Waldorfski vrtec Hišica sonca

Našli smo veliko pirhov, ki jih je skril velikonocni zajček.

Najmlajši raziskovalci.

Jesensko raziskovanje gozda.

Če in ko se starši sprašujete, zakaj je vaš otrok tak kot je, najprej razmišljajte o sebi...

“Prvo srečanje otroškega psihologa z 12-letnikom:
- Ali veš, zakaj si prišel sem?
- Vem.
- mi želiš povedati;
- Imam ADHD.
- Veš kaj je to?
- Sem hiperaktiven in se ne koncentriram dovolj.
- Ali razumeš, ko se ti to dogaja?
- Da.
- Ali želiš, da ti pomagam?
- Moji starši si to želijo.
- Ti si ne želiš?
- Ne vem zagotovo. Vsekakor želim, da se ne jezijo. Ne kričijo name.
- Je to vse, kar hočeš? Ti ne bi pomagalo v tvojem vsakdanjem življenju?
- Všeč mi je, da imam poreden um! Pomaga mi pobegniti.
- Od česa?
- Od jeze drugih.
- Ali mi želiš povedati malo o sebi in kaj misliš, da imas?
- Ves čas se tresem, vem! In pravijo mi porednež ... In zelo hitro razmišljam in se težko ustavim. Pravijo mi, da skačem v besedo. Ampak samo govoriti želim ... Včasih niti ne poslušam, kaj mi govorijo. Oziroma... drugi mislijo, da ne poslušam!
- Pa jih poslušaš?
- Včasih si želim, da ne bi ... Ampak veste kaj? O meni govorijo, kot da nisem zraven! Moji starši, stari starši, prijatelji mojih staršev, učitelji. Včasih tudi drugi otroci, vendar me ne moti toliko. So samo otroci. Saj ne moreji razumeti?
- Govorijo o tvojem vedenju, kajne?
- Da. Ampak ne razumem. So pred komentiranjem mojega vedenja komentirali svoje?
- Ne razumem!
- Je zelo preprosto.
Moj oče na primer. Nekaj ​​ga vprašam. Polovica časa ne odgovori, druga polovica odgovori nekaj nepomembnega in če ga opazuješ, se vse trese. Naglo vstane od pisalne mize, naredi nekaj nerodnih gibov, spet sede.
Trese se na stolu, telefon odloži, mama mu nekaj reče, moj brat se pogovarja z njim. Nekaj ​​na koncu izgubi, nekaj pozabi. Izgubi se v svojih mislih.
Mama je razburjena. Zavpije mu.
Pogosto ga žali. Potem se začne prepir. Mama joka, zbija z vrati. Pritožuje se, da počne toliko stvari in ne dohiti več in je nihče ne razume. Zakaj bi jo razumel jaz, ko sem le otrok? Ona mene razume?
- Zakaj to praviš?
- Ker tudi meni v življenju ni lahko!
Zbudim se zgodaj. Šola. Vzemi matematiko, napiši tole, odgovori na to, pojdi ven na odmor, hitro se vrni, drug učitelj. Bodi hiter! Osredotoči se! Ne pozabi! Odgovori!
Moram se spomniti celo nenavadnosti vsakega učitelja, da se prilagodim! Končam s šolo. Hitro v avto! Pojej hitro! Začni z domačo nalogo hitro! Naj igraj se! Pojdi lulat, da gremo na angleščini! Na nogomet, na, na ... na ...
In ko bom končno končal vse svoje obveznosti, evo se mama spet pritožuje nad svojim črnim življenjem. In da ji ne uspe likati, pomiti, iti ven s prijateljicami. In joka. In se krega z očetom.
Ne spomnim se, kdaj sem jo zadnje videl, kako se smeji. Niti očeta.
In potem si predstavljam zmaje!
Ki seveda letijo! In upam, da mi prinesejo bobne, da jih ne bom več slišal! In da si povesta, da imata ADHD, in da skačeta v besedo, ko se pogovarjam z njima! In da sta hiperaktivna!
Niti ​​minute ne sedita pri miru! In da ne vem, ali bi bil tak, če bi mi pomagala, ko sem bil mlajši. Če bi me imela rada takšnega, kot sem, in namesto, da me kaznujeta bi me objela ...
Ali vam lahko zdaj povem resnico?
- Da ...
- Zdaj si ne želim spreminjati.
Tudi če mi govorijo, da se vedno dolgočasim, zavlačujem in spreminjam svoja čustva. Vi odrasli ste enaki. Samo, da v vašem primeru ni nobenega, ki bi vas kregal!
- Ti povem po pravici ... Tudi jaz ti ne želim pomagati pri spremembi!
- Hvala!
- Ni za kaj!
Jorge Bucay

Mlinček ropoče kolo se vrti, ropoče klopoče, pšeničko drobi.

Mi mlatimo, mlatimo zlato žito, zrna skačejo silovito.

Majske avanture. Obisk kmetije in ozelenelih dreves. Radosti ne kraja ne konca.

Se mi po glavi nekako vali že cele praznike pogovor z ene zadnjih ambulant…z mamico enega od številnih otrok z zaostankom v govornem razvoju. Teh je resnično iz dneva v dan več… Tisto kar se mi »vali« po glavi pa sta dve stvari, ki ju je omenila tako spotoma…prvo, da so otroku za uspavanje dajali v posteljico mobitel, da je gledal risanke….Drugo pa to, da imajo navado, da je televizija doma prižgana cel dan…tudi, če je ne gledajo… Za drugo vem, da je stalna praksa pri mnogih slovenskih družinah, mobitel za uspavanje pa žal najbrž tudi ne ravno edini primer…Bom danes le o tem…Za otroka je glas staršev dobesedno neprecenljiv. Pomeni ne le sporočanje kakršne koli vrste, ampak tudi bližino, pozornost, varnost, podarjen čas. Dokazano je, da je za govorni razvoj, glas staršev v najzgodnejšem obdobju tisti, ki je ključen! Nobena zvočno ali filmsko posneta govorjena beseda tega ne more nadomestiti. Otrok za pravilen govorni razvoj nujno potrebuje dovolj osebnega govornega stika s starši. Vsaj ena pravljica, ki jo povemo ali preberemo na dan je nujen minimum. Otrok potrebuje mnogo več. Izkoristimo vse kar ga zanima. Nekatere bo pritegnila knjiga o živalih, druge spet revija o avtomobilih, tretje izložba z barvami….Možnosti in izhodišča pogovora z otroki vseh starosti so neizmerne, samo videti jih moramo. Včasih pogovor z otrokom imenujemo tiste besede, ki jih mimogrede namenimo med tem, ko delamo kaj drugega…to ni to! Pogovor z otrokom je enako, kot pogovor z odraslim…nameniti moramo čas, pozornost, pogled…pa čeprav samo nekaj minut. Za govorni razvoj je pomembno ponavljanje. Izkoristimo pravljice ali druge vsebine, ki otroka pritegnejo in jih večkrat povemo ali preberemo. Tako se »usedejo« glasovi, besede, besedne zveze in melodija jezika. Otrokovo pozornost pridobimo tudi tako, da pri izbiri sodeluje…naj izbere katero pravljico ali drugo vsebino si želi slišati. Če imamo veselje do izmišljevanja pravljic, naj si otrok izmisli, kaj se bo v današnji pravljici zgodilo…je zelo zabavno za starše in otroke…Naš domači »junak« je bil Globi..letalec reševalec iz knjigice, ki ima samo nekaj poglavji… «po naročilu« sem jih pa povedala še desetine…Poskusite…Res je lušno❤️..Pa še to..za pravljice in pogovarjanje z otrokom ni nikoli prezgodaj..torej ne šele takrat, ko začno govoriti sami☺️

Muhasti april nas ne ustavi.

Preparing for Life The New York Times sparked national media coverage with its front page story on why Silicon Valley parents are turning to Waldorf education. This film picks ...

Pirhi so že v gnezdecih v vrtcu.