Delavsko-punkerska univerza (DPU)

Odslej na Facebook strani IDŠ.
Vabljeni h kliku.

Inštitut za delavske študije Inštitut za delavske študije (IDŠ)
http://www.delavske-studije.si/

Drage tovarišice in tovariši Delavsko-punkerske univerze,

ob začetku leta 2014 se Delavsko-punkerska univerza (DPU) institucionalno ločuje od Mirovnega inštituta, pod okriljem katerega je delovala kot projekt vse od svojih začetkov v letu 1998. DPU je z razširjanjem dejavnosti začela preraščati okvire neformalnega projekta, kar je botrovalo odločitvi kolektiva, da ustanovi Inštitut za delavske študije (IDŠ), novi nosilec naših izobraževalnih in raziskovalnih dejavnosti.

Kljub spremembi imena se bodo naše redne dejavnosti (letni cikel predavanj, bralni seminarji, Prvomajska šola in drugi dogodki) nemoteno nadaljevale. Program nameravamo še naprej nadgrajevati in ostajamo zavezani kritični teoriji in angažmaju v aktualnih družbenih bojih.

Hvala za vso izkazano podporo, sodelovanje in obiskovanje naših dogodkov skozi leta!

Nasvidenje v naslednji revoluciji!
Vaš kolektiv IDŠ

Rosa Luxemburg

Misel Rose Luxemburg živi naprej

»Zdaj začeta revolucija proletariata ne more imeti nobenega drugega cilja in nobenega drugega izida kakor uresničenje socializma. Delavski razred mora težiti predvsem za tem, da dobi v svoje roke vso politično oblast v državi. Ampak politična oblast je za nas socialiste samo orodje. Namen, za katerega nam je potrebna oblast, je pa korenita sprememba vseh gospodarskih odnosov.« (Rosa Luxemburg: Izbrani spisi, Cankarjeva založba, 1977, str. 812)

V sredo, 15. 1. 2014, je minilo 95 let od umora Rose Luxemburg.

Rosa Luxemburg, socialistična filozofinja in revolucionarka, je bila rojena 5. marca 1871 v Zamošću, jugovzhodno od Lublina, v tistem delu Poljske, ki je takrat spadal pod rusko oblast. Že kot srednješolka se je zanimala za socializem in delavsko gibanje in leta 1887 postala članica revolucionarne socialistične stranke Proletariat. Zaradi njenega aktivizma je nanjo postala pozorna carska tajna policija, zato so jo soborci pretihotapili čez mejo. Odšla je v Švico, kjer je najprej študirala matematiko in naravoslovne znanosti, nato pa presedlala na politično ekonomijo, politične vede in zgodovino filozofije. Tudi v Švici je bila politično aktivna v socialističnem gibanju. Dogodek, ki je pomembno vplival na razvoj Rosine družbenopolitične misli in njenega aktivizma, je bila prva ruska revolucija (1905). Izkušnje je zapisala ter jih poskušala aplicirati na zahodno Evropo v delu Množična stavka, partija in sindikati (1906). Poudarjala je predvsem pomen množične stavke kot metode boja za revolucionarno preobrazbo družbe.

Do odkritega razhajanja med Roso Luxemburg in nemško socialno demokracijo je prišlo, ko je Rosa slednji očitala revizionizem in oportunizem. V času pred prvo svetovno vojno se je zato zavzemala za množično stavko kot edino sredstvo, kako se upreti reakcionarstvu v notranji politiki in vojni v zunanji. Leta 1916 je v zaporu napisala eno svojih najbolj znamenitih del Kriza socialne demokracije (Juniusova brošura), kjer so opisana vojna barbarstva, ozadja imperializma in padec nemške socialne demokracije. Zahtevala je samokritiko socialne demokracije in proletariata, ostro obsodila vojno, militarizem in imperializem ter zaostrila še zmeraj aktualno dilemo: socializem ali barbarstvo? Skupaj s tovarišem iz ožjega kroga socialnodemokratske levice, Karlom Liebknechtom, je ustanovila socialistično, protivojno skupino Spartakova zveza, ki se je januarja 1919 po odstranitvi levo usmerjenega predsednika berlinske policije, posledičnih množičnih demonstracij in pozivov k strmoglavljenju socialdemokratske vlade pridružila revolucionarnemu odboru, ki je pozival k revolucionarni vstaji. Vlada je s pomočjo desno usmerjenih paramilitarnih skupin Freikorps upor zadušila.

V noči s 15. na 16. januar 1919 sta bila Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht aretirana. Karla Liebknechta so ustrelili, Rosi najprej z udarci s puškinim kopitom razbili lobanjo in jo nato usmrtili s strelom v glavo. Njeno truplo so našli v kanalu v berlinskem Tiergartnu maja 1919.

Martin Luther King (1929 – 1968)

15. januarja leta 1929 se je rodil ameriški baptistični duhovnik, črnski aktivist in borec za državljanske pravice, Martin Luther King mlajši. Rojen v Atlanti kot Michael King je svoje svetovno znano ime dobil šele pri petih letih, ko mu ga je spremenil njegov oče. King se je vpisal v kolidž že pri petnajstih, ne da bi formalno zaključil srednjo šolo, saj je kot izjemno hitro razvijajoč učenec preskočil več razredov. Leta 1948 je diplomiral iz sociologije, do leta 1955 pa je zaključil še magistrski in doktorski študij s področja teologije. Njegov epohalni aktivizem in politično progresivnost sta močno zaznamovali doktrini Jezusa Kristusa (ljubite svoje sovražnike) in Mahatme Gandija (nenasilni odpor).
Javnosti je postal poznan sredi petdesetih, ko je bila v Montgomeryju aretirana Rosa Parks, ker je sedela v belcem namenjenem predelu avtobusa in se tudi po opozorilu voznika ni želela umakniti. Takrat je King vodil organizirani bojkot avtobusov, ki je trajal več kot leto dni in ki se je končal z razveljavitvijo rasne segregacije na vseh avtobusih v Montgomeryju. Več let kasneje, v jeseni leta 1963, je FBI na ukaz Roberta Kennedyja – zaradi domnevnih povezav s komunisti – Kingu začel prisluškovati. V šestdesetih je King organiziral in vodil več pohodov, kjer so udeleženci zahtevali volilno pravico za črnsko prebivalstvo, odpravo segregacije in druge osnovne državljanske pravice. Večino zahtev so si uspešno izborili v letih 1964-65, ko je zakonodajno telo uradno odpravilo neenake pogoje za volilno registracijo in rasno segregacijo v šolah, na delovnih mestih in v drugih javnih prostorih. Leta 1964 je dobil Nobelovo nagrado za mir.
King je bil odkrit in oster nasprotnik vietnamske vojne, za katero je med drugim dejal, da odvrača pozornost od gibanja za državljanske pravice in da je kolonialistična. Vojno je povezal tudi z ekonomsko nepravičnostjo in v oči bijočo neenako distribucijo bogastva, za kateri so bili po njegovem mnenju odgovorni zahodni kapitalisti, ki so zaradi profitnega motiva izčrpavali Azijo, Afriko in Južno Ameriko brez ozira na izboljšanje socialnega položaja držav. Vojni je nasprotoval tudi zato, ker je trošila finančna sredstva, ki bi jih lahko namenili krepitvi socialne blaginje v ZDA – kongres je namreč zapravljal vse več za vojno in vse manj za programe proti revščini.
Kingove javne nastope je bilo težko eksplicitno povezati s komunističnimi idejami tistega časa, saj je besede ravno zaradi neprestane gonje proti komunistom izbiral pazljivo. Vseeno pa je v zasebnem življenju odkrito kritiziral kapitalizem in podpiral idejo demokratičnega socializma. V nekem govoru je dejal naslednje: »Nekaj je narobe s kapitalizmom. Obstajati mora boljša distribucija bogastva in mogoče se mora Amerika premakniti v smeri demokratičnega socializma.«
Aktivista nenasilnega odpora in neomajnega borca za človekove pravice so vse življenje spremljale grožnje s smrtjo, doživel in preživel pa je celo več resnih poskusov atentatov. 4. aprila leta 1968 je Kinga, ki je stal na balkonu motela, v katerem je prenočil, umoril rasist in večkrat aretirani kriminalec James Earl Ray.

Zakaj se zdi, da se levica, ki domnevno verjame v učinkovitost načrtovanja, vede, kot da spontana samoorganizacija politike in intelektualna debata od spodaj v sodobnem svetu določata zlati standard družbene epistemologije? – Philip Mirovski

Zgodovino levice v dvajsetem stoletju sta temeljno zaznamovali dve vprašanji, ki še vedno služita kot nesporni razločevalni orientacijski točki – ‘Kako brati Kapital?’ in ‘Kaj storiti?’. Iz eksplicitnih in implicitnih odgovorov držav, partij, gibanj in posameznih marksistov bi lahko napisali obsežno zgodovino socialističnih projektov. Namen predavanja je pokazati, da so odgovori na ta vprašanja odločilno epistemološko in politično povezani. Vendar kot nasilno ločevanje ‘teoretske’ in ‘politične’ sfere ne dela usluge ne eni ne drugi, nas niti doktrinarno združevanje ne rešuje ‘dialektičnih’ skrbi. Pri poskusu produktivnejše obravnave problema se bom naslonil na analitične intervencije Michaela Heinricha in Michaela Lebowitza ter na njune pristope k branju Kapitala. Nato bom na kratko orisal zgodovinsko pot in dinamiko, ki sta levico pripeljali do današnje pozicije. V tretjem delu predavanja bom, glede na postavljeni epistemološki okvir in spoznanje o odvisnosti od prehojene zgodovinske poti, pokazal na protislovja, s katerimi se srečujejo današnja prizadevanja po izgradnji socialističnega projekta. K njim bom pristopil preko dveh problemskih sklopov – funkcije in oblike kapitalistične države ter družbene reprodukcije (politične) delovne sile.

http://www.delavske-studije.si/marko-kostanic-organisationsfrage-in-ravni-abstrakcije/

Dražgoška bitka

Dražgoška bitka je potekala od 9. do 11. januarja 1942 med Cankarjevim bataljonom, ki je takrat štel okoli dvesto borcev, in nemškimi policijskimi silami, ki so v ofenzivni operaciji proti gorenjskim partizanom skoncentrirale med 2500 in 3000 mož. Po večdnevni junaški obrambi se je Cankarjev bataljon umaknil na Jelovico, kjer se je razdelil na večje število čet, ki so potem več tednov bile hude boje z nemški zasledovalci in utrpele težke izgube. V dražgoški bitki je p***o devet partizanov in 27 nemških policistov. Okupator je po bitki požgal vas, pomoril 41 prebivalcev, ostale pa odpeljal.

Dražgoška bitka je pomenila vrh decembrske vstaje na Gorenjskem, v kateri je med partizane na tem področju odšlo 665 novih borcev, med katerimi je bilo 365 delavcev in 175 kmetov. V vsem letu 1941 je na Slovenskem odšlo v partizane okoli 2100 ljudi; januarja 1942, tj. pred spomladanskim poletom osvobodilnega gibanja, pa je število borcev up***o na vsega nekajsto. Decembrska gorenjska vstaja sicer ni bila uspešna, saj je potekala na treh ločenih predelih Gorenjske (Poljanska dolina, bohinjski kot in jeseniški kot), za težko oviro pa se je pokazala tudi zelo huda zima, za katero takratno partizansko gibanje ni bilo ustrezno opremljeno. Kljub temu je gorenjska vstaja dosegla, da je okupator evakuiral 23 orožniških postojank, kar je pomembno prispevalo k zamiku prisilne nemške mobilizacije na tem področju. Prav tako si je partizansko gibanje pridobilo dragocene vojaške izkušnje, zlasti pri taktiki pozicijskega spopada in razpršitvi večje vojaške formacije (bataljona) na gibljivejše enote (čete). Uspešno je bilo tudi politično delo, saj so aktivisti za partizane pridobili tako delavce kakor kmete.

»Ženska se ne rodi kot ženska, ampak ženska postane.«

Na današnji dan pred 106 leti se je rodila Simone de Beauvoir, francoska eksistencialistična filozofinja, feministka, pisateljica in politična aktivistka. Šest let pred začetkom prve svetovne vojne je bila rojena v meščansko družino, ki je v času vojne izgubila večino svojega premoženja. Oče, bankir, je vztrajal, da tako Simone kot njena sestra osnovno izobrazbo pridobita v najprestižnejših samostanih tistega časa. V tem obdobju je bila Simone v resnici še globoko verna in je sprva načrtovala, da postane nuna, dokler ni pri štirinajstih doživela krize in postala ateistka.
Po uspešno opravljenih gimnazijskih izpitih je leta 1925 začela študirati matematiko na Institut Catholique ter književnost in jezike na Institut Sainte-Marie. Kasneje je na Sorbonni študirala filozofijo in diplomirala iz Liebnizove filozofije. Leta 1929 je, čeprav na študij ni bila uradno vpisana, obiskovala tudi predavanja na École normale supérieure. Ta prestižna fakulteta je bila ustanovljena v času francoske revolucije in je bila namenjena temu, da bi republika pridobila čim kakovostnejše učitelje, izučene v tradiciji kritičnega duha in sekularnih vrednot razsvetljenstva. Na podlagi teh predavanj je de Simone Beauvoir uspešno opravila podiplomski državni izpit, odtlej prva pri 21 letih. Opravila ga je tako dobro, da se je med vsemi kandidati uvrstila na drugo mesto, pri čemer ji je prvo ušlo le za las.
To mesto je prip***o Jean-Paulu Sartru, s katerim sta se prav v tem času spoznala in sklenila življenjsko partnerstvo. Čeprav ji je Sartre večkrat predlagal poroko, ga je vsakokrat zavrnila, in tako sta do konca življenja živela v odprti zvezi. To ji je omogočilo, da se je lahko popolnoma posvetila vsem svojim interesom. Dosegla je akademski naziv, bila vse življenje politična aktivistka ter se ukvarjala s feminizmom in filozofijo. V svoji najbolj znani knjigi, Drugi spol, je zagovarjala feministični eksistencializem, ki zahteva moralno revolucijo, zaradi česar knjigo številni razumejo kot začetek drugega vala feminizma.
Kot eksistencialistka je Simone de Beauvoir verjela, da je eksistenca pred esenco; najznamenitejši citat iz Drugega spola se zato glasi: »Ženska se ne rodi kot ženska, ampak ženska postane.« V knjigi poudari, da je moški iz ženske ustvaril »drugega«, s tem ko ji je navdal lažen pridih skrivnostnosti. Tovrstno stereotipiziranje je služilo kot izgovor za podrejanje in izkoriščanje. Kot tako je značilno v vseh družbah, kjer hierarhično višja skupina svoje poglede vsiljuje hierarhično nižji. Simone de Beauvoir izpostavi, da se takšno podrejanje dogaja tudi na podlagi kategorij identitete, rase, razreda in veroizpovedi, vendar nikjer ni silovitejše kot pri ločnici med moškimi in ženskami in kot opravičilo za družbeni patriarhat.
Pri vprašanju emancipacije, tako ženske kot splošne, je izhajala tudi iz izkušnje življenja v Parizu v času nacistične okupacije. Takrat je spoznala, da tedaj, ko je napadena svoboda, ni mogoče zgolj čakati na boljše čase, temveč se je zanje treba aktivno boriti. Nasilju odvzemanja in uničevanja svobode se je tako mogoče upreti samo nasilno, saj lahko le tako zaščitimo svobodo. Prav svoboda je namreč, kot je na nekem mestu poudarila, končni cilj, za katerega si mora človeštvo prizadevati, in hkrati edino sredstvo, s katerim ga je mogoče doseči.

V Zagrebu je retrospektivna razstava enega največjih kiparjev 20. stoletja Vojina Bakića, člana skupine EXAT 51 in Novih tendencij ter avtorja več najbolj znamenitih jugoslovanskih NOB spomenikov. Nekatere izmed njih so v 90ih letih uničili, drugi so v povsem nesprejemljivo slabem stanju.
Razstavo spremlja tudi obsežen katalog, v katerem je besedilo o spomenikih v postjugoslovanskem kontekstu prispeval sodelavec DPU Gal Kirn.

Razstava v MSU Zagreb bo odprta do 2. februarja 2014. Ogled toplo priporočamo!

Muzej suvremene umjetnosti Zagreb Stranice Muzeja suvremene umjetnosti Zagreb

Andrew Kliman: “Can Income Redistribution Rescue Capitalism?: On Monthly Review’s Factual and Theoretical Myths”

Video: “Can Income Redistribution Rescue Capitalism?” | Marxist-Humanist Initiative Discussion of New MHI Pamphlet, “Can Income Redistribution Rescue Capitalism?: On Monthly Review's Factual and Theoretical Myths” by Andrew Kliman

Lev Centrih, DPU: "Povijest agrarnog pitanja i prekarizacija"

Predavanje na Centar za radničke studije, Zagreb.

Lev Centrih: Povijest agrarnog pitanja i prekarizacija ||| 19.12.2013. Savez antifašističkih boraca, Hatzova 16, Zagreb, 19.12.2013., 19h Lev Centrih Povijest agrarnog pitanja i prekarizacija Na ljevici se već duže vrijeme vode ...

Zbrani prosto dostopni članki Larsa T. Liha, enega najpomembnejših zgodovinarjev marksizma.

More ‘Lars Lih Online’: six further studies of Bolshevism Lars Lih is one of the most influential and innovative contemporary historians of Marxism, and my April 1913 listing of eight of his online studies proved unexpectedly popular. Since then, six more...

"A Marx for the Left Today": Interview with Marcello Musto by Vesa Oittinen and Andrey Maidansky Vesa Oittinen is professor at the Aleksanteri Institute, University of Helsinki, Finland, and author of many books. Among these are: Spinozistische Dialektik (Peter Lang, 1994); Der Akt als Fundame...