19/01/2026
Danes mineva 150 let od rojstva slovenskega pesnika, predstavnika slovenske moderne Dragotina Ketteja.
Rodil se je 19. januarja 1876 na Premu v Brkinih. Njegovo delo izžareva izredno zrelost in hkrati iskanje novih poti in novih ustvarjalnih zmožnosti. Kljub težkemu življenju je bil vesel, družaben in duhovit mladenič. dober pevec, ki je znal zaigrati tudi na kitaro in klavir. Nesrečno se je zaljubil v Angelo, ki mu je navdihnila njegove najlepše ljubezenske verze.
Ustvaril je več sonetnih ciklusov: Slovo, Spomini, Tihe noči, Črne noči... Skupaj je napisal 62 sonetov. Njegove pesmi so tako vesele in radožive kot tudi globoko občutene in pretresljivo človeške. Njegova poezija razodeva mnoge modernistične novosti, hkrati pa je še močno navezana na različne tradicije.
Zaradi tuberkuloze je umrl 26. aprila 1899 star komaj 23 let v ljubljanski Cukrarni.
PRED KRČMO
Oj, mošnjo, pamet in srce
mi vzela bleda Fani;
zaprla hišne duri je
in me spodila strani.
Klobuka pa le vzela ni
natakarica Fančka;
na sredi ceste zdaj stojim,
a ona znotraj spančka.
Oj svetle zvezde vrh neba,
prebele desetice,
ki smuknile ste v lačni žep
prelepe krčmarice:
Ve nedosežne ste mi zdaj
ko njene bele grudi;
in luna, ki se mi smehljaš —
in Fani menda tudi!
NA TRGU
Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava.
Vse v mraku
mirnó,
na vodnjaku
samó
tih veterc z vodoj poigrava.
Vodice
šumé
in rosice
pršé
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je
ta vir,
šepetanje,
nemir
brezkončna, kot misli so nanjo.
Pa blizi
ni cest,
ah, v Elizij
do zvezd
ne morete kaplje šumeče.
In smele
željé
do Angéle
mojé
hitite zaman hrepeneče ...
Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava,
ki ruši
pokoj
moji duši
nocoj,
brezskrbno pa deklica spava.
MISEL MOJA, PUSTI ME
Misel moja, pusti me,
jaz ti dam slovó,
bilo je življenje s tabo
pusto in bridkó.
Verna drúžica bilà
mojih prejšnjih dni,
verna družica bilà si
moje žalosti.
A sedaj, adijo le,
srčno prosim te,
saj dovolj že dolgo časa
v srcu nosim te.
Saj dovolj že dolgo res
duša sanjala,
ah, zaradi sanj usoda
me preganjala.
Sreče ne želi srce
in ljubezni več,
usta zdaj molče, ne prosi
pôgled koprneč.
In edino željo to
srce govori,
po pokoju, sladkem miru
srce hrepeni.
Misel moja, pusti me,
jaz ti dam slovó,
bilo je življenje s tabo
pusto in bridkó.