Frančiškanski družinski inštitut

Vsak otrok si zasluži odraščati v varnosti, sprejetosti in ljubezni. ❤️

Nasilje nad otroki ne pušča le modric na telesu, temveč pogosto tudi nevidne sledi v srcu in duši. Besede, dejanja in izkušnje iz otroštva lahko človeka spremljajo še dolgo v odraslost in pogosto se prenašajo iz generacije v generacijo. Tako odrasli, ki so bili sami ranjeni, ponižani ali zanemarjeni, svoje nepredelane bolečine nehote prenašajo naprej in ustvarja se krog, v katerem trpijo vedno novi otroci.

Danes se spomnimo vseh otrok, ki so doživeli bolečino, ki je ne bi smel doživeti noben otrok. Hkrati pa se spomnimo tudi svoje odgovornosti, da poslušamo, zaščitimo, verjamemo in pomagamo.

Začaran krog namreč lahko prekinemo, ko si upamo pogledati svoje rane, poiskati pomoč, prevzeti odgovornost za svoje vedenje in otrokom ponuditi nekaj drugačnega – varnost, spoštovanje in sočutje.

Otroci ne potrebujejo popolnih odraslih. Potrebujejo odrasle, ob katerih se počutijo varne.

- Irena Čuk, zakonska in družinska terapevtka - stažistka

To ni oddaja za starše majhnih otrok. To je oddaja za vsakogar, saj s "prtljago" prvih 1000 dni vstopamo v čisto vsak odnos. "Vsi se srečujemo tam."

Dr. Christian Gostečnik: Prvih 1000 dni se ne spomniš, a te vodijo še danes (oddaja, 1. del) - Iskreni Ogledali ste si izsek iz oddaje. Postanite naš naročnik in si oglejte celotno oddajo. Zakaj ljubiš tako, kot ljubiš? Nisi se odločil za to. A zgodba se je začela pisati, še preden si izrekel prvo besedo. Sodobna nevroznanost odkriva nekaj osupljivega: največji del tega, kdo smo v ljubezni, v...

📢 INTERNI PRELIMINARNI POZIV ZA STAŽIRANJE V ŠTUDIJSKEM LETU 2026/27

Razmišljate o stažiranju na Frančiškanskem družinskem inštitutu (FDI)? Vabimo vas k oddaji prijave za vključitev v nadaljnji izbirni postopek za opravljanje stažiranja v študijskem letu 2026/2027.

⚠️ Oddana prijava še ne pomeni neposrednega sprejema v stažiranje. Stažiranje bo omogočeno kandidatom, ki bodo uspešno izbrani in se bodo v septembru vpisali v program izpopolnjevanja Specializacija iz družinske terapevtske prakse (TEOF UL).

✅ Pogoj za opravljanje stažiranja:
• vpis v program Specializacija iz družinske terapevtske prakse (TEOF UL)

✅ Pogoj za vpis v specializacijo:
• zaključeno izobraževanje na programu izpopolnjevanja Zakonska in družinska terapija (TEOF UL)

Če vas zanima nadaljnje strokovno usposabljanje in delo na področju družinske terapije, vas vabimo k izpolnitvi vprašalnika-prijave zbiramo do 15.6.

https://1ka.teof.uni-lj.si/a/2709

Veselimo se sodelovanja z vami!

Christian Gostečnik in sodelavci Frančiškanskega družinskega inštituta

Stažiranje FDI 2026/2027 - 1KA | Spletne ankete Interni preliminarni poziv za stažiranje v študijskem letu 2026/27Ta poziv je namenjen neformalnemu zbiranju kandidatov, ki bodo vključeni v nadaljnji izbirni postopek za opravljanje stažiranja na Frančiškanskem družinskem inštitutu v študijskem letu 2026/2027. Oddana prijava še ne pomeni ...

Nina v bližnjem lokalu na zajtrku z mamo zre v daljavo, medtem ko ji mama razlaga o svojem tednu. Razmišlja, kaj bi mami sploh lahko povedala, da bi jo ta slišala, zares slišala in začutila. Gre čez različne scenarije, predstavlja si, kako ji govori o svojem šolanju, o plesnih vajah, o petkovem izletu na Šmarno goro.

N: »Veš, mami, skoraj sem že zaključila magistrsko nalogo. Le še nekaj malih popravkov in kmalu bom imela zagovor.«

M: »O, lepo. Veš, jaz sem pisala svojo diplomsko nalogo, medtem ko sem hodila v službo in vzgajala tebe, pa mi je vseeno nekako uspelo. Ja, to je bilo kar zanimivo.«

N: »Aja, v petek sva šla s Tilnom na Šmarno goro. Je bilo precej naporno, ampak sva nekako prilezla gor. Wau, kakšen razgled je tam gor.«

M: »O, a res? Lepo. Mi pa nismo kaj dosti hodili v hribe, smo pa marsikaj videli skupaj, a ne? Se spomniš, ko smo bili skupaj na Dunaju? Ja, tvoja mami te je veliko peljala okoli, ogromno smo potovali.«

Nina že vse scenarije pozna na pamet, zato se tokrat odloči molčati. Mati jo vpraša:

M: »Kaj je, Nina, nekam si tiho.«

N: »Ja, žalostna sem.«

M: »Eh, kaj boš žalostna, zdaj si z mami na zajtrku, zakaj bi bila žalostna?«

N: »Žalostna sem, ker sem nekaj doumela. Nekaj, kar je v meni prebudilo tako globoko žalost, da v želodcu čutim globino celega oceana. Moji starši me nikoli ne bodo razumeli, nikoli začutili v toliko stvareh. Toliko mene ne b***a nikoli spoznala. Kako naj povem, kako me boli, ko ostanem sama, in kako težko mi je bilo celo otroštvo, ko sem se počutila tako nepomembno?«

M: »Pa saj sem ti že rekla, ne spominjaj se teh stvari, to nisem bila jaz, bila sem pod močnim stresom in včasih pač rekla kaj, česar nisem mislila. Spominjaj se raje lepih stvari, kolikokrat smo šli ven, kolikokrat …«

N: »Stop, mami! Zdaj jaz govorim in želim povedati do konca. Vprašala si me, zakaj sem žalostna. Nikogar več ne krivim. Vem, da si naredila, kar si lahko in da imaš svoje omejitve. Vem, kaj mi boš povedala, vem, kakšni so bili tvoji starši do tebe in vem kaj vse si doživela. Vem pa tudi, da ob tem ni bilo časa, da bi kaj čutila, ker si morala preživeti. In danes vse to čutim jaz. Ves strah, vso jezo, vso žalost. Jaz moram preživeti na drugačen način z vsem tem, z vso tesnobo. Žalostna pa sem, ker vem, da sama nisi imela možnosti čutiti vsega tega in zato nikoli ne boš začutila mene. In to je žalost, ki je res globoka.«

M: »Pa dobro, kaj bova zdaj, greva v trgovino?«

N: »Ja mami, greva zbežat. Greva v trgovino.«

Ta dialog ni le zgodba o enem zajtrku. Je trenutek, ko odrasel otrok spozna, da ključ do njegove svobode ni v materinih rokah.

Čustveno se od staršev poslovimo šele, ko odžalujemo vse tisto, česar nismo dobili – in verjetno nikoli ne bomo. Ko se poslovimo od upanja, da nas bodo končno začutili, se paradoksalno šele takrat zares srečamo s seboj.

Nekateri starši pri tem zelo sodelujejo in razumejo, da je to naraven proces, da imamo vsi svoje omejitve in da je zdravo, da nas otrok preraste. Pri drugih pa to prebudi močne lastne rane, ki vodijo v obrambo in močno otežijo čustveno slovo otroka. V tem primeru ima otrok daljšo pot – dlje se ukvarja s tem, da bi starše prepričal, naj ga končno slišijo. Težje namreč začuti tisto globoko žalost čustvenega slovesa, ki je nujna, da lahko zares zapusti gnezdo in začne pisati svojo zgodbo.

- Bor Ratajec, zakonski in družinski terapevt - stažist

V življenju je prilagajanje način preživetja. Prilagajamo se, da obstanemo.

Mnoga vedenja, ki jih razvijemo v otroštvu, pa nam v odraslosti lahko začnejo povzročati težave. Kar naenkrat se znajdemo v odnosih, ki od nas zahtevajo nekaj, česar ne znamo udejanjiti, ker se tega nikoli nismo naučili.

Tako se je zgodilo tudi Filipu. Kot otrok se je pogosto umikal v svojo sobo. Njegova mama je bila bolna in je zato veliko počivala, oče pa se je ali zatopil v delo ali pa se jezil na Filipa, kadar je naredil kaj narobe. Umik je bil v tej hiši nekaj povsem običajnega.

Filip je kot majhen fant čutil, da s svojo prisotnostjo še povečuje stisko svojih staršev, zato je z umikom na nek način poskrbel zanju.

Ko pa je Filip odrasel in spoznal Leno, pa mehanizem umika ni več deloval. Pogosto je bil zmeden, saj je videl Lenino bolečino zaradi svojega umikanja, obenem pa sta mu bližina in intenzivna čustva povzročala veliko stisko ter občutek preplavljenosti.

Filip se ni umikal zato, ker Lene ne bi imel rad. Umikal se je, ker je njegovo telo močna čustva doživljalo kot nevarnost, pred katero mora zaščititi sebe in njo.

Lena pa je njegov umik doživljala kot zavrnitev, kot znak, da v odnosu ni pomembna ali dovolj ljubljena.

Tako sta se znašla v začaranem krogu. Bolj ko si je Lena želela bližine, bolj se je Filip umikal. In bolj ko se je Filip umikal, bolj osamljeno in zapuščeno se je počutila Lena.

Če bi njun odnos pogledali le površinsko, bi lahko rekli, da se preprosto nimata rada. Če pa pogledamo globlje, vidimo dve osebi, ki vsaka po svoje poskušata preživeti v odnosu.

To, kar se je dogajalo med njima, ni neobičajna zgodba. Vsak človek razvije svoje obrambne mehanizme, s katerimi skuša ohranjati odnose. Ne z namenom, da bi druge ranil, temveč da bi preživel.

Otrok to naredi, ker so starši njegov primarni vir varnosti in si želi, da bi bili dobro.

In prav tukaj se oblikujejo vzorci, ki jih kasneje nezavedno prenesemo v odrasle odnose. Kar je nekoč predstavljalo prilagoditev za preživetje, v odraslosti pogosto postane ovira za bližino.

Včasih se zdi, kot da poti iz tega kroga ni. In res je, da se bo ponavljal toliko časa, dokler svojih obrambnih mehanizmov ne ozavestimo in si ne dovolimo priznati, da so nastali z namenom, da nas zaščitijo.

Dopustiti si odpreti prostor, kjer lahko svoja vedenja prepoznamo, razumemo in izrazimo, ni enodnevni proces. To je pot, na kateri se postopoma mehčajo naši avtomatski odzivi in na kateri se učimo, kako ostati v odnosu tudi takrat, ko je težko.

Morda je ravno to najbolj dragoceno spoznanje, da razumemo, da je bilo vse, kar smo razvili, nekoč naš edini način preživetja.

Danes pa imamo moč, da izberemo drugače in kljub strahu ostajamo v odnosu, bližje sebi in drugemu. 💚

- Anamarija Ratajec, zakonska in družinska terapevtka - stažistka

15. maj - Mednarodni dan družine

Mednarodni dan družine je bil ustanovljen s strani Združenih narodov leta 1993. Poudarja pomembnost vloge družine v človeških skupnostih in ozavešča o izzivih, s katerimi se soočajo družine po vsem svetu.

Letos poteka pod geslom »Družine, neenakosti in dobrobit otrok« in v ospredje postavlja delitev dobrih praks glede različnih načinov družbene podpore družinam, kot so otroški dodatki, starševski dopust in dostopno osnovno izobraževanje otrok.

- Zala Vrabec, zakonska in družinska terapevtka - stažistka

Več informacij: https://social.desa.un.org/issues/family/events/international-day-of-families-2026-families-inequalities-and-child-wellbeing

Počitnice so čas, ko se stvari malo ustavijo. Ali pa vsaj pričakujemo, da se bodo. Pričakovanja o tem, kako naj bi ta čas izgledal, pa se pogosto razlikujejo od realnosti.

Naenkrat postane čas namenjen povezanosti in bližini. Čas, ki je bil prej zapolnjen z delom, šolo, obveznostmi, prostočasnimi dejavnostmi. Ta preskok lahko včasih deluje prisiljen in v družino vnese pritisk, nelagodje in občutek, kot da je treba nadoknaditi vse, za kar prej ni bilo časa.

S temi občutki ni nič narobe.

Ob vsaki spremembi sistem potrebuje čas, da ponovno vzpostavi ravnovesje. To velja za odnose, za dnevni ritem in posameznikov notranji svet.

Zato je okej in normalno ohraniti preprosto rutino, ki ponuja občutek varnosti; si vzeti trenutek zase, tudi če je zbrana vsa družina; znižati pričakovanja o tem, kako bi moralo biti - okej je, da ni popolno, okej je, če pride do konflikta. Življenje se čez leto ne ustavi, so pa počitnice čas, ko se v odnosih ustvari prostor za občutja, za katera prej morda ni bilo prostora.

Ravnovesje pride. Počasi. Včasih je dovolj že to, da malo upočasnimo in opazimo, kaj se v nas in med nami sploh dogaja.

- Anamarija Ratajec, zakonska in družinska terapevtka - stažistka

Pogosto se lahko počutimo slabo, če postavimo mejo, rečemo »ne« ali ne ustrežemo drugim. Preplavijo nas lahko občutki krivde, kot da smo naredili nekaj narobe, kot da smo … sebični. Ampak ali to res pomeni, da smo sebični? Kaj je pravzaprav razlika med sebičnostjo in skrbjo zase?

Ljudje, ki so se vse življenje prilagajali,
ki so dajali prednost drugim,
ki so potlačili svoje potrebe,
zelo hitro dobijo občutek, da delajo nekaj narobe ko:
- rečejo »ne«,
- postavijo mejo,
- izberejo sebe.

Ampak to ni sebičnost. Sebičnost govori: »Samo jaz sem pomemben.« Skrb zase pa govori: »Tudi jaz sem pomemben.« In to je velika razlika.

Če vedno dajemo drugim na račun sebe, ne postajamo boljši ljudje - izgubljamo sebe. In človek, ki izgubi sebe, ne more zares biti tam za druge. Zato včasih »ne« ni zavrnitev drugih, ampak je začetek odnosa s sabo.

Tako da … morda nisi sebičen/na … morda si samo prvič začel/a skrbeti zase. 🥰💪

- Irena Čuk, zakonska in družinska terapevtka - stažistka

Bojim se, da bi si terapevt mislil ...

.. da sem čuden.

.. da tako težavnega klienta še ni imel.

.. da bi pri teh letih svoje probleme res že moral sam znati rešiti.

.. da delam vse narobe.

.. da sem nor in se mi meša.

.. da sem neumen, ker ne razumem, kaj se mi dogaja.

.. da sem preveč občutljiv.

.. da imajo drugi veliko hujše probleme in z mano zapravlja čas.

.. da sem res pomilovanja vreden.

.. da si samo nekaj izmišljujem.

.. da si ne znam urediti svojega življenja.

.. da brez potrebe nekaj kompliciram.

.. da mi ni pomoči.

Včasih je težko ob nepoznani osebi spregovoriti o svojem osebnem življenju, doživljanju in izkušnjah, ki jih morda nismo delili še z nikomer drugim. Ni enostavno priznati sebi in drugemu, da določene težave sami ne moremo rešiti. Sprejeti pomoč kljub takim občutkom je znak poguma.

Terapija je prostor zaupnosti in varnosti. Terapevt ni tam, da bi vas obsojal, ampak da skupaj z vami in v vašem tempu pristopa k težavam, s katerimi se soočate. Vsaka stiska je vredna posluha. 💚

- Zala Vrabec, zakonska in družinska terapevtka - stažistka