22/04/2020
THE SLOVENE TEMPORARY DANCE ARCHIVES: WEB DANCE ARCHEOLOGY IN THE PERIOD OF PANDEMIC #4: TRISHA BROWN - SET AND RESET (1983), Théâtre de Nîmes, 12. 3. 2020. Koreografija je te dni prvič v integralni verziji na voljo na spletu. - Set and Reset je brez dvoma eden od vrhuncev ameriškega sodobnega plesa 20. stoletja in vrhunec tiste sodobnoplesne paradigme, ki temelji na kompozicijskih tehnikah (v Evropi je njegovo kinetično arhitekturo posebej kompleksno razvila Anne Teresa De Keersmaeker s svojimi zasedbami Rosas). Zaradi kompozicijske kompleksnosti, predvsem pa zaradi specifične rabe plesne kinetike, se tega človek preprosto ne more naveličati. Mogoče jo je gledati znova in znova, tako kot poslušati kakšnega Bacha. - Delo spada v koreografski ciklus, ki ga je Trisha Brown poimenovala »nestabilne molekularne strukture«. Preden je določila strukturo, so plesalci dobili pet navodil »uporabljaj instinkt, ne kompliciraj, drži se robov odra, delaj na vidnosti in nevidnosti [gibalnih gradiv in prostora], delaj z razvrstitvijo v vrsto«. Ampak kaj je v tej koreografiji resnično tako fascinantnega, poleg tega, da npr. Trisha Brown z njo zaseda tiste regije prostora, ki so ponavadi pri kakšnih klasičnih koreografijah nezasedene, neuporabljene? Andrew Hewitt v tretjem poglavju svoje knjige Družbena koreografija - Ideologija kot performans v plesu in vsakdanjem gibanju (2005, Maska 2017, prevod Aleksandra Rekar) razdeluje gesto, ki se na prehodu iz 19. v 20. stoletje iz »naravnega« komnikacijskega orodja transponira v register abstrakcije. Na nekem mestu govori o Freudovem pojmu »paraprakse«, ki ga psihoanalitik razvije v knjigi Psihopatologija vsakdanjega življenja (1904) in ki se nanaša na govorne, gibalne in gestične spodrsljaje, v katerih se iz nezavednega nehote prebije kakšen lapsus, ki ga njegov izvajalec ni želel ali mogel predvideti. Hewitt na nekem mestu postavi vprašanje, ali ni resnična potencialnost sodobnega plesa prav v rabi ali afirmaciji paraprakse. Parafraziram. Trisha Brown je izjavila, da so temelji njenega koreografskega dela v »padcu, njegovemu nasprotju in vsemu, kar je mogoče vmes«. Igra s padcem in restabilizacijo telesa ali njegovih posameznih delov pred Trisho Brown (in njenimi koreografskimi kolegi, posebej v primeru kontaktne improvizacije pri Steveu Paxtonu, kjer je padec amortiziran z drugim telesom) nikoli v plesni zgodovini niso bili na tako afrimativeni način vključeni v plesno kinetiko in tako fascinantno zasedena v koreografska dela. Na ogled nam je mojstrska kompozicija padcev, spustov (telesa, rok, nog, torza itn.) in njihovih kinetičnih amortizacij, ki gibanju omogočajo kontinuiteto in v geometričnem smislu pridelujejo vijuge. Čas gibanja ni niti upočasnjen niti pospešen (zato je muskulatura neobremenjena), ampak je merjen s težo telesa ali njegovega posameznega dela. Tudi zato gledalci po ogledih koreografij Trishe Brown v telesu ne čutimo »muskelfibra«, ampak imamo občutek, da smo bili na masaži. Afirmacijo padca pa je mogoče v njenem primeru premisliti tudi drugače: kot temeljni premik iz modernističnega ali klasičnega diskurzivnega reda koreografije, kot afrimacijo nečesa, kar je iz klasične plesne kinetike vselej izključeno, kot emancipacijo telesne prezence, ki ne pripada redu discipliniranega ali disciplinarnega telesa. Set and Reset je delo, v katerem je zelo jasno razvidno, če se malo pošalim, kako je nezadevno v njem strukturirano kot koreografija. - Set and Reset je TBDC v Ljubljani plesala dvakrat: leta 1994 in 2015. V njeni modificirani verziji (Set and Reset/ Reset) pa so jo plesali tudi EKG Group v Španskih borcih.
"Set and Reset" (1983)
The Trisha Brown Company performs "Set and Reset" (1983) at Théâtre de Nîmes, 12 March 2020. The dancers are Cecily Campbell, Kimberly…