06/05/2026
Danes razmišljam o svoji poti, ki se je po sicer precej izkušnjah (7+ let) iz javnega vrtca in nekaj iz zasebnega, v nekem trenutku spletlo v ustvarjanje nečesa novega, kar še ne obstaja. Moja zgodba, moje ustvarjanje prostora za celostni razvoj se je začel že precej zgodaj in vsaka izkušnja, vsako izobraževanje, vsak otrok, vsaka situacija, me je učila in doprinesla k čudoviti zgodbi moje kreacije, ki je rečem kar skupnost Hiše mavričnih otrok.
A program, ki mu sledim, je skupek vsega najboljšega, kar lahko dam tem izjemnim bitjem, ki mi bogatijo moj vsak dan. Skozi čas sem z opazovanjem prišla do vedenja, kaj potrebujejo in sledila z izobraževanjem sebe, da sem ustvarjala prostor zanje. Tako so me izkušnje iz javnega vrtca po končani pedagoški fakulteti popeljale v svet Montessori pedagogike, ki sem jo popestrila z izkušnjami z gozdno pedagogiko, nato permakulturo in sedaj še telesno psihoterapijo, da lahko globlje razumem in povežem vse skupaj v celostno izkušnjo in razvoj otroka.
Vedno znova vidim, kako zelo otroci potrebujejo naravo. Nikakor ne kot kratek izlet, ampak kot temelj za poln in celosten vsakdan.
Pri nas otroci plezajo, skačejo padajo, se učijo vstajanja, skrbijo za živali, se umažejo, raziskujejo in se ob tem učijo o sebi, o drugih in o svetu okoli sebe.
Pri nas ni prostor popoln, ampak je ves čas v delu, saj ga otroci lahko ves čas spreminjajo glede na svoje potrebe in zanimanja. Pri nas je prostor resničnega otroštva. To je prostor, kjer štor postane ladja, kjer veje postanejo hišica. To je prostor, ki neguje in nagovarja ustvarjanje, domišljijo in vedoželjnost.
To je naš Sončni gaj, prostor, ki navdihuje 🤩
