Projekt Okupacijske meje

Spletni simpozij »Mi tujega nočemo, toda svojega ne damo.« 6. april 2020 Sodelavci oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani smo 6. aprila 2020 izvedli spletni simpozij z naslovom »Mi tujega nočemo, toda svoje...

Odšel je Matevž Košir (19. 8. 1931 – 28. 3. 2026) iz Suhega Dola pri Polhovem Gradcu.
Za naš projekt Okupacijske meje je izdelal maketo nemškega stražnega stolpa. Takšen stolp je med drugo svetovno vojno stal tudi v Suhem Dolu.
Prehajanje iz Črnega in Srednjega Vrha, Planine nad Horjulom ter Suhega Dola v Polhov Gradec in Šentjošt je bilo do postavitve okupacijske meje med fašistično Italijo in nacistično Nemčijo običajno. Po postavitvi meje pa je postalo nevarno; po navedbah v kroniki črnovrškega župana Josipa Trobca je bil prehod iz Črnega Vrha v Polhov Gradec tudi prepovedan.
O tem nam je pripovedoval tudi Matevž Košir. Z veseljem nam je pokazal svojo kaščo z različnimi predmeti iz preteklosti.
V videoposnetku, posnetem 1. oktobra 2018 v Suhem Dolu (350 kroglic), govori o okupacijski meji, nemških stražnih stolpih, bodeči žici in minah:
https://youtu.be/zOTgA-sCV6k
Z njegovim odhodom smo izgubili dragoceno pričo časa.

V spomin Borisu Antonu Weissu
(Predgrad, 20. november 1926 – Kočevje, 24. januar 2026)
Boris Anton Weiss je bil udeleženec narodnoosvobodilnega boja in je po koncu druge svetovne vojne vse do upokojitve leta 1984 deloval v vojaški službi. V svoji bogati in raznoliki karieri je opravljal številne odgovorne naloge doma in v tujini. Med drugim je bil pomočnik vojaškega atašeja v Washingtonu, oficir za zveze mirovnih sil UNEF v Kairu, služboval je v Bagdadu ter deloval v posebnem oddelku ministrstva za obrambo, pristojnem za stike s tujimi vojaškimi predstavniki, akreditiranimi v Jugoslaviji. Pomembno mesto v njegovem življenju je imelo tudi delo prevajalca pri predsedniku Josipu Brozu Titu.
Poleg vojaške in diplomatske poti je Boris Anton Weiss pustil pomembno sled tudi na področju zgodovinopisja in ohranjanja spomina na Poljansko dolino ob Kolpi. Bil je soavtor zbornika Poljanska dolina ob Kolpi I (2010), avtor obsežnega zbornika Poljanska dolina ob Kolpi II (2017) ter avtor knjige Napad na okupatorsko postojanko v Starem trgu ob Kolpi, 1. junij 1942 (2012).
Z Borisom Antonom Weissom smo posneli več obširnih pogovorov, v katerih je podrobno in pretresljivo opisoval dogajanje med drugo svetovno vojno. Leta 1942 so italijanski okupatorji uničili njegovo domačo hišo v Predgradu. Zaradi sodelovanja s partizani je bila njegova mati obsojena na osem let zapora v ženski kaznilnici v Perugi, oče pa je bil skupaj z drugimi vaščani interniran v koncentracijsko taborišče v Padovi. Boris in njegov brat sta se v teh težkih razmerah pridružila partizanskemu gibanju.
Iz povojnega obdobja sta se mu najbolj vtisnila v spomin delo prevajalca pri Josipu Brozu Titu ter srečanje z generalom Dwightom Davidom Eisenhowerjem, ki mu je leta 1953 v Beli hiši osebno čestital ob izvolitvi za predsednika Združenih držav Amerike.
Borisa Antona Weissa bomo ohranili v spominu kot pogumnega, pokončnega in izjemno spoštovanja vrednega človeka, pričevalca časa in zvestega varuha zgodovinskega spomina.

Fotografije
1. Boris Anton Weiss v Predgradu ob Kolpi, 21. 10. 2017. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
2. Partizani Komande mesta Stari trg ob Kolpi pred poslopjem Osnovne šole v Zagozdacu, marec 1944. Boris Anton Weiss čepi drugi z leve.
3. Boris Anton Weiss (sedi desno za Titom) prevaja Josipu Brozu Titu na otoku Vanga, 1961.
4. Boris Anton Weiss kot prevajalec na Užički 15 v Beogradu, stoji desno od Josipa Broza Tita. Beograd, 1961.
5. Vabilo ameriškega predsednika Dwighta Davida Eisenhowerja Borisu Antonu Weissu na sprejem v Belo hišo, 1953.
6. Del osebja jugoslovanske ambasade v Washingtonu. V zadnji vrsti levo sedi Boris Anton Weiss, njegova žena Radmila čepi v prvi vrsti. Washington, 22. 12. 1950.
7. Delegacija JLA na čelu z državnim sekretarjem za narodno obrambo, generalom armije Ivanom Gošnjakom, na obisku v Indoneziji. Na fotografiji: general Gošnjak v pogovoru z indonezijskim ministrom za narodno varnost Nasutionom; med njima stoji prevajalec Boris Anton Weiss. Borba, 23. 11. 1961.
8. Boris Anton Weiss (prvi z leve) v pogovoru z grškim in turškim vojaškim atašejem ter ameriškim generalom Arthurjem Trudeaujem. Jugoslovanska ambasada, Washington, 22. 12. 1953. Arhiv Borisa Antona Weissa.
9. Tito z indonezijsko vojaško delegacijo na otoku Vanga, 1961. Boris Anton Weiss stoji prvi z leve. Arhiv Borisa Antona Weissa.
10. Eden od dokumentov iz bogatega arhiva Borisa Antona Weissa.
11. Boris Anton Weiss v Predgradu, 21. 10. 2017. Avtor fotografije: Sonja Bezenšek.
12. Boris Anton Weiss v rodnem Predgradu, četrti z desne. Avtor fotografije: Danilo Orlič. Predgrad, 21. 10. 2017.

Odlomki iz pogovorov z Borisom Antonom Weissom (intervjuji na YouTube kanalu)
• Kdo je okupiral Poljansko dolino ob Kolpi – odlomek iz intervjuja o okupaciji Poljanske doline ob Kolpi
https://youtu.be/d3FiuLvMqAU
• Boris Anton Weiss – Prelesje
Pripoved o napadu nemške vojske in povratku delegacije z AVNOJ-a
https://youtu.be/pYvz18j24FM
• Nevenka Rauh, Boris Anton Weiss: Wolkenbruch ob Kolpi, 3. del – Zasušena kri
Pričevanje o dogodkih po poboju in izdajstvu duhovnika
https://youtu.be/8ehtgl_tCPk
• Božidar Flajšman, Boris Anton Weiss: Wolkenbruch ob Kolpi
Pričevanje o nemški ofenzivi leta 1943
https://youtu.be/RqAK_5v9BLI

V spomin Ivici Žnidaršič (1934–2026)
V 92. letu starosti je umrla Ivica Žnidaršič, dolgoletna predsednica Društva izgnancev Slovenije 1941–1945. Kot sedemletno deklico so jo Nemci z družino izgnali z rodne Bučke v občini Škocjan. Prek zbirnega taborišča pri gradu Rajhenburg je bila poslana v nemška izgnanska taborišča, kjer je v nečloveških razmerah preživela do konca druge svetovne vojne.
V okviru projekta Okupacijske meje v Sloveniji 1941–1945 nam je pripovedovala o usodi izgnancev, izgubi staršev in trpljenju sokrajanov. Večino svoje poklicne poti je posvetila Rdečemu križu Slovenije. Bila je zgled poguma, vztrajnosti in človečnosti. V takšnem spominu jo bomo ohranili.
Naši pogovori z Ivico Žnidaršič:

Rasno so nas pregledali, nato so nas 3. 11. 1941 izgnali
https://youtu.be/0Tr0myLaEsA

Slike, kovčki in gašperček
https://youtu.be/4winneDha8c

Fotografija:
Ivica Žnidaršič, Bučka, 12. junij 2018.

V spomin Angelci Vidic – Vlasti (1. 4. 1925 – 8. 12. 2025)
S spoštovanjem in hvaležnostjo se poslavljamo od izjemne ženske, partizanke Angelce Vidic – Vlaste, ki je v dolgem življenju utelešala pogum, srčnost in predanost vrednotam svobode. Njeno življenje je bilo prežeto s pokončno držo, notranjo močjo in neomajnim čutom za pravičnost. Bila je ženska, ki je v najtežjih časih stala na pravi strani zgodovine – in tam ostala vse do zadnjega dne.
Kot mlado dekle je kot borka Jeseniško-bohinjskega odreda 20. oktobra 1944 skupaj s tovariši opravila enega najbolj simbolnih partizanskih dejanj: v čast osvoboditvi Beograda so na vrhu Triglava izobesili slovensko zastavo. V skupini so bili Ivan Gradišek – Dimitrij, Bogomir Tavčar, Jože Rozman – Peter, Anton Pretnar, Bernard Rekelj, Angelca Vidic – Vlasta in Ivanka Gracelj – Tanja. Na vrhu Triglava jih je ovekovečil fotograf Bogomir Tavčar, ki je posnel eno najbolj prepoznavnih podob slovenske partizanske zgodovine. Angelca Vidic – Vlasta na legendarni fotografiji stoji druga z desne – umirjena, odločna, z izrazom, ki nosi vse, kar je bilo zanjo značilno.
V pogovoru, ki smo ga imeli priložnost posneti pred leti, je pripovedovala s toplino in navdušenjem, kot bi se vse zgodilo včeraj. Pripomnila je, da jih kljub snegu, mrazu in zahtevni poti “nič ni ustavilo”. Najbolj živo pa ji je ostal v spominu trenutek, ko so stopili na vrh. Tam, na strehi domovine, so od nepopisnega veselja zavriskali – krik svobode, ki še danes odmeva v zgodovini in v srcih vseh, ki se spominjajo njihovih dejanj.
Podvig skupine je postal simbol kljubovanja in upanja, fotografija Bogomirja Tavčarja pa neprecenljiv zgodovinski dokument, podoben tistim, ki so zaznamovali svetovno zgodovino – dvigovanju ameriške zastave na Iwo Jimi v objektivu Joeja Rosenthala ali dvigovanju sovjetske zastave na Reichstagu, ki ga je ovekovečil Jevgenij Haldej. Tudi slovenski partizanski boj je imel svojo junaško podobo – in Angelca Vidic – Vlasta je bila njen nepogrešljivi del.
Zapisala se je v spomin kot ženska izjemnega srca: topla, preudarna, ponosna in neizmerno plemenita. Kot sogovornica je bila iskrena in odprta, kot priča zgodovine pa jasna in presunljiva. Ohranili jo bomo kot simbol hrabrosti, kot glas spomina, kot človeka, ki je znal stati pokonci tudi tam, kjer je bilo najtežje.
Naj počiva v miru. Spomin nanjo pa naj ostane svetel – kot zastava, ki jo je pomagala dvigniti na vrh domače gore.
Pogovor z Angelco Vidic – Vlasto si lahko ogledate na: Angelca Vidic – Vlasta – Na vrhu Triglava smo zavriskali: https://youtu.be/uMjEbBIcyio?si=e50KPXhHWu074L7F

Slovo od Marije Jelenič (25. 5. 1929–29. 11. 2025)
Zapustila nas je Marija Jelenič, rojena Moravec, iz Podklanca pri Vinici – pokončna in mirna pričevalka časa ter dolgoletna profesorica geografije na črnomaljski gimnaziji.
V našem projektu Okupacijske meje 1941–1945 je z nami delila dragocen življenjski spomin, med drugim tudi na partizansko gimnazijo v Črnomlju, ki je mnogim mladim odprla pot v izobraževanje in boljše življenje.
Objavljamo tudi kratek izsek iz njenega intervjuja o italijanski okupaciji Podklanca in Vinice:
https://youtu.be/-QrhQ9Y1MhA?si=DjcB4dj1rQbvMebM
Hvaležni smo za njeno besedo, modrost in neizbrisno sled.

Spomin na Ljudmilo – Milko Gramc iz Loč
V projektu Okupacijske meje v Sloveniji 1941–1945 se z žalostjo poslavljamo od Ljudmile – Milke Gramc iz Loč (4. 19. 1932 - 10. 10. 2025), ki je umrla v 94. letu starosti.
Kot deklica je bila leta 1941 skupaj z družino izgnana v Šlezijo. V pogovoru, ki smo ga z njo opravili za naš projekt, je z mirnostjo in toplino opisala življenje v takratni Nemčiji ter dogajanje v domačih Ločah ob koncu vojne.
Ko smo jo obiskali, je bila na meji med Slovenijo in Hrvaško znova postavljena bodeča žica. Takrat je rekla:
»Nekoč so bili Nemci sovražniki. Danes si Slovenci in Hrvati nismo sovražniki – a nas spet ločuje žica.«
Hvaležni smo ji za pogum, spomin in zaupanje, s katerim je del svoje življenjske zgodbe delila z nami.
Njene besede ostajajo dragocen del skupnega spomina.
Njeno zgodbo si lahko ogledate na:

LJUDMILA GRAMC, IZGNALI SO NAS V ŠLEZIJO
https://youtu.be/fAoIwC9LMVs?si=qLOaW3rqu1cqsBBb

0112 LJUDMILA GRAMC, MIMO VASI SO NAPRAVILI MEJO

https://youtu.be/hZBKotxKgZA?si=stvHj5Q4vHbp31Dw
0111 LJUDMILA GRAMC, DJEVOJKA TITA UBILA
https://youtu.be/tU2RsbYviCk?si=u8jhXhx5mRAatT_T

Aljaž Butara nam je pred dnevi posredoval podatke in slike o še eni lokaciji ohranjenih ostankov nemškega stražnega stolpa. Ostanki se nahajajo zahodno od Kemenc, zahodno od kamna, kjer smo mi posneli en pogovor. Gre za mejno črto med Nemčijo in NDH. Objavljamo lokacijo



Središče za javno zgodovino / Center for Public History

https://maps.app.goo.gl/XggstqkjcTiVkhGNA

Verjetno je mnogim od vas znan projekt popisa partizanskih spomenikov. Ta je bil v preteklosti na portalu Geopedija. Pred časom pa so ga prenesli na nov portal Partizanstvo.Zemljevid na tem naslovu vam omogoča vpogled v podatke o lokacijah in kratke opise različnih elementov topografskega prikaza spomenikov in nekaterih drugih lokacij v Sloveniji med drugo svetovno vojno.
Pred dnevi so kolegi na ta mesto naložili tudi podatke o okupacijskih mejah v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Potek meja je rezultat raziskovalnega projekta o okupacijskih meja, ki smo ga izvajali na Oddelku za zgodovino FF UL. Plast s podatki o okupacijskih mejah prikazuje potek meje med vsemi štirimi okupacijskimi silami v Sloveniji, Nemčijo, Italijo Madžarsko in NDH.

Dostop do spletišča: https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=9&lat=46.1511&lng=14.9955&layers= .



Slovenska zgodovina / Slovene History Središče za javno zgodovino / Center for Public History Zgodovina.si

Muzej in predstavljanje vojne V Muzeju novojše zgodovine Celje so ob osemdesetletnci konca druge svetovne vojne pripravili razstavo Konec vojne. Živel mir. Mestni muzej Ljubljana pa je pr...