e-Fotografija

Osnovni tečaj fotografije - 20. in 22. avgust
Spoznali bomo osnovne tehnične lastnosti fotokamere ter se naučili, kako z njo bolje zajeti izbrane motive.

Uporabniki Huawei telefonov, poglejte malo v svojo galerijo!
Do 16. avgusta še potekajo prijave na Huawei XMAGE Awards. Če imate v telefonu dobro fotografijo, jo je vredno poslati.
Letos bodo izbrali 100 najboljših fotografij, vsak izbrani avtor prejme 1.500 USD, trije fotografi leta pa kar 10.000 USD. Zmagovalna dela bodo razstavljena tudi v pariškem Grand Palaisu.
Huawei fotofoni znajo veliko. Mogoče se prav v vaši galeriji skriva fotografija, ki si zasluži širši pogled.
Prijavite svoje najboljše Huawei fotografije!

Sončni mrk je motiv, ki ga marsikdo želi ujeti s fotokamero. A pozor – Sonce ni navaden fotografski motiv.
Polarizacijski filter? Ne bo dovolj.
Močan ND filter? Tudi to ni prava varnostna rešitev.
Za fotografiranje sončnega mrka potrebujemo namenski solarni filter, pravilno nameščen pred objektiv. V novem članku na e-Fotografiji razložim, zakaj je to pomembno in na kaj mora biti začetnik še posebej pozoren.
Pri sončnem mrku velja preprosto pravilo: najprej varnost, šele nato fotografija.
Več v članku na e-Fotografija.

Nikon Z 800mm f/6.3 VR S Phase Fresnel – izjemen doseg v presenetljivo uporabni obliki. To ni objektiv za vsakodnevno uporabo in tudi ni nadomestilo za bolj vsestranski zum. Je namensko orodje za oddaljene motive, predvsem za ptice, divje živali, letalstvo in šport. Več na e-Fotografija

Olympus E-1 (Ivan) – sonce še vedno vzhaja na vzhodu / Do sedaj sem že predstavil nekaj digitalnih prelomnih trenutkov velikih fotografskih znamk, katerim sem lahko prisostvoval osebno. Canon, Nikon, Sony in Pentax so vsak po svoje vstopili ali se ponovno postavili v digitalni fotografski svet. Vsak dogodek je imel svojo zgodbo, svoje obljube in svoj pogled v prihodnost.
Tokrat dodajam še Olympus. Znamko, ki je imela v analogni dobi izredno močno ime, z digitalnim modelom E-1 pa je želela pokazati, da se v svet sistemskih zrcalno-refleksnih fotokamer vrača z novo filozofijo. Ne samo z novo kamero, ampak z novim sistemom.
Leta 2003 sem bil na Olympusovi predstavitvi v Amsterdamu, kjer so nam predstavili Olympus E-1. To še ni bil m4/3 sistem, kot ga spoznamo kasneje, ampak prvotni 4/3 DSLR sistem. Kamera z optičnim iskalom, zrcalom in povsem novo filozofijo digitalne fotografije.
Olympus ni želel samo prilagoditi starega analognega sistema digitalni dobi. Želel je začeti na novo. Drugačno razmerje tipala 4:3, objektivi razviti posebej za digitalni zajem, čiščenje prahu izpred tipala, zaščiteno ohišje, kompaktna zasnova in predvsem ideja, da morajo biti kamera, objektiv, tipalo in elektronika narejeni kot celota.
Tu je bil Olympus celo pred časom. Pri 4/3 sistemu so naredili nov in za velikost tipala velik bajonet, ki je omogočal bolj telecentričen vpad svetlobe na tipalo. To pomeni, da svetloba na robovih tipala ni prihajala pod tako ostrim kotom, ampak bolj naravnost. V digitalni dobi je bilo to zelo pomembno, saj tipalo ni film. Tipalo ima mikroleče, elektroniko in drugačen sprejem svetlobe. Prav zaradi tega je Olympus trdil, da lahko manjše tipalo s pravilno prilagojenimi objektivi doseže zelo kakovosten zapis.
Takrat je bilo to marsikomu težko razložiti. Fotografi so gledali predvsem velikost tipala in število točk. Olympus pa je poudarjal celoten sistem. Objektiv, bajonet, tipalo, elektronika in obdelava slike. Danes se bolje vidi, da so imeli v marsičem prav. Tudi drugi proizvajalci so kasneje pri novih sistemih začeli poudarjati večji bajonet, krajšo razdaljo do tipala in boljši vpad svetlobe na tipalo.
To je bilo v duhu Olympusa. Manjše, lažje, kakovostno in polno tehničnih rešitev.
Olympus je to znal že v analogni dobi. Pen, OM-1, OM-2 in Zuiko objektivi so bili med fotografi vedno cenjeni. OM-1 je že leta 1972 pokazal, da profesionalna fotokamera ni nujno velika in težka. Z E-1 so želeli to filozofijo prenesti v digitalni čas.
Tudi pri nas je bila E-1 kar solidno dobro sprejeta in prodajana. Med uporabniki smo jo začeli po domače klicati kar Ivan ( E-1). Najprej zaradi slovenske verzije imena, malo zato, ker je bila kamera drugačna in ker smo ji s tem dali karakter. In karakter je vsekakor imela.
Olympus je takrat z E-Systemom ciljal visoko tudi v marketingu. Začeli so komercialno sodelovati s Ferrari F1 ekipo. To ni bila nepomembna poteza. Ferrari je pomenil hitrost, tehnologijo, prestiž in vrhunsko mehaniko. Prav to podobo je Olympus želel prenesti tudi na E-1 in nov 4/3 sistem. Pokazati so želeli, da se ne vračajo samo med fotografe, ampak med velike igralce.
Ko sem imel kasneje intervju z vodilnimi ljudmi projekta E-1, so hitro začutili, da ne sprašujem samo iz kataloga. Zanimala me je njihova zgodovina, njihova odločitev za 4/3 sistem in predvsem, ali se jim lahko ponovi zgodba iz analogne AF dobe. Intervju je spremljalo kar pet japonskih inženirjev z vodjo projekta E-1. Že po prvih vprašanjih so videli, da dobro poznam Olympus, njihovo zgodovino in tudi novo digitalno tehniko.
Zato sem jim omenil OM-707. To je bila Olympusova AF SLR kamera iz leta 1986. Takrat so imeli zanimivo kamero, nekaj objektivov in dober začetek, a so se kmalu umaknili iz razvoja AF SLR sistema. Olympus je v analogni dobi samodejnega ostrenja enostavno obstal.
Vprašal sem jih naravnost.
Ali se lahko z E-1 zgodi enako kot z OM-707? Boste začeli nov sistem in ga nato opustili?
Za trenutek je nastala tišina. Potem je prišel odgovor.
We never, never ever do this again. - Nikoli, nikoli več tega ne bomo storili.
Takrat sem jim verjel. Tudi zato, ker je E-1 delovala kot resen začetek. Imeli so kamero, imeli so objektive, imeli so novo filozofijo in imeli so samozavest. Olympus je želel pokazati, da digitalna fotografija ni samo prenos analognega 35 mm sveta na tipalo. Objektiv mora biti prilagojen tipalu. Svetloba mora pravilno padati na tipalo. Celoten sistem mora delovati skupaj.
V marsičem so imeli prav. Olympus je bil pri nekaterih rešitvah pred časom. Čiščenje tipala je bilo nekaj, kar so kasneje povzeli tudi drugi. Kompaktnost, zaščiteno ohišje in kakovost objektivov so bili zelo dobri argumenti. Kasneje se je ta filozofija še bolj pokazala pri m4/3 sistemu, kjer sta majhnost in uporabnost res prišli do izraza.
Toda trg je šel svojo pot. Canon in Nikon sta imela preveliko moč v DSLR svetu, Sony je kasneje močno pritisnil z brezzrcalnimi kamerami, razvoj digitalne tehnike pa je postal izredno drag. Olympus je imel odlične ideje, ni pa imel dovolj velike tržne moči, da bi se dolgoročno kosal z največjimi.
In zgodovina se je na nek način vseeno ponovila. Ne tako hitro kot pri OM-707, saj je iz E-1 zrasel cel 4/3 sistem in kasneje še m4/3 zgodba. Toda ime Olympus je iz fotografskega sveta kamer na koncu vseeno odšlo. Foto del je danes OM System.
Olympus E-1 zato ni samo kamera. Je zgodba o pogumu, drugačnem razmišljanju in tudi o tem, da dobra ideja sama po sebi ni vedno dovolj.
Leta 2003 sem zapisal: Sonce še vedno vzhaja na vzhodu.
Pri Olympusu je takrat res vzšlo.
Le fotografski dan je bil krajši, kot so si želeli.

Pregled brezzrcalnih fotokamer vseh proizvajalcev - Članek vsebuje obsežen pregled brezzrcalnih fotokamer različnih proizvajalcev, razvrščenih po znamkah in sistemih. Kamere, ki so že preizkušene, imajo dodan link do mojega preizkusa.

Več na spletni strani e-Fotografija (link je v komentarjih)

Canon EOS 300D – srebrenko, ki je 23 let nazaj odprl vrata digitalnemu SLR svetu / Canon me je avgusta 2003 povabil v London na predstavitev kamere EOS 300D. Takrat še nismo govorili o brezzrcalnih sistemih, umetni inteligenci v ostrenju ali 8K videu. Takrat je bila glavna novica nekaj veliko bolj preprostega, a za fotografijo izjemno pomembnega: digitalna zrcalno-refleksna fotokamera je prišla v cenovni razred širšega kroga uporabnikov.
Ko danes gledam fotografije iz Londona, se hitro vrnem v čas, ko je bila digitalna fotografija še v tistem najlepšem obdobju velikih premikov. Vsaka nova predstavitev, če tudi samo majhne kompaktne kamere je prinesla občutek, da se fotografski svet spreminja pred našimi očmi.
Kamero EOS 300D smo hitro poimenovali srebrenko. Ne zaradi tehnike, ampak zaradi videza. Ohišje je bilo srebrno, drugačno od črnih profesionalnih Canon EOS kamer, in prav s tem je kamera jasno pokazala, komu je namenjena. Ni hotela biti EOS-1Ds. Ni hotela biti robustno profesionalno orodje. Namenjena je bila fotografu, ki je do takrat uporabljal boljše kompaktne digitalne kamere ali pa je še vedno fotografiral z analogno SLR kamero in je čakal, da digitalni vstop postane finančno dosegljiv.
Canon EOS 300D, v ZDA znan kot Digital Rebel in na Japonskem kot Kiss Digital, je bil predstavljen 20. avgusta 2003. Največji prelom ni bila samo ločljivost 6,3 milijona točk, ampak cena. To je bila fotokamera, ki je digitalni SLR razred prvič približala psihološki meji 1000 dolarjev oziroma evrov in s tem odprla povsem nov trg.
V Londonu se je hitro videlo, da Canon ve, kaj dela. Ohišje je bilo preprostejše, plastično in za nekatere preveč amatersko. Toda v notranjosti je bila tehnologija, ki je izhajala iz višjega razreda. EOS 300D je prinesel kakovost slike, ki je bila za uporabnike kompaktnih digitalnih kamer velik skok naprej. Večje APS-C tipalo, možnost menjave objektivov, optično iskalo in uporaba sistema EOS so pomenili, da je fotograf nenadoma stopil v drug razred fotografiranja.
Ob kameri je prišel tudi posebej prirejen objektiv EF-S 18–55 mm. To je bil pomemben del zgodbe. Canon ni ponujal samo ohišja, ampak celoten vstopni komplet. Fotograf je kamero kupil, nanjo namestil objektiv in lahko takoj začel spoznavati prednosti SLR sistema. Šele kasneje je ugotovil, da ima pred seboj še cel svet dodatnih objektivov, bliskavic in dodatne opreme.
Takrat so se na forumih hitro pojavile razprave. Eni so pričakovali kakovost EOS-1Ds, drugi majhnost kompaktnega IXUS-a, tretji še nižjo ceno. A v resnici je bila kamera EOS 300D pomembna prav zato, ker ni bila popolna. Bila je dovolj dobra, dovolj dostopna in dovolj Canonova, da je množico uporabnikov prepričala v prehod na digitalni SLR.
Če je kamera Sony Alpha 100 nekaj let pozneje pokazala, da lahko v DSLR svet vstopi nov igralec, je Canon EOS 300D pokazal nekaj drugega. Pokazal je, da digitalni SLR ni več rezerviran samo za profesionalce in zelo zahtevne fotografe. Srebrenko je bila kamera, ki je digitalno fotografijo potisnila med množice. Po njej je bilo jasno, da se analogni svet poslavlja hitreje, kot smo še malo prej mislili.
Canon je takrat konkurenco prehiteval po desni in levi. Imel je lastna tipala CMOS, močan sistem EOS, veliko izbiro objektivov EF in zelo jasno razumevanje, da fotograf ne kupuje samo kamere, ampak sistem. Nikon je moral odgovoriti z modelom D70, drugi proizvajalci so začeli iskati svoje rešitve, trg pa se je v nekaj letih povsem spremenil. Digitalni SLR ni bil več eksotika, ampak nova normalnost.
V naslednjih letih je Canon to prednost dobro izkoristil. Serija EOS 350D, 400D, 450D in kasnejši modeli so nadaljevali tisto, kar je začela 300D. Na drugi strani so prišli modeli EOS 5D, 5D Mark II, 7D in profesionalne serije 1D, ki so Canon utrdili v digitalnem obdobju. Kamera EOS 5D Mark II je kasneje odprla še vrata resnemu videu s fotokamero, kar je bil še en velik premik v načinu dela fotografov in snemalcev.
Ko danes pogledam nazaj na EOS 300D, mi ni najbolj zanimiva njena tehnična specifikacija. Danes je 6,3 milijona točk skoraj smešno malo, 1,8-palčni zaslon deluje majhen, zaporedno fotografiranje in medpomnilnik pa sta daleč od današnjih standardov. A to sploh ni bistvo. Bistvo je, da je ta kamera spremenila vrata v fotografski svet. Prej so bila priprta za redke. Po EOS 300D so se odprla za množice.
Zato ima srebrenko posebno mesto v zgodovini digitalne fotografije. Ni bila najhitrejša, najtrpežnejša ali najbolj profesionalna. Bila pa je prava kamera ob pravem času. Canon je z njo razumel trenutek, ko so fotografi želeli več kot kompaktno digitalno kamero, a še niso bili pripravljeni plačati profesionalnih cen.
V Londonu smo takrat gledali začetek novega poglavja. Danes to vemo veliko bolj jasno kot takrat. EOS 300D ni bila samo nov Canonov model. Bila je eden od ključnih mejnikov, ki so digitalno fotografijo iz tehnične zanimivosti spremenili v množično fotografsko orodje. Canon Slovenija

Canon EOS R6 V bo primerna za ustvarjalce, ki snemajo veliko videa, a ne želijo vstopiti v bolj zahtevni svet Cinema EOS kamer. Primerna bo za popotniške ustvarjalce, YouTube avtorje, snemalce vsebin za splet, manjše produkcije, izobraževalne vsebine, intervjuje, podkaste in vse, ki potrebujejo kakovosten video v razmeroma majhnem ohišju. Canon Slovenija
Več na e-Fotografija.

Sony Alpha 7R VI – visoka ločljivost je dobila hitrost - To ni več samo kamera za studio, pokrajino in mirne motive. To je fotokamera, ki visoko ločljivost združuje s hitrostjo, naprednim AF sistemom, boljšim videom in bolj uporabnim ohišjem. Več na e-fotografija.