Duhovno izpopolnjevanje

Ko slepi Bartimaj ob cesti kliče: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« (Lk 18,35-43), ga množica poskuša utišati. A on vztraja, ker čuti, da je življenje dar, ki ga ne sme zavreči. Jezus ga vpraša: »Kaj hočeš, da ti storim?« To vprašanje ni samo zanj – je tudi za nas.

V času, ko se pripravljamo na referendum, Jezusovo vprašanje odzvanja še močneje: Kaj hočemo kot družba? Kakšno vrednost ima življenje? Bartimaj ne prosi za konec trpljenja, ampak za moč živeti – za oči, za upanje, za pot naprej ob Jezusu. In Jezus mu omogoči novo življenje.

Sveti Duh nas vabi, da sredi strahu, bolečine in negotovosti ne pozabimo: vsako življenje je dragoceno in vredno bližine, sočutja, podpore. Jezusove besede »Tvoja vera te je rešila« postanejo povabilo, da drug drugemu pomagamo izbrati pot življenja, upanja in človeške bližine.

V zahvalo vsem, ki vztrajajo ob bolnih, umirajočih in žalujočih.
Po njih postaja svet bolj človeški in bolj Božji.

To posvetilo, ki je v knjigi Prezrti čas: Bodimo ob neozdravljivo bolnih, umirajočih in žalujočih, je zraslo iz osebne izkušnje – iz vsakodnevne nege mojih onemoglih staršev in iz poslušanja mnogih žalujočih v trimesečnem programu za žalujoče v Ignacijevem domu. Ta srečanja so me privedla do globokega spoštovanja in hvaležnosti do vseh, ki spremljajo in negujejo bolnike doma, v domovih in v bolnišnicah. Pogosto ostajajo neopaženi, njihovo delo pa prezrto. A gre za sveto delo – za utelešeno Božjo ljubezen, ki se razodeva v tihih in skritih dejanjih vsakdana.

V sebi sem začutil klic, da dam v tej knjigi besedo tistemu, kar tako pogosto ostaja neizgovorjeno in prezrto. Spoznal sem, kako redko v javnosti slišimo, kaj dejansko doživljajo neozdravljivo bolni, umirajoči in žalujoči ter njihovi svojci, spremljevalci in negovalci. Kot da bi šlo za temo, o kateri se ne govori. A prav te izkušnje nosijo v sebi nekaj najplemenitejšega – nekaj najgloblje človeškega in Božjega.

Želim, da to postane slišano. Da kulturo molka o trpljenju, umiranju in žalovanju postopno zamenja kultura spoštljive odprtosti, sočutja in hvaležnosti do življenja v vseh njegovih obrazih.

Ko vsak dan prihajam k staršema – zjutraj in zvečer – da jima pomagam pri negi, vse bolj razumem, kako dragocen je čas bližine ob onemoglih. Ne zmoreta več samostojno skrbeti zase; potrebujeta pomoč pri vsakdanjih, tudi najintimnejših opravilih. A prav v tej ranljivosti se razodeva skrivnost ljubezni: človek ne izgubi dostojanstva, ko postane odvisen od drugih, temveč se takrat še bolj razodene. Ko jima pomagam, čutim, da me ta bližina spreminja – mehča srce, poglablja sočutje, rojeva hvaležnost.

Zato je pomembno, da življenja ne prekinemo, tudi ko se komu zdi, da je odveč. Njegova navzočnost, četudi v nemoči, nas uči ljubiti. V tej ljubezni postajamo bolj človeški – in bolj Božji.

https://ars.rtvslo.si/podkast/sedmi-dan/279/175155890

Na Teološki fakulteti že 15 let študijski program Duhovno izpopolnjevanje Študijski program traja dve leti in je namenjen pravzaprav vsem. Tistim, ki že živijo močno vero in tistim, ki po tej poti šele stopajo. Posebnost programa je pestrost in raznolikost vsebin ter skupinska dinamika, ki se razvije med udeleženci. Druga posebnost pa je tudi, da leta niso ovira. Na...