Uradna stran Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana
Risba kot osnovni način komunikacije. Tako Karel Plemenitaš razume umetnost in tudi poučevanje. Na SŠOF je najprej kot dijak razvijal svoj odnos do risbe pri profesorju Žnidaršiču, kasneje pa to znanje več kot 30 let prenašal naprej kot učitelj. Poučeval je risanje, slikanje in v začetnem obdobju tudi keramiko, pri čemer je vedno izhajal iz ideje, da je vizualno izražanje temelj sporazumevanja.
Močni temelji in zgodnje izkušnje pogosto odločilno vplivajo na nadaljnjo ustvarjalno smer. SŠOF je Petro Černe Oven opremila z znanjem in samozavestjo za nadaljnje korake. Čeprav je obiskovala smer modnega oblikovanja, jo je že v srednji šoli pritegnilo grafično oblikovanje, zato se je kasneje na ALUO usmerila v vizualne komunikacije, ki ostajajo v središču njenega dela še danes.
22/05/2026
OBLIKOVNA 80 let
Pred osrednjo proslavo je potekala okrogla miza, ki jo je povezoval nekdanji dijak šole, risar stripov in pedagog dr. Ciril Horjak. Sodelujoči – ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko, arhitekta prof. Aleksander Ostan in prof. Maruša Zorec, umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan, predstavnica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Marija Režek Kambič, dolgoletni profesor Karel Plemenitaš in ravnateljica mag. Apolonija Simon – so poudarili, da Križanke niso zgolj arhitekturni spomenik, temveč prostor ustvarjalnosti, srečevanja in izobraževanja, ki ga je Jože Plečnik zasnoval kot odprt del mesta.
Osrednja proslava je bila zasnovana kot satirična »učna ura«, prežeta s humorjem, glasbo, plesom in kritičnim razmislekom o odnosu družbe do kulture ter položaju umetniškega izobraževanja danes. Pod vodstvom profesorice zgodovine, ki jo je upodobila Alenka Marinič, so se med »uro zgodovine« prepletali zgodovina šole, vprašanja prihodnosti Križank in pomen ustvarjalnosti v sodobni družbi.
Nastopili so številni nekdanji in sedanji dijaki, profesorji ter umetniki, povezani s šolo, med njimi Severa Gjurin, Vesna Zornik, Tina Marinšek, Martin Ramoveš, Miha Erič, Gal Gjurin, Ivo Poderžaj, Niko Kostanjevec,in drugi. Poseben pečat večeru so dali plesna točka »Degasove balerine« v koreografiji Nike Lipolt ter animacije, vizualizacije in video mapping nekdanje dijakinje Stelle Ivšek in Urše Čuk (BEAM TEAM).
Satirični prizori so skozi ironijo odpirali resna vprašanja o položaju kulture v mestu, prostorski stiski šole in prihodnosti Križank. Med najbolj odmevnimi je bil dialog med »Plečnikom« in »županom« (upodobila sta ju Miha Brajnik in Jure Mastnak), ki je opozoril na napetost med turizmom, komercialnimi interesi ter ohranjanjem prostora za izobraževanje, umetnost in skupnost.
Tekst: Marta Krejan Čokl, prof.
Fotografije: Kristian Lenarčič, Mark Popovič, Maks Radovan, Marko Turk in Miha Benedičič (vsi SŠOF)
Zgodnje izobraževanje lahko pomembno zaznamuje umetniško pot in način dela. Pri Luciji Rosc se to kaže v močni tehnični podlagi, ki jo je razvila že v srednji šoli. Temeljito znanje fotografije in izkušnja z analognimi procesi sta ji dala prednost pri nadaljnjem študiju, natančnost in disciplina pa ostajata ključni del njenega ustvarjanja še danes.
Križanke niso le stavba – so križišče ljudi, idej in časov. Jože Plečnik je v renesančni prostor vnesel nove simbole in pokazal, kako se lahko različne plasti zgodovine srečajo na enem mestu. Za Mirana Moharja je to prostor srečevanja umetnikov, glasbenikov in različnih scen. Brez strogih ločnic med glasbo in vizualno umetnostjo. Križanke so prostor, kjer se umetnost dejansko dogaja. In kjer morajo biti tudi mladi ustvarjalci.
Dvom ni izjema – je del poti. Dvom vase in v svojo smer ni nekaj, kar izgine, ampak nekaj, kar se vrača. Vsakič znova. Petja Zorec ga razume kot del procesa in kot opomin, da si sproti dokazuješ, da je vredno vztrajati in se truditi za stvari, ki ti res veliko pomenijo.
Križanke so več kot le prostor. Priznana glasbenica in likovnica Severa Gjurin jih povezuje s svojo srednjo šolo, z ustvarjanjem in z okoljem, ki nosi posebno zgodbo. Od Plečnikove prenove nekdanjega samostana do današnjega poučevanja in dogodkov, vse to daje temu prostoru poseben pomen. V ospredje postavi misel, da je bilo Plečniku z razlogom dodeljena prenova prostorov Križank v namen poučevanja likovne umetnosti kot primarna dejavnost.
Radovan Jenko poudarja, naj prihodnje generacije ne verjamejo slepo v digitalno, temveč naj bolj zaupajo sebi. V času neskončnih informacij in orodij štejejo razmišljanje, občutek in zaupanje v lastno ustvarjalnost.
Na Oblikovni ne odkriješ le ene poti. Včasih odkriješ tudi talente, za katere nisi vedel, da jih imaš. Tako se je zgodilo Blažu Valiču. Začel je kot fotograf, nato pa skozi delo v Lutkovnem gledališču in ob podpori profesorice Darje Vidic stopil tudi na oder – najprej z vodenjem modnih revij, nato pa ga je pot ponesla do AGRFT.
Umetnost in znanost sta bili nekoč neločljivo povezani, danes pa se po obdobju specializacije ponovno vse bolj prepletata, tudi zaradi vloge vizualne komunikacije v sodobni družbi. Na to opozarja Petra Černe Oven, ki izpostavlja pomen vizualne pismenosti. V času, ko živimo v izrazito vizualni kulturi, postaja sposobnost vizualizacije ključna tudi za znanost – tako za razumevanje kot za posredovanje kompleksnih idej širši javnosti.
