koroški, kako so bile začrtane meje med razkosanjem Slovenije med drugo svetovno vojno in ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi.

Najnovejšo številko Zgodovinskega časopisa lahko prelistate na tej povezavi:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_2019_1-2.pdf

Prijetno branje!

[05/27/19]   Vprašanje o kolektivnih identitetah se sicer zastavlja že vse od konca 19. stoletja. Med drugim je bilo tesno povezano s poskusom, da bi pojasnili in utemeljili nastanek narodov. Nastanek in kriteriji skupinske zavesti so bili zato od vsega začetka ena od osrednjih tem zgodovinskega proučevanja nacionalizma. Problem koherence skupnosti (družb), nastajanja družbe in njenega razslojevanja od sredine 19. stoletja dalje je postal za prve predstavnike sociologije – Émila Durkheima, Mauricea Halbwachsa, Maxa Webra, Georga Simmla, Ludwiga Gumplowicza ali Madžara Oszkárja Jászija – osrednji predmet razmišljanj.

/…/

Centralnoevropsko regijo je dejansko že stoletja določala raznoterost narodov, jezikov in kultur. To je bila njena značilnost in lahko bi rekli, da je skladnost, enotnost regije temeljila prav na tej endogeni raznoterosti oziroma heterogenosti, ki so se ji pridružili eksogeni, vseevropski vplivi. Pluralnost centralnoevropske regije je mogoče pokazati na najrazličnejših področjih. Izražala se je v etnični raznovrstnosti in večjezičnosti prebivalstva, v bogati kulturni raznolikosti in v dejstvu, da so bile tu, v najrazličnejših izpeljavah, prisotne tri monoteistične svetovne religije – krščanstvo, judovstvo in islam. Razvidna je bila tudi iz raznolikosti političnih in administrativnih tradicij kraljestev in dežel, ki se je tudi po združitvi teh dežel v eno državo, Habsburško monarhijo, kljub različnim ukrepom v smeri centralizacije ni dalo odpraviti. Ta pluralističen položaj je po eni strani sicer omogočal izmenjavo, etnogenezo, akulturacijo, vendar pa je pomenil tudi stalno prisotnost razlik in s tem tudi nasprotij. Heterogenost ni zadevala zgolj regijo kot celoto, temveč prav tako tudi njene podregije, posamezne dežele, province in mesta. To v bistvu ni nič nenavadnega. Celo v tako centralistični državi, kakšna je Francija, je heterogenost večja, kot bi si mislili. To, kar je Fernand Braudel v svojih razpravah o identiteti Francije mislil z »les Frances« v množini – namreč, da družbeno-kulturna zavest prebivalcev Francije še danes ni enotna in usklajena, temveč pluralistična, nenazadnje pod vplivom izrazite črte ločnice med »France d’oc« in »France d’oïl« – v polnem pomenu velja šele za Centralno Evropo in sicer tako za celotno regijo kakor tudi za njene podregije, ki danes obstajajo kot samostojne državne tvorbe. Na te dejavnike se je sicer vedno znova opozarjalo tudi v preteklosti, vendar pa so s krepitvijo nacionalnih, t.j. »holističnih« konceptov tudi v intelektualnem diskurzu vse bolj izgubljali pomen. Zaradi aktualnih kulturnoteoretskih vprašanj, ki se postavljajo ob primerljivih, za ves svet ugotovljivih kulturnih procesih, postaja znanstvena analiza heterogenosti oziroma pluralnosti centralnoevropske regije danes spet vse bolj pomembna.

/…/

»Kulturni spomin«, se pravi specifično ogrodje interakcij, ki usmerja »delovanje in doživljanje« in ki »iz generacije v generacijo zagotavlja ponavljajoče urjenje in uvajanje«, tvorijo raznovrstni kodi, ki imajo regionalen (endogen) in izvenregionalen (eksogen) izvor. »Kultura,« pravi Peter Weibel v svojem razmišljanju, ki se sicer nanaša na Centralno Evropo, a ima v obdobju globalizacije splošno veljavnost, »se razvija onstran geopolitičnega in etničnega koda; ustvarjajo jo člani skupnosti, ki presega geografske, etnične, jezikovne, politične, religiozne, državne in nacionalne meje. Kultura je očitno mreža, ki se stalno spleta onstran geopolitičnih in nacionalnih meja, je prevajanje iz generacije v generacijo.« Če bi parafrazirali Stephena Greenblatta, bi lahko rekli, da je to, kar tu vidimo, nenehno kroženje »družbene energije«, »kulturni tekst«, ki se nenazadnje zrcali v literarnih poljih (Pierre Bourdieu).

Moritz Csáky, »Ambivalentnost kolektivnega spomina v Centralni Evropi«, ZČ 58, 2004, št. 1-2, 131-140.

Celoten članek dostopen na:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_2004_1-2.pdf#page=131

[04/29/19]   Med prehrambene artikle, ki so še nekako najbolj ohranili svojo veljavo, spada prav gotovo kruh. Seveda se moramo zavedati, da je v predmarčni dobi večina prebivalcev jedla doma pečen kruh. Kupovali so ga le v redkih neagrarnih krajih in v mestih. Mestni peki so bili po stari tradiciji pod stalnim in strogim nadzorom oblasti. V Ljubljani so na podlagi žitnih cen za vsak mesec vnaprej določili, kolikšne morajo bili žemlje in hlebci ali štruce kruha. Danes je masa kruha in žemelj stalna, spreminjajo pa se cene – takrat je bilo ravno narobe. Žemlje so bile od junija 1818 naprej po pol krajcarja in po krajcar, štruce pa 3 in 6 krajcarjev, meso pa jim je vsak mesec vnaprej določila posebna komisija, mestni magistrat pa je predpis razglasil.

/.../

Razen za kruh so ljubljanski mestni predpisi določali mesečne cene tudi za meso, toda samo za govedino. Taka uradna govedina je bila navadno trikrat do štirikrat dražja od najcenejšega kruha. Navadno je stal kilogram govedine v predmarčni dobi 13 in pol krajcarjev (22.500 starih dinarjev). Tudi pri mesu so bila dvajseta leta najcenejša: septembra 1822 in 1824—1830 je stal kilogram mesa 9,8 kr (16.333 starih dinarjev). O kvaliteti mesa ljubljanske mesne tarife ne govorijo. Kako je bilo s teletino, svinjino in drugimi vrstami mesa? Kakšna je bila preskrbljenost z mesom? Zdravnik Lipič, ki je 1834 izdal zelo podroben opis Ljubljane, piše, da je pred francosko dobo smelo prodajati meso v Ljubljani samo sedem meščanskih mesarjev. Pod Francozi pa so dovolili tudi podeželskim mesarjem po nižji ceni sekati in prodajati v mestu in vsakdo je lahko svobodno uvažal meso naprodaj. Tako je ostalo tudi po obnovi avstrijske oblasti. Ta svoboda je po Lipiču pomenila propadanje ljubljanskih mesarjev, slabšanje kvalitete mesa in tudi dražje mestno meso.

Vasilij Melik, Nekaj o cenah, plačah in kulturi v predmarčni dobi, ZČ 39, 1985, št. 1-2, 68.

Celoten članek dostopen na:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_1985_1-2.pdf#page=68

[04/15/19]   Francoska oblast je prinesla v naše kraje pojmovanja in načela meščanske družbe in francoske revolucije, čeprav marsikdaj precej izkvarjena zaradi cesarstva in njegove politike, ki je želela pridobiti v novo osvojenih deželah zase višje sloje stare družbe. Francozi so uvedli enakost vseh državljanov pred zakonom, obdavčenje vseh po enotnih merilih, vojaško dolžnost podobne vrste, moderno sodstvo in upravo, povsem novo ureditev občin, naprednejše šolstvo in še marsikaj drugega. Nekaj novosti so izvedli v celoti, nekaj nedosledno, samo deloma ali ne povsod, marsikatere novosti pa se niso mogle uveljaviti ali so propadle zaradi finančnih težav. V svojem gledanju na enakost Francozi niso imeli smisla za mnogovrstne posebnosti prejšnje ureditve. Povsod so ukinjali privilegije in posebnosti mest, trgov, raznih drugih krajev in skupnosti. Ukinili so cehe, niso pa odpravili fevdalizma. Francoska vlada se je skušala držati nekakšne srednje poti, posredovati med-kmeti, ki so se neprestano pritoževali nad fevdalci, in med fevdalci, ki so se neprestano pritoževali nad kmeti. Opozarjala je fevdalce, da so kmetje ljudje in da jih ne smejo zatirati; kmete pa, da si ne smejo sami jemati pravice. Ker so sprejeli nekatere delne reforme v kmetovo korist, niso pa odpravili fevdalizma, niso pridobili zase niti kmeta niti fevdalca. Med duhovščino so imeli le malo pristašev. Meščanstvo je bilo še premalo razvito, da bi bilo navdušeno za ideje meščanske revolucije. Večina obrtnikov je obsojala ukinitev cehov. Marsikje so ostale v zlem spominu represalije ob protifrancoskih uporih za časa okupacije leta 1809.

Za Francoze se niso navduševali tisti, ki so bili navezani na tradicijo, na stare navade, niti tisti, ki so jih prizadele gospodarske težave, visoki davki, raznovrstne rekvizicije in kontribucije za vojaške potrebe. Stalno ponavljajoče se govorice, da bo francoske oblasti kmalu konec, tudi niso utrjevale režima. Med francoskimi uradniki, ki so prišli v Ilirijo, večinoma na višja mesta, so bili tudi karieristi, ki so mislili, da bodo tu zlahka in hitro obogateli, taki, ki so gledali zviška na te tuje, zaostale in nerazvite dežele. Večini francoskega uradništva je gotovo škodovalo, ker niso znali nobenega domačega jezika in ker niso poznali mentalitete domačih ljudi. Za Francoze je bil torej le tenek sloj ljudi, v glavnem iz vrst izobražencev in bogatejših trgovcev. Poleg pristašev idej meščanske revolucije so bili med njimi tudi tisti, ki so, kakor Valentin Vodnik, zagledali v francoski oblasti večje možnosti za razvoj slovenskega jezika.

Ljudska sodba o Francozih je bila, raznolika in se je pozneje še spreminjala. Nekatere stvari, ki so se zdele v francoskem času slabe, so se ob izkušnjah naslednjega avstrijskega časa in ob oddaljenosti pobarvale z lepšo barvo.

Vasilij Melik, »Ilirske province v slovenski zgodovini«, ZČ 40, 1986, št. 4, 426,427.

Celoten članek dostopen na:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_1986_4.pdf?fbclid=IwAR07EisSz3uc1btKslYSW3ycAmADABplJsDdUvE0kcI5dSOYG3v1oRbSqoo#page=65

[04/01/19]   Ženska imena so se lahko na kovancih pojavila samo kot posledica dejstva, da je bila ženska pač soproga nekega moža in pri tem ni imela nikakršnih vladarskih pravic. Nekatere med njimi so bile tudi vdove ali regentke svojih mladoletnih sinov. Ti dve kategoriji sta bili po navadi med seboj prepleteni. V večini primerov pa so ženske pravico do kovanja denarja podedovale od svojih očetov, čeprav so jo izvajale samo v času pred, med ali po poroki. Zelo pogosto se je namreč zgodilo, da se je žensko ime na kovancih pojavljalo le tako dolgo, dokler se ženska ni poročila, saj je potem namesto njenega imena nastopilo moževo. Če pa je bila ženska v času, ko je podedovala pravico do kovanja denarja, že poročena, se njeno ime velikokrat sploh ni pojavilo. Edina skupina žensk, ki je imela to pravico ne glede na to, da so bile ženske, so bile opatinje v samostanih. Ne gre misliti, da so imeli kovanci, ki so jih kovali pod žensko avtoriteto, tudi žensko ikonografijo. To so bili le redki primeri, saj so bile podobe na kovancih navadno pokazatelji izvora in rodbine in ne samega izdajatelja. Resnični dokaz za žensko vladanje je omemba njenega imena na napisu, ki je bil na sprednji strani kovanca. Ali je tudi katera izmed »naših« plemkinj posedovala pravico do kovanja denarja? Za zdaj vemo le za novce Agnes Andeške in njene matere Beatrikse.

Mojca Kovačič, "Viri za zgodovino žensk v srednjem veku", ZČ 62, 2008, št. 3-4, 340.

Celoten članek je dostopen na:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_2008_3-4.pdf#page=67

[03/18/19]   Prvi internirani Slovenci iz Ljubljanske pokrajine so se iz italijanskih koncentracijskih taborišč začeli vračati pozimi iz leta 1942 na 1943. Izpusti so bili povezani s spremenjenim razmerjem sil v vojni, ko je okupator zaradi poslabšanega vojaškega in političnega položaja v svetu začel pozitivno reševati prošnje za izpust internirancev, ki so jih največkrat vlagali svojci. Vendar je postopal po že do tedaj preizkušenih metodah: »Z izpustom nekaterih je poizkušal kar najbolj poglobiti razdor v vrstah slovenskega ljudstva s tem, da je izpuščal najprej take, ki so bili pripravljeni prostovoljno vstopiti v vojaške oddelke po okupatorju organizirane, oskrbovane in vodene ter po domačih izdajalcih zasnovane t. i. MVAC.«

/…/

Italijani so med Slovenci v koncentracijskih taboriščih (predvsem na Rabu) odslej skušali najti najprej take, ki bi bili po izpustitvi poslušno orodje in orožje in bi ravnali proti slovenski narodnoosvobodilni vojski (NOV). Nato so za izpust prišli v poštev taki, ki po italijanski presoji niso predstavljali nevarnosti, da bi mogli okrepiti NOV. Da bi se zavarovali pred obtožbami mednarodne javnosti, v nekaterih uradnih spisih zaplenjenih dokumentov je namreč razviden strah pred morebitno internacionalizacijo, so postopno začeli reševati najprej prošnje starih in bolnih internirancev. Tisti, ki so bili poslani v koncentracijska taborišča zaradi splošnih varnostnih razmer, kar je v praksi pomenilo zaradi izselitve (italijanska želja po izpraznitvi nekaterih slovenskih ozemelj, ki bi bila priložnost za naselitev Italijanov), niso prišli v poštev prioritet za izpustitev. Šele spomladi 1943, ko je bilo vse bolj očitno, da se ne bo uresničilo po številnih zidovih zapisano geslo »Vinceremo« (Zmagali bomo), so začeli izpuščati najprej po presoji žene in otroke, ki naj ne bi postali nevarni glede povezav z osvobodilnim gibanjem. Šele dobra dva tedna pred kapitulacijo, tj. od 21. avgusta 1943, so začeli izpuščati vse 14 let stare otroke in mladoletne. Pri izpustitvah sicer ni najti humanih pobud, saj so v večini primerov odločale osebne zveze, priporočila ter podkupovanje. Vse do kapitulacije Italije drugi interniranci nisi imeli možnosti za izpust.

Viljenka Škorjanec, »Italijanske metode pri izpustu iz koncentracijskih taborišč«, ZČ 65, 2011, št. 1-2, 157-158.

Celoten članek dostopen na:
http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_2011_1-2.pdf?fbclid=IwAR3vRxY-Uc8oIW2TKTBFS4Jhcq5bqLQVOSiIZP5r3mVH5GRJ-q7QVcC5mkc#page=152

Want your school to be the top-listed School/college in Ljubljana?

Click here to claim your Sponsored Listing.

Location

Category

Telephone

Address


Aškerčeva Cesta 2
Ljubljana
1000
Other Education in Ljubljana (show all)
PUM-O Ljubljana IC-Geoss PUM-O Ljubljana IC-Geoss
Celovška 62
Ljubljana, 1000

PUM-O program je brezplačen, namenjem mladim med 15 in 26 letom. Pomoč pri vključitvi v šolanje oziroma pri iskanju zaposlitve.

Janina Trdnjava Znanja Janina Trdnjava Znanja
Ziherlova Ulica 41
Ljubljana, 1000

Glede na vaše želje in interes organiziramo različne ustvarjalne in poučne delavnice ter zanimiva predavanja.

Svetovalno središče Ljubljana Svetovalno središče Ljubljana
Grošljeva Ulica 4
Ljubljana, 1000

Svetovanj in informiranje: - telefonska številka: 01 / 510 22 70 - e-pošta: [email protected] - web: www.isio.si

IATEFL Slovenia IATEFL Slovenia
Vegova 4
Ljubljana

Official page of the Slovene Association of Teachers of English IATEFL Slovenia.

FLASH Gordan, Gordan Čuka s.p. FLASH Gordan, Gordan Čuka s.p.
Kajuhova 90
Ljubljana, 1000

Šola čustvene inteligence Šola čustvene inteligence
Ruska 13
Ljubljana, 1000

Šola čustvene inteligence - program za razvoj socialnih spretnosti, boljše odnose, boljšo samopodobo, uspešno ravnanje s čustvi, več samospoštovanja ...

Komisija za šolstvo Komisija za šolstvo
Ciril-Metodov Trg 4, P. P. 1990
Ljubljana, 1001

Komisija za šolstvo pri SŠK pomaga odgovarjati na različne izzive, s katerimi se soočajo katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove.

Inštitut za razvijanje osebne kakovosti Inštitut za razvijanje osebne kakovosti
Dunajska Cesta 51
Ljubljana, 1000

Inštitut za razvijanje osebne kakovosti je neprofitna izobraževalna in raziskovalna ustanova.

Noah School Noah School
Ljubljana

Education, research and consulting - Animal Welfare

ChartingTrades.com ChartingTrades.com
Ljubljana

Spoznaj osnove trgovanja in investiranja ter izkoristi svoj polni potencial.

Dijaski.net Dijaski.net
Ljubljana

Najbolj obiskana spletna stran z izobraževalno vsebino v Sloveniji! Arhiv srednješolskih datotek, srednješolski in študijski programi, vse o maturi,...

Program Implantology Master Slovenia Program Implantology Master Slovenia
Karlovška Cesta 13
Ljubljana, 1000

Dental Implantology finds it's place into almost any serious dental practice nowadays, and with flood of implantology systems, it is not easy for patients to find reliable implantologists, neither is easy for dentist to find time to choose best system