Socialistrski Bralni Krožek

17. maja nas je več kot 150 napolnilo ulice in pokazalo, da v Kopru ne bomo tolerirale klerofašističnih “Pohodov za življenje”. S shodom “Obranimo nadzor nad lastnimi telesi” smo poudarile pomen reproduktivnih pravic ter opozorile, da dostojnega življenja ni brez javnih vrtev, šolske prehrane in zdravstva. Pravica do umetne prekinitve nosečnosti je bila pridobljena z napori delavskega gibanja in ne bomo dopustile, da jo reakcionarne sile spreminjajo v predmet debate.

“To ni Pohod za življenje, to je Pohod za životarjenje. Mrš od tu!”

17. maja naj bi v Kopru potekal Pohod za življenje. Gre za dogodek, kjer organizatorji pod pretvezo “ščitenja življenj nerojenih otrok” demonizirajo splav in spodbujajo omejevanje reproduktivnih pravic. Dogodki, ki promovirajo omejevanje reproduktivnih pravic, s tem pa ogrožajo zdravje, varnost in svobodo žensk, ne sodijo na ulice Kopra. V začetku maja smo zato na občino naslovili javno pismo, pod katerega se je podpisalo več kot deset lokalnih organizacij in jo pozvali, naj dogodka ne potrdi. Danes smo prejeli odgovor, kjer so razložili, da so rabo javne površine v Taverni “Pohodnikom” odobrili, saj organizatorji izpolnjujejo pogoje, ki jih predvideva občinski odlok.

Občina se predstavlja kot nepristranska, nevtralna struktura. A ravno s to nevtralnostjo dejansko varuje interese tistih, ki imajo moč in kapital. Medtem ko je pripravljena odobriti ogromne vsote turističnim atrakcijam, na katerih bo profitirala manjšina, je marsikateri prebivalec Kopra za najemnino danes prisiljen odšteti večino svoje plače. Pohodi za življenje ne predstavljajo lokalne iniciative, temveč uvoženo politično kampanjo, ki je podprta s krščanskimi in ameriškimi financerji. Večino obiskovalcev “Pohoda” organizatorji sem pripeljejo z avtobusi, medtem ko je Pobuda proti pohodom za življenje v Kopru resnično ištrijanska. Gibanje Koprčanov torej Občina enači s tujimi uvoženimi protesti.

Dostopnost reproduktivnih pravic je prepletena z razvojem kapitalizma in v osnovi pogojena z razredom, ki mu oseba pripada. Popolna prepoved in kriminalizacija kontracepcijskih sredstev ter splava je nastopila šele v drugi polovici 19. stoletja, sočasno z vzponom industrijskega kapitalizma. Ta je potreboval velik pritok delovne sile, ki je predstavljala pritisk na delovna mesta in plače. Medtem ko si je privilegirana manjšina žensk lahko privoščila varstvo in s tem skrbstveno delo premaknila na ramena drugih žensk, je za večino materinstvo pomenilo umik v zasebno sfero in dvojno obremenitev ob že tako obupnih življenjskih pogojih.

Čeprav poskusi omejevanja reproduktivnih pravic delujejo kot zgolj težnja kakšne religiozne skupine, jih ne moremo reducirati na izoliran pojav. Zgodovina nam kaže, da delujejo sistematično in skladno z razredno strukturo trenutne družbe, kjer izkoriščanje množic, tudi na podlagi spola, ustvarja profit za manjšino. Če želimo, da je boj za reproduktivne pravice učinkovit, mora ta predstavljati del boja za širše družbene spremembe.

Pohodi za življenje si torej niso v nasprotju z logiko kapitala, dokler živimo v kapitalistični državi, pa bodo javne institucije branile interes manjšine. Če želimo zaščiti reproduktivne pravice, torej nima smisla čakati na pomoč občine ali države, saj te ne bo. 17. maja ob 11:00 se nam pridružite na Titovem trgu, kjer bomo začeli s protestnim shodom pod geslom “Obranimo nadzor nad lastnimi telesi”!

Obranimo nadzor nad lastnimi telesi

17. maja želijo v Kopru organizirati tako imenovani Pohod za življenje, kjer udeleženci in organizatorji z izgovorom ščitenja življenj nerojenih otrok demonizirajo splav in ženske, ki se ga odločijo opraviti. Reproduktivne pravice, kamor sodijo varen in dostopen splav, brezplačna kontracepcija in kvalitetna spolna vzgoja, so ključni predpogoj enakovrednega sodelovanja žensk v družbi. Če ne moremo svobodno odločati o lastnem telesu, tudi ne moremo svobodno načrtovati družine, delati ali vstopati v partnerska razmerja, s čimer nemudoma postanemo podrejene v vseh življenjskih aspektih.

Pri Pohodu za življenje ne gre za lokalno civilno pobudo, temveč za uvažanje politične agende ameriških in cerkvenih financerjev. Organizatorji Pohoda za življenje Koper izrabljajo za hvaljenje s tem, kako uspešno se njihova iniciativa razširja po Sloveniji, v resnici pa udeležence svojega shoda k nam pripeljejo z avtobusi.

Pri svojih geslih o svetosti življenja tudi nikoli ne omenijo, da so ženske v državah, kjer je dostop do splava omejen, prisiljene v ilegalne posege brez strokovnega nadzora, zaradi česar mnoge celo izgubijo življenje. Javnih dogodkov, ki spodbujajo ogrožanje varnosti in svobode žensk, v Kopru nočemo in jih ne bomo tolerirali, tudi če so okrašeni s pisanimi baloni in lepo zvenečimi frazami o življenju.

Če tudi vi menite, da takšen shod ne sodi v naše kraje, podpišite in delite peticijo Pobude proti “Pohodom za življenje” v Kopru. Svobodno družbo lahko gradimo le skupaj!

https://www.peticija.online/pobuda_proti_pohodom_za_ivljenje_v_kopru

Ekipa Prebijmo Embargo! se 28. aprila odpravlja na Kubo. Tja bi radi dostavili čim več zbrane medicinske pomoči, kot so zdravila (brez recepta), vitamini itd. Celoten seznam lahko najdeš v linku v opisu profila.
Donacijo lahko oddaš tudi v Kopru. Socialistrski bralni krožek jih zbira na kafanah, ki potekajo v Rampinu (Kolarska ulica 12), vsak četrtek od 19. in 21. uro. Donacije bomo v Kopru sprejemali do 23. aprila.

NE BOMO GOSPODINJE ZA NATO VOJNE SVINJE!

Čez 100 se nas je tudi letos 8. marca zbralo na Titovem trgu in napolnilo koprske ulice. Protestirale smo za družbo po meri delavk, ne kapitala. Izrazile smo solidarnost z Iranom, Venezuelo, Kubo, Palestino in vsemi ostalimi, ki se niso pripravljeni podrediti ameriški hegemoniji. Domačim razrednim sovražnikom, podložnim NATU in EU, ki davkoplačevalski denar razmetavajo za militarizacijo, smo jasno zabičale, da ne bomo delale za njihove vojne.

Hvala vsem za sodelovanje, na še mnogo skupnih korakov do svetlejše prihodnosti!

Za kaj se borimo?

8. marec je za vogalom. Kaj spet hočejo te feministke? Brezplačne vložke na straniščih? Dvig plačil feminiziranih poklicev? Starševski dopust za oba starša? Višje subvencije za vrtce?
Da, vse to hočemo. Ampak tukaj se ne bomo ustavile! Vse naštete reforme so nujne za izboljševanje položaja žensk. Služiti pa morajo predvsem kot odskočna deska za korenito spreminjanje družbe. Borba za enakopravnost v sistemu, ki temelji na izkoriščanju, je tako protislovna, kot kapitalizem sam.

Če bi kapitalisti delavcem dejansko izplačali vso vrednost, ki jo ti proizvedejo, bi preprosto nehali obstajati. Plačila, ki jih prejemamo zaposleni, so zgolj minimum, ki zagotavlja, da bomo naslednji dan in v naslednji generaciji ponovno zmožni proizvajati dobičke za elito.

Vzdrževanje delovne sile pa zahteva delo. Kuhanje, pospravljanje, čustvena opora, vzgoja, nega itd. se ne zgodijo same od sebe, čeprav je včasih videti tako. Za njimi stojijo ure neplačanega ženskega dela. Vladajoči razred od tega profitira, torej nima nobenega interesa po spreminjanju stanja. Vajeti moramo prevzeti v svoje roke!

Zahtevamo kvalitetne in dostojno plačane javne storitve, da nam bo ostalo več časa za aktivno povezovanje, politično organiziranje in gradnjo družbe, kot jo same želimo. Če je varstvo otroka individualna zadolžitev vsake mame, se ta veliko težje udeležuje shodov, skupščin ali stavk. Če delavke svoje popoldneve zapravijo za štedilniki in pralnimi stroji, jim za izobraževanja in sestankovanje preprosto zmanjka energije.

Protiutež grabežljivemu parazitiranju na ljudskih množicah je lahko le združen delavski boj. Zdaj se borimo za reforme, a ne pozabimo na revolucijo. Delavkam oblast, kapitalizem mora past!

Se vidimo na shodu v nedeljo na Titovem trgu ob 11.00 uri!

Od politikov in drugih predstavnikov kapitala pogosto slišimo, da Slovenija za vojsko namenja premalo denarja. Ne le, da se ne omenja, čigave interese brani Slovenska vojska, ampak se v teh pogovorih izdatke za vojaško obrambo le redko primerja s sredstvi za druga - dejansko družbeno koristna - področja.

Ne gre za problem, s katerim se bomo morda srečali nekje v prihodnosti. Že danes občutimo kronično pomanjkanje medicinskih sester, delavcev v šolstvu, stanovanjska gradnja poteka počasi, cene vrtcev pa so astronomsko visoke. Kot primer dodajmo, da je bil zadnji javni dom za starejše občane zgrajen že več kot 20 let nazaj.

Pomanjkanje v omenjenih sektorjih se krpa z večjim izkoriščanjem delavk, tako tujih kot domačih, in z obupnimi delovnimi pogoji. Padec kvalitete in dostopnosti javnih storitev najbolj prizadene ravno ženske, ki zaradi patriarhalnosti družbe prevzemajo večino tega dela nase doma. Poleg plačanega dela v službi jih tako bremeni še neplačano gospodinjsko delo.

Država torej ne posluša ljudstva, ampak zgolj svoje prave gospodarje - kapital in z njim povezane mednarodne organizacije, kot so EU, NATO ali Mednarodni denarni sklad (MDS). Zato se moramo kot delavke in delavci organizirati sami, neodvisno od “dnevne” politike. Prava moč za izboljšanje našega življenja leži v naših rokah!

Feministični boj je neločljivo povezan z delavskim in obratno - brez feminizma ni učinkovitega delavskega boja. Če želimo kvalitetne javne storitve, se moramo boriti tudi za dostojno plačilo delavk, ki opravljajo temeljna družbena dela. Skrb za zdravstvo in vzgojo je družbena odgovornost, ne pa posameznikovo breme - četudi nas kapitalizem želi prepričati v slednje.

Jasen glas proti militarizaciji in za kakovostne javne storitve v dobrobit delavstva bomo pokazali v Kopru na protestu 8. marca ob 11.00 na Titovem trgu!

V zadnjem letu nas vladajoči razred pospešeno sili v militarizacijo. Ko politični vrh govori o nujnosti povečanja vojaškega proračuna in izpolnjevanju zahtev zavezništva NATO, nam to prodaja pod pretvezo varnosti. Vendar se moramo vprašati, čigava varnost je to.

Za delavke in delavce varnost ne pomeni novih oklepnikov in dronov za tuje vojaške operacije. Vsak evro, ki se iz javne blagajne prelije v orožarsko industrijo, je evro odvzet javnemu šolstvu, zdravstvu in civilni infrastrukturi - storitvam, ki dejansko pomenijo boljše življenje ljudi. To posledično pomeni več domačega neplačanega dela, ki v naši družbi nesorazmerno bremeni ženske.

Kapitalistični razred Evropske unije je udobno bogatel na nižanju plač in splošne življenjske ravni delavstva, ni pa vlagal v razvoj tehnologij in višanje produktivnosti, zato ga zdaj prehitevajo nekdanje »države v razvoju«. Da bi ohranil svoj položaj v globalnem kapitalizmu, se je začel zatekati k orožarski industriji, ki jo financira davkoplačevalski denar.

Da bi lahko EU še naprej ostala partner imperialističnega projekta ZDA, ponižno kupuje ameriško orožje in upa, da ji bo “gospodar” pustil nekaj “plena”.

Dodatna militarizacija nas lahko ogroža tudi neposredno - podjetja in prevozne poti orožarske industrije so v primeru vojaškega spopada legitimna vojaška tarča, z njo pa tudi bližnje prebivalstvo. Luka Koper, ki redno prevaža orožje zveze NATO, tako ogroža občane, namesto da bi jim koristila.

Kaj moramo torej storiti? Miroljubna zunanja politika gre z roko v roki z domačim razvojem in blagostanjem delavstva. Javnih financ se ne bi smelo namenjati orožju, ampak javnim storitvam, kot so šolstvo, zdravstvo, vrtci, dolgotrajna oskrba … Hkrati je nujno državno vlaganje v znanost in tehnološki razvoj, s čimer bi se dejansko izboljšalo celostno državno gospodarstvo – ne le dobički kapitala, ampak tudi življenje delavstva. Toda take politike v kapitalizmu ne gre pričakovati, saj vladajočemu razredu ne prinaša dovoljšnih dobičkov.

V kapitalističnem parlamentarizmu so pozitivne spremembe za ljudstvo lahko zgolj plod organiziranega delavskega boja, s katerim si bomo povrnili, kar nam pripada. Zato se 8. marca ob 11. uri vidimo na Titovem trgu v Kopru, kjer bomo rekli odločen ne militarizaciji in orožarski mrzlici šefov izkoriščevalskih korporacij!

8.marec je bil vse od svojih začetkov praznik delavk.
Osmega marca 1917 so tekstilne delavke v Rusiji v petrogradskem okrožju Vyborg začele stavkati, zapustile so delovna mesta in se v stotinah premikale od tovarne do tovarne, pozivale tudi druge k stavki ter prestale celo nasilne spopade s policijo in vojaki. V tovarniška okna so metale palice, kamne in snežne kepe ter si utirale pot v delovna poslopja, pri tem pa pozivale h koncu vojne pod sloganom “Kruh in mir”.

Jasno se je pokazalo, da ženske razumejo korenine svojih problemov, potrebo po enotnosti delavk in delavcev in po tem, da se vojake pridobi, da nehajo braniti caristično državo ter podprejo ljudski upor. Delavke niso bile zgolj iskra februarske revolucije, ki je kulminirala v uničenju carizma, temveč motor, ki jo je poganjal naprej.

V času dvojne oblasti po februarski revoluciji ženski protesti niso izginili, temveč so postali del procesa, s katerim se je podpora delavcev preusmerila od vlade k delavskim svetom - sovjetom, in znotraj sovjetov od zmernega vodstva menjševikov k boljševiškim revolucionarjem. Pomemben korak naprej je predstavljala uvedba splošne volilne pravice julija 1917.
Avgusta so se ženske, soočene s poskusi generala Kornilova, da zatre revolucijo, zbrale v obrambo Petrograda, gradile barikade in organizirale zdravstveno pomoč; oktobra so bile vključene v zagotavljanje zdravstvene oskrbe in komunikacije med posameznimi območji, nekatere so bile odgovorne za usklajevanje vstaj v različnih delih Petrograda, bile pa so tudi članice Rdeče garde, predhodnice Rdeče armade.

Socialistični revoluciji so na pobudo vztrajnih komunistk sledili mnogi ukrepi za izboljševanje položaja žensk v novonastali Sovjetski zvezi. Šest tednov po oktobrski revoluciji je bila zakonska zveza partnerjev nadomeščena s civilno registracijo, ločitev pa je postala mogoča na zahtevo kateregakoli od partnerjev brez navedbe posebnih razlogov. Ti ukrepi so bili leto pozneje dodatno razdelani v družinskem zakoniku, ki je ženske postavil v pravno enakovreden položaj. Verski nadzor nad družbo je bil odpravljen, ženske so imele pravico do lastnega denarja in noben partner ni imel pravice nad lastnino drugega. Pojem nezakonskih otrok je bil ukinjen; če ženska ni vedela, kdo je bil oče otroka, so vsi njeni prejšnji spolni partnerji nosili kolektivno odgovornost skrbi zanj. Leta 1920 je sovjetska Rusija postala prva država, ki je legalizirala splav na zahtevo.

V spomin na dogodke iz leta 1917 je bil leta 1922 osmi marec v Sovjetski zvezi razglašen za dan žensk - šele v poznih 70-ih letih so bile ta praznik prisiljene sprejeti tudi kapitalistične države.
Podoben razvoj družbe kot v Sovjetski zvezi se je zgodil v vseh državah realnega socializma, saj je bil njihov cilj izboljšanje življenjskega položaja svojega prebivalstva, ne pa sledenje profitnim željam kapitala.

Ravno zaradi teh zgodovinskih dejstev se moramo delavke v okviru delavskega in protimilitarističnega boja še zmeraj organizirati - saj bo kakršnakoli osvoboditev lahko le delo naših lastnih rok!

Se vidimo 8. marca na Titovem trgu ob 11h!

BRALNE KAFANE - VSAK ČETRTEK!

V Socialistrskem bralnem krožku (SBK) smo tekom lanskega študijskega leta vzpostavili navado, da se enkrat tedensko dobimo v Rampinu na bralni kafani. Ob kavi, čaju ali pivu skupaj predebatiramo krajše informativne - starejše ali nove - tekste ter razpravljamo o aktualnem političnem dogajanju. Sproščeno, za oddih od vseh bedastih obveznosti, ki nam jih nalaga delovni teden.

Začenši s 23. 10. bomo prakso obnovili in v Rampinu čvekali vsak četrtek, od 19:00 naprej. Še posebej veseli smo obiska novih tovarišev, da se lahko spoznamo in povežemo.

Se veselimo snidenja, do takrat pa SFSN!