10/08/2026
Dolgo časa sem mislila, da sem to že predelala.
Da je minilo.
Da razumem, kaj se je zgodilo.
Da sem okej.
Samo moje telo očitno ni dobilo tega obvestila. 😎
Dovolj je bil sprožilec - sirena, misel, slika ... in v meni se je v hipu zavrtel isti film.
Strah.
Jeza.
Žalost.
Krivda.
Prizadost.
In najbolj zanimivo?
Dolga leta sploh nisem razumela, da se ne odzivam samo na to, kar se dogaja zdaj. Odzivala sem se tudi na nekaj, kar se je zgodilo že zdavnaj.
Na dogodek, ki je bil končan.
Čustveno pa očitno še ne.
To spoznanje je pri meni ogromno spremenilo. In ja, včasih čas res ne zaceli vsega. Včasih samo mine.
Mi pa postanemo zelo dobri v tem, da živimo naprej z nečim, kar še vedno potiho pritiska na naše gumbe.
O tem sem tokrat napisala zelo oseben blog.
Tudi o dogodku, o katerem mi še danes ni najlažje pisati.
In o tem, kaj se je zgodilo, ko sem prvič zares razumela, zakaj nekaterih čustev ne moremo preprosto pustiti za sabo.
Če imaš tudi ti nekaj iz preteklosti, za kar si si že stokrat rekla »saj je mimo«, pa nek del tebe očitno še vedno misli drugače …
potem te je ta zapis morda našel ob pravem času.
👇
Kako razrešiti čustva iz preteklosti?
