STEZA

19/04/2026

Zadnje čase sem bolj tiho na družbenih omrežjih – ne zato, ker bi zmanjkalo misli, ampak ker jih živim drugje. ✍️📚
Veliko pišem. Veliko berem. Morda se to še ne vidi tukaj, ampak upam, da se kmalu bo :-)

Med drugim sem prebrala knjigo Počasna produktivnost avtorja Cal Newport – in ostala z nekaj mislimi, ki nočejo stran.

Tri, ki so mi najbližje:

1. Manj je več.
Ni bistvo v količini, ampak v kakovosti. Ko nekaj narediš dobro, se redkeje vračaš popravljat. In življenje je naenkrat… lažje.

2. Delo v naravnem tempu.
Ta naslov mi ni bil najbolj jasen, dokler nisem prišla do vsebine. Potem pa me je življenje ujelo v trenutku stiske. Ko sem dojela, da si pritisk ustvarjam sama, sem prvič zares zadihala. Delo ni izginilo. Le jaz sem postala bolj mirna, zbrana in prisotna. Naredila sem bolje in več.

3. Kakovost kot zavestna izbira.
Svet nas vleče v hitrost. Ampak pri umskem delu pogosto ne moreš imeti obojega – hitrosti in globine. Sama vedno bolj izbiram kakovost. In zanimivo… pogosto se izkaže, da vse niti ni tako nujno, kot se zdi.

📖 Za zaključek... knjigo priporočam vsem, ki (še vedno) verjamejo, da več pomeni bolje – in vsem, ki si želijo v delu najti več miru, smisla in zadovoljstva.

17/03/2026

Včasih se zgodi, da nekdo oblikuje naš pogled na svet – pa se tega sploh ne zavedamo. Ta knjiga👇govori prav o takem človeku.

Andrea Wulf, Iznajdba narave, (2015, slov. prevod 2017), Ljubljana, UMco.

Monumentalna biografija (680 str., od tega skoraj 200 str. opomb) Alexandra von Humboldta (1769-1859), »izgubljenega junaka znanosti«, kot pravi avtorica v podnaslovu, je kombinacija obojega, biografije in zgodovine znanosti. Avtorica spremlja življenje in delo enega najbolj zagnanih in morda zato tudi najbolj pozabljenih geografov, naravoslovcev in raziskovalcev, Alexandra von Humboldta.

Sledi mu od otroštva in njegovih potovanj po Evropi do odhoda v Latinsko Ameriko in njegove vrnitve nazaj v Evropo (1799-1804) ter pozneje njegove neuspele poskuse, da bi lahko potoval v Indijo in na Himalajo, njegovo potovanje po Rusiji (1829) ter njegovo dejavno življenje vse do pozne starosti. Humboldtu je uspelo ne le združiti izkušnjo in znanje z različnih področij, temveč oblikovati nov pogled na naravo, o čemer govori naslov biografije. Humboldt je na novo iznašel pojem narave kot celote, strukturno in organizacijsko povezanega sistema. To njegovo dojemanje je že za
časa njegovega življenja ter tudi pozneje tako močno in široko vplivalo na znanost in umetnost ter tudi na javnost, da se je domala pozabilo, da je za tem prav pojmovanje, ki ga je izoblikoval A. von Humboldt.

Biografija tako ponuja obširen seznam Humboldtovih sodobnikov: znanstvenikov, umetnikov, politikov in aktivistov – več kot 30 –, ki so v svojem času – v dobršni meri pod vplivom Humboldtovih nazorov – radikalno premaknili meje znanstvene, umetniške, družbene in okoljske zaznave. Tako se tudi biografinja pokaže kot strastna zagovornica razvoja (zlasti okoljskih ali bolje: družbeno angažiranih) znanosti oziroma tega, kako neposredna zaznava in spoznanje vpliva na konstituiranje družbenega sistema in razumevanje družbene dinamike. Biografija Iznajdba narave predstavlja bistveni povzetek enega od možnih odgovorov na ta vprašanja.

15/03/2026

Prebrala sem knjigo Senca vetra Carlosa Ruiza Zafóna. To je roman o skrivnostih, knjigah, spominu in ljudeh, ki jih življenje pogosto postavi pred težke preizkušnje. Zgodba nas popelje v Barcelono, kjer se usode likov prepletajo med ljubeznijo, izgubo, strahom in upanjem.

Med branjem se znova pokaže, kako tanka je lahko meja med materialnim blagostanjem in revščino ter kako hitro se lahko življenjske okoliščine obrnejo. Toda roman hkrati spomni na nekaj zelo preprostega in zelo pomembnega: na koncu v življenju resnično šteje predvsem to, kakšen je človek do človeka. Prijaznost, zvestoba, pogum in sočutje so tiste vrednote, ki ostanejo, ko izginejo moč, denar ali slava.

Senca vetra je tudi zgodba o tem, da lahko tudi najbolj kruta usoda nekoč najde pot do dobrega konca. In morda prav zato ta knjiga tako dolgo ostane v bralčevih mislih.

28/02/2026

V duhu radovednosti, ki izhaja še iz časov mojega zanimanja za čuječe prehranjevanje, sem prebrala knjigo Intuitivno prehranjevanje, avtoric Evelyn Tribole in Elise Resch.
Knjiga je drugačna in svojevrstna. Intuitivno prehranjevanje ni nova dieta. Pravzaprav je veliko nasprotje kakršnekoli diete.

Temelji na interoceptivnem zavedanju – sposobnosti, da zaznavamo telesne občutke. Lakoto. Sitost. Napetost. Zadovoljstvo. Telo govori ves čas. Vprašanje je, ali ga poslušamo ali ga preglasimo s pravili. Avtorici opozorita, da zdravje ni samo seznam makrohranil. Ni samo tehtnica. Je odnos do hrane, do telesa, do sebe. Je tudi duševno zdravje. Je družbeni kontekst, ki nas uči, da je “shujšati” vrednota, čeprav je to pogosto sistem vrednotenja po izgledu in teži – ne po počutju.

Avtorici poudarjata, da ko smo ujeti v shujševalno miselnost, postanejo notranja pravila vse glasnejša. “Tega ne smeš.” “To je preveč.” “Zdaj si pa res pretiravala.” In vsaka nova dieta ta pravila še okrepi. Paradoks je zanimiv: ko si nekaj prepovemo, si to želimo še bolj. Ko si dovolimo vse, se želja umiri. In kaj sploh pomeni intuitivno prehranjevanje: jesti, ko smo lačni, spoštovati sitost, jesti s posluhom za telo, ločevati telesno lakoto od čustvene, opustiti shujševalno miselnost, spoštovati svoje telo takšno, kot je.

Ko dosežemo točko pretirane lakote, se telo vključi v način preživetja. Takrat zavestne odločitve skoraj nimajo več moči. Premajhen vnos hrane pogosto sproži prenajedanje. Omejevanje pa vodi v izgubo nadzora. Zanimivo je tudi, da občutek sitosti lažje prepoznamo, ko vemo, da si bomo hrano lahko privoščili tudi kasneje. Prehranska varnost ustvarja notranji mir. Bistvo ni popolnost. Bistvo je radovednost.

Ko se odločimo, da bomo jedli z zavedanjem, krepimo samozavest, optimizem in bolj zdrav odnos do sebe. In morda najpomembneje: sprejemanje telesa ni rezultat intuitivnega prehranjevanja – je njegova pot. Nihče drug ni strokovnjak za naše telo. Samo mi poznamo svoje misli, občutke in potrebe. Zato tudi intuitivno prehranjevanje ne predstavlja niti neuspeha niti uspeha. Je učenje. In vsak obrok je nova priložnost za to. 🌿

27/02/2026

Ena pavza, en dih... lahko vse spremeni.

27/02/2026

22/02/2026

Včasih pot ni nič posebnega. Samo upočasni me dovolj, da razvijem pozornost.

Sneg, koraki, večer.

"Let the silence be your teacher".

18/02/2026

Nekaj časa sem potrebovala, da zadiham s polnimi pljuči in spišem tole “obvestilo”.

Svoje dejavnosti ne vodim več v prejšnji organizirani obliki, kljub vsemu pa čuječnost ostaja pomemben del mojega vsakdana. Še vedno se veliko učim, raziskujem in z veseljem svoje znanje tudi delim z drugimi, kadar se za to pokaže priložnost.
Na moji spletni strani občasno še vedno objavim kakšen nov zapis ali razmislek — za vse, ki jih ta tema nagovarja in spremlja na njihovi poti.

Novi zapis, ki je nastal izpod peresa mojega največjega učitelja in najboljšega prijatelja (mojega moža), pa najdete tukaj:
👇

Kako se osebno vrniti k sebi, ko svet postane (pre)glasen

07/02/2026

Knjiga Nič me ne more zlomiti (David Goggins) ni mehka in ni tolažilna. Je surova. In prav zato – iskrena. Njeno najmočnejše sporočilo ni »zmoreš več«, ampak nekaj precej manj udobnega: ne laži si.

Goggins govori o »ogledalu odgovornosti« – trenutku, ko smo sposobni samim sebi povedati resnico brez olepševanja. Morda se to sliši kruto, a prinaša jasnost.

Avtor se vse življenje spopada z bolečino in trpljenjem. Nekaj od tega mu je bilo »podarjenega«, drugo si je povzročil sam. Srečanje z bolečino in trpljenjem pa opiše takole:
»Bolečina mine. Dvom pride in gre. Vztrajnost ostane. Onkraj trpljenja je novo življenje. Do tja pa ne vodi udobje, ampak delo.«

Bodi gospodar svojih misli.

01/02/2026

Prebrana. Priporočam.
Če bi jo morala povzeti v nekaj stavkih, bi rekla takole:

Velik del našega življenja se odvije nad rameni – v naši glavi.
Tam se začnejo dvomi, pa tudi pogum.

Spremembe se ne zgodijo z velikimi preskoki, ampak z zelo majhnimi koraki.
Tako majhnimi, da jih lahko narediš tudi na slab dan.

Postavi si cilj.
Vizualiziraj proces.
Vsak dan naredi nekaj malega – in opazuj, kako se življenje začne spreminjati 😊

24/01/2026

Končala sem z branjem knjige Psycho-Cybernetics Maxwella Maltza.

Najpočasneje prebrana knjiga v mojem življenju 🙂 Ne zato, ker bi bila težka – ampak ker sem hotela, da se bere skupaj z mano.
“Sprosti se.” V sproščenem stanju si dovoli sanjati. Dovoli si videti slike preteklosti in prihodnosti. Brez prisile. Samo opazovanje.

Maltz pravi: »Tudi odpuščanje je najprej mentalna slika.« Res je. Najprej si nekaj dovolimo videti. Šele potem to lahko začnemo živeti.

s

22/12/2025

Iz "kuhinje vsakdana" (ni recept, je le zgodba) - izkušnja staršev z otrokom z ADHD

Pred kratkim me je mama deklice z ADHD vprašala, kako se je Rok naučil brati, ker ima njena hči velike težave. Njeno vprašanje me je spodbudilo, da je nastal ta zapis, ki ne zadeva le branje, ampak življenje. To ni strokovni zapis in tudi ne univerzalni nasvet. Je zgolj moja, naša izkušnja. To se je zgodilo do sedaj pri nas - v "kuhinji vsakdana." Je kot seznam vseh poskusov, napak, popravkov in majhnih zmag. Morda komu pride prav. Nisem strokovnjakinja za ADHD. Vsak otrok je drugačen, vsaka družina ima svojo dinamiko. Zapis v 9-ih točkah je nastal z željo, da bi morda kakemu staršu olajšal razumevanje svojega otroka ali odprl drugačen pogled nanj.

1. Vzpostavi distanco do težave
Roka smo spodbujali, da se ne poistoveti s problemom, ampak pogleda nanj z distance, ker se od tam vidi drugače. Poudarjali smo, da težava ni on, ampak nekaj, s čimer se sooča. Zelo je pomagalo učenje samogovora v tretji osebi. Ko se je znašel v stiski, si je rekel: »Rok, težko je, ampak 'maš to'! Vsaj potrudiš se lahko, potem pa bo, kar bo.« Tako se je čustveno nekoliko umaknil od problema. Kar je prej delovalo kot ogromna stvar, je postalo bolj obvladljivo. Kako nam distanca v notranjem govoru pomaga uravnavati čustva? V ta namen priporočam knjigo Chatter (2021) avtora Ethana Krossa.

2. Pohvala in pozitivna motivacija
To velja 24/7 in ne le, ko imamo energijo za to ali ko se nam da. To je za koga izziv, ker sam nima vedno pozitivnega notranjega (samo)govora. Otroci najprej opazujejo starše – kako govorimo sami s sabo, kako komentiramo svoje napake, kako gledamo na njihove tesnobe in zdrse. V 'kuhinji vsakdana' to pomeni, da je treba delati na sebi. Pohvala pri nas ni pomenila pretiravanja ali pretvarjanja v hvaljenju, ampak prepoznavanje otrokovega truda. Pohvalimo predvsem trud, ne rezultata. Opazka: »Rok, vidim, da ti je bilo težko, pa si vseeno poskusil " je naredila več kot katerakoli razlaga.

3. Prisotnost, poslušanje in prilagajanje
Biti zares prisoten pri otroku je večino časa (lahko) zelo naporno. Pri nas to pomeni običajno pomeni: veliko vprašanj, veliko pogovorov in močna želja po vključenosti. Včasih ima Rok vsako minuto novo vprašanje – in pričakuje odgovor ali vsaj smer, kam naj gre in kje naj ga poišče. Sčasoma smo ugotovili, da dolgih navodil ne zmore. Pomagalo je, da stvari, naloge in procese razdelimo na korake. Ena stvar naenkrat. Ne deset zahtev v enem stavku. Ob tem smo se učili poslušati njegova čustva – večinoma jih zna zelo jasno izraziti in nam s tem nastavlja ogledalo.

4. Sprejeti je treba, da gre za trajno spremembo
Prišli smo do spoznanja, da prisotnost, poslušanje in naklonjeno prilagajanje ni faza v razvoju ali nekaj, kar bomo »oddelali« kmalu, v enem tednu ali mesecu. Gre za trajno prilagoditev družinskega ritma.

5. Znižaj kriterije in sprejmi trenutne zmožnosti
Mislim predvsem v šoli. Sprejemam, kar otrok zmore v določenem trenutku. Pohvalim trud in prizadevanje, na napake včasih opomnim, včasih jih pa tudi spregledam. Sama sem dolgo verjela, da je treba vse dobro razložiti. Sčasoma sem se naučila, da je razlaganje nečesa lahko že boleče početje, kot brskanje po odprti rani. V 'kuhinji vsakdana' se bolje obnesejo ovinki – rutina, ponavljanje, manj besed. Ko se »težka stvar« dovoljkrat ponovi, postane lažja. H. Murakami je nekje zapisal: »Stvari, ki jih človek ne razume brez razlage, ne bo razumel, če se mu jih še tako razlaga.«

6. Pravila so pomembna – tudi za občutljive otroke
Otrokova občutljivost ni razlog, da ga zavijemo v vato. Pravila ostajajo. Nekatere stvari se uči tudi na neprijeten način. To mu je (in bo) pomagalo razviti občutek za prav in narobe ter odgovornost za svoja dejanja. Pogosto napako prepozna zelo hitro, jo prizna in popravi, še preden se napetost sploh razvije.

7. Zaupanje
Zaupanje je neprecenljivo. Zahteva čas in potrpežljivost. Sama sem občutljivost dolgo čas zamenjevala z ranljivostjo. A to ni isto. Če se zna otrok sam spopasti s težavo, mu je treba to omogočiti. V 'kuhinji vsakdana' to pomeni tudi opuščanje nadzora. Naloge naj najprej poskusi opraviti sam. Pomagam, ko pomoč potrebuje, ne prej. Izkazalo se je, da zmore veliko več, kot sem si sploh predstavljala.

8. Krepiti občutek kompetentnosti
Občutek, da otrok česa ne zmore, ga lahko vodi v močno potrebo po potrjevanju. Pri nas so veliko vlogo odigrale dejavnosti, v katerih je uspešen. To je igra in situacije, v katerih pridejo do izraza njegove močne strani. Pri Roku je to igra Spomin. V njej mu trije skupaj nismo kos. Ko otrok doživi, da je v nečem dober in da zmore, se ta občutek prelije tudi na druga področja.

10. Majhni koraki (kaizen)
Vsak dan ena majhna stvar, majhen korak. Tako majhen, da ga je mogoče narediti tudi na slab dan. Pri nas doma smo si za to dejavnost izbrali branje. Najprej nekaj minut na dan glasno, ob spodbudi. Včasih tri minute, včasih ena minuta. Če je šlo dobro, malo več. Če ne gre, tudi ena minuta šteje. Konsistentnost gradi disciplino. Majhni koraki se na dolgi rok seštejejo v velike premike. In nekje vmes branje ni bilo več več obveznost, ampak navada. In danes je Rok (2. razred) že izjemen bralec, ki brez težav prebira knjigo Pet prijateljev.

Post scriptum
To ni edina pot. Je bolj kot zemljevid, na katerem je mnogo poti. Naša je le ena od možnih poti. Ni nujno, da bo delovala še kje drugod. Vem pa, da se je pri nas doslej obnesla. Včasih je že to dovolj, da si upamo poskusiti malo drugače. 🌿

Želim(o) vam lepe praznike in veliko poguma za nove stvari v prihodnjem letu!