01/11/2021
https://www.facebook.com/198995733841680/photos/a.199017423839511/1159450484462862
NA GRMADO Z NJO!
Čas med šestnajstim in osemnajstim stoletjem velja za enega najbolj mračnih obdobij evropske zgodovine. V tem času v Evropi tako rekoč ni bilo mesta ali vasi, kjer ne bi potekal kak proces proti ženskam (ali moškim), obtoženim čarovništva. Histerija, ki je zajela Staro celino je po nekaterih ocenah vzela življenja vsaj dvema milijonoma obsojenih.
Lovu na čarovnice je 5. decembra leta 1486 dala "zeleno luč", oziroma jih spravila v cerkvene pravne okvirje, papeška bula z naslovom Summis desiterantes. Nastala na podlagi poročila Heinricha Kramerja Institorisa in Jakoba Sprengerja, nemških inkvizitorjev, o "čarovnitvu" v deželah ob Renu. Z njo je papež Inocenc VIII. dal dovoljenje pooblaščenima inkvizitorjema preiskave in kaznovanje čarovniške zalege. V buli papež eksplicitno ukazuje: "Zatorej v želji, kot je naša dolžnost, da odstranimo vse ovire, s kakršnimi so omenjeni inkvizitorji na kakršenkoli način ovirani v izvajanju svoje službe, in da preprečimo, da bi madež krivoverstva in drugih podobnih grehov širil svoje okužbe v uničenje drugih, ki so nedolžni, z žarom vere, ki nas posebej spodbuja, in z namenom, da province, mesta, škofije in prej imenovani kraji v omenjenih delih gornje Nemčije ne bi bili prikrajšani za delovanje inkvizicije, kot jim pripada, zato s pričujočim ukazujemo, na osnovi naše apostolske oblasti, da se omenjenim inkvizitorjem omogoči, da v teh regijah izvajajo svoje inkvizicijsko poslanstvo in pričnejo z opominjanjem, aretacijami in kaznovanjem prej omenjenih oseb za njihove naznačene prekrške in zločine ..."
Leto kasneje sta Heinrich Kramer Institoris in Jakob Sprenger izdala knjigo Maleus maleficarum (Kladivo čarovnic). Vanjo sta v uvodu vključila tudi Summis desiterantes in ji s tem dala še dodatno težo. Kladivo čarovnic je postala podlaga za preganjanja tistih, ki so ”sklenili pakt s hudičem”. Knjigo so do leta 1669 ponatisnili kar 28 krat, postala je neke vrste uradni priročnik, v njej najdemo tudi natančne napotke za "zasliševanje" obtoženih:
"Način pričetka izpraševanja z mučenjem je, kot sledi: najprej ječarji pripravijo pripomočke za mučenje, potem slečejo zapornika (če je ženska, so jo že prej slekle druge ženske, poštene in dobrega ugleda). To slačenje je potrebno, ker so lahko v obleki všiti čarovniški predmeti - kakršne mnogokrat, kot jih Hudič nauči, izdelajo iz teles nekrščenih otrok, umorjenih, da bi izgubili možnost odrešitve. In ko so pripomočki za mučenje pripravljeni, naj sodnik, osebno in s pomočjo drugih dobrih mož gorečih v veri, skuša prepričati zapornika, da prostovoljno prizna resnico; vendar če ne prizna, naj pomočnikom ukaže, da zapornika pričvrstijo na "st*****do" ali kako drugo mučilno pripravo. Pomočniki naj takoj ubogajo, vendar z navidezno razburjenostjo. Potem naj na priprošnjo nekaterih prisotnih zapornika spet odvežejo, ga odvedejo na stran in ponovno skušajo prepričati v priznanje, pri čemer naj ga navajajo v upanje, da v tem primeru ne bo usmrčen."
V naših krajih, pa tudi na Češkem, Moravskem, Madžarskem in Hrvaškem, je za prepoznavo čarovnic služil t.i. Lucijin stol. Tega, običajno je šlo za trinožnik, so morali začeti izdelovati 13. decembra, na dan sv. Lucije, in dokončati do Božiča, zanj pa uporabiti devet (ponekod dvanajst) vrst lesa. Izdelava je potekala le ponoči do sončnega vzhoda, izdelovalec pa je moral delo večkrat opravljati molče. Izdelan stol so nato na sveti večer odnesli k polnočnici in kdor je sedel nanj, je prepoznal vse čarovnice v vasi.
"Ko bi si naredil človek s tremi nogami iz deveterega lesa, pri sebi imel tri pisane grahe, in se na sveti večer na tak stol pred cerkvena vrata usedel, bi videl vse čare ali coprnice in jih spoznal."
Te naj bi bile med povzdigovanjem obrnjene stran od oltarja, se plazile po stenah in kazale duhovniku golo zadnjico, imele na glavah latvice ali v rokah luči. Je pa moral na stolu sedeči pravočasno pobegniti, saj bi ga coprnice lahko raztrgale.
Obtožene so krivili za vsemogoče: krive so bile za neurja in točo, suše, pozebe, nenadne smrti, slabe letine, izdelovale naj bi posebne maže za letenje, škodovale ljudem in živini... V tistih časih je bila za obtožbo čarovništva dovolj že malenkost: rdeči lasje, debelost ali suhost, upadla lica, dolg nos, bradavice ali razna kožna znamenja (te naj bi pustil hudič). Nemalokrat so se pred sodišči znašle tudi ženske, ki so zavrnile moškega in jih je ta naznanil.
Na procesih je veljalo pravilo, da je "priznanje kralj dokazov". Ta so bila izsiljena z mučenji in ob surovosti "zasliševalcev" se danes milo rečeno zgrozimo. Obtožene so dajali na natezalnice ali čarovniške stole z žeblji, jim stiskali prste in lomili kosti v posebnih stiskalnicah, jih ščipali z žarečimi klešči in z vrvjo stiskali lobanje, krivdo ocenjevali po barvi njihove krvi, polivali so jih z vrelim oljem in smolo, zvezo s hudičem pa preverjali tudi s preizkusom z vodo. Zvezane so vrgli v reko in če se jim je uspelo rešiti, je bil to dokaz njihove krivde, utopile pa so se zgolj nedolžne. Smrt, ki je sledila priznanjem, pa četudi so jih žive sežgali na grmadi, je bila za obsojene pravzaprav olajšanje, saj je pomenila konec neznanskih muk, ki so jih trpele med, včasih tudi nekajmesečnimi, zasliševanji.
"Storitve" sodnikov, rabljev in izpraševalcev so imele seveda tudi svoje cene. Ščipanje z žarečimi klešči je stalo 15 krajcarjev, isto je veljalo tudi zadavljenje, odsekanje glave ali roke in pribijanje odsekane glave na vislice. 30 krajcarjev so izpraševalci računali za odrezan nos ali ušesa, 1 goldinar pa za odstranjevanje dlak po vsem telesu ali iskanje hudičevega goldinarja. Sežiganje pri živem telesu je stalo 5 goldinarjev, še dodatnih 10 goldinarjev in 30 krajcarjev pa, če je bilo potrebno obsojenca na grmado spraviti s silo. Največ je zaslužil krvni sodnik. Za sodbo je dobil 9 goldinarjev, za kosilo na dan usmrtitve pa še 10. Stroške "sodnih postopkov" in zasliševanj so morali kriti obtoženi oziroma njihovi sorodniki.
Za prvi "klasični" čarovniški proces na naših koncih štejemo tistega, ki se je leta 1546 odvijal v Mariboru. Sodili so večji skupini žensk, ohranjena so priznanja šestih in na podlagi le-teh je moč sklepati, da so obsojenke na koncu usmrtili. Skoraj zagotovo pa so izpraševalci do teh priznanj prišli z mučenji. To je mogoče sklepati iz opisov dejanj, ki so jih obtožene priznale, mučenja so njihove domišljije raztegnili do skrajnih meja. Priznale in obtoževale so druga drugo, ter povedale vse in še več, kar so od njih zahtevali, samo da bi se rešile torture zasliševanj. Smrt je tudi zanje verjetno pomenila olajšanje.
Margareta Šauperl je tako povedala, da je ena izmed soobtoženih, Krainerjeva, iz slepca, zelenih kuščarjev in krastač spekla pogačo. Tisti, ki je tako pogačo pojedel naj bi se razletel. Vinsko letino je znala uničiti Trušerjeva. Ta je priznala, da je 6. januarja, na svete tri kralje, vzela dve človeški kosti in z udarjanjem z njimi zakadila vinograde, da so ti propadli. Krainerjeva pa naj bi letino v vinogradih znala uničiti s tem, da je v zemljo zakopavala živo srebro.
Predvsem pa so vse znale delati točo in neurja: ob potoku so pobrale devet kamnov, jih dobro očiščene vrgle v vodo in v smeri kamor so padli, naj bi padala toča. Točo so znale delati celo v škafu, letino pa so lahko uničile tudi s pomočjo "starega žita", ki so ga vse imele. Najprej so na njem jezdile in plesale na skednju, nato pa ga poslale v nebo. Tam se je spremenilo v meglo in oblake, in polje na katera je iz teh oblakov padal dež, so postala nerodovitna. Vse naj bi imele tudi posebno mažo s katero so namazale burkle in z njimi potem letele na čarovniške sestanke. Pri tem procesu je zanimivo, da so imele obtožene vsaka svojega hudiča s sila bizarnimi imeni: Črnagel, Gabrijan, Kasperl, Kusman, Magerl, Peterle, Prockwas, Sczüman, Tančič… Nekatere naj bi s svojimi hudiči tudi spolno občevale in imele z njimi otroke.
Še o enem takem procesu piše v svoji knjigi »Maribor, njegova okolica, prebivalci in zgodovina« Rudolf Gustav Puff:
"Pomemben je bil čarovniški proces, ki so ga v maju 1586 vodili mestni sodnik Sebastian Wagner in svetniki Balthasar Herbstberger, Adam Haller, Mathes Herzog in drugi proti Heleni Trinklin, Barbari Sobothnik in Wilhelmini Schuster. Slednja je priznala, da je imela 5 pajdašic, med katerimi je Spelha Pintz zakopala vrč vina v gnoj ter ga nato spremenila v kri; druga je bila Koroschnitza, tretja Ursa Pökh, četrta Gunde Kreiner, peta pa iz Rošpoha. Vsem sedem se je namazalo, kot kragulji so odletele proti Vurberku ter naredila tako hudo uro, da je miljo naokrog vse stolklo. Hudič jim je v podobi črno oblečenega moškega prinašal denar na križišče v Vurberku, in potem ko je prinesel denar, je večinoma odletel, imenoval pa se je Käsperl. Na natezalnici so vselej priznale, zatem pa preklicale. Vse so zadavili."
Za zakonsko podlago procesov je pri nas skrbel Deželni sodni red za Štajersko (štajerska Karolina) iz leta 1574. V dvesto letih so v Mariboru čarovništva obtožili in jim sodili petinštiridesetim osebam. Od teh so jih štirideset usmrtili, dve prebičali, oprostili pa le tri. Še posebej se je ta učinkovitost povečala, ko je v drugi polovici 16. stoletja štajerski deželni ječar, profos, postal Jakob Bithner iz Jene, nekdanji vojak in evangeličanski teolog. Leta 1580 se je sistematično lotil večletnega preganjanja in izkoreninjanja čarovništva v Mariboru in okolici. Kot zanimivost je potrebno poudariti, da je kljub nemirnim časom reformacije pri lovu na čarovnice med meščani vladala sila nenavadna sloga; z isto vnemo so se ga lotevali tako katoliki kot protestanti.
Čarovniški procesi so na naših tleh končali v času vladavine Marije Terezije. Leta 1740 je namreč zahtevala, da se morajo vsi čarovniški procesi predložiti v njeno osebno odločitev. Tako so le-ti na naših tleh počasi zamrli, čeprav je kazenski zakonik Marije Terezije iz leta 1768 čarovništvo še vedno omenjal kot kaznivo dejanje.
(by Jors Truli, Večer v nedeljo, 5. februar 2017)
Foto: www
11/11/2021
09/11/2021
09/11/2021
09/11/2021
08/11/2021
05/11/2021
05/11/2021
05/11/2021
01/11/2021
31/10/2021
28/10/2021