Družabnik - družabništvo&coaching

V zadnjih letih se intenzivno posvečam področju starejših zaposlenih – zlasti vprašanju, kako jih lahko podjetja bolje podprejo v obdobju tik pred upokojitvijo, ko se soočajo s pomembnimi, a pogosto spregledanimi izzivi: izgubo identitete, spremembo vsakdanjika, vprašanjem smisla, socialne vključenosti in rutine.

Pri svojem delu z ljudmi, ki so že zaključili svojo poklicno pot, pogosto opažam, da bi bila ta prehodna pot – in življenje po njej – bistveno lažja, če bi bili pravočasno opolnomočeni z znanjem, orodji in razumevanjem, kaj jih čaka.

Podjetja, ki to prepoznajo in pravočasno investirajo v podporo starejšim zaposlenim, naredijo več kot le dobro kadrovsko potezo – gradijo kulturo spoštovanja, krepijo zaupanje in delujejo v duhu trajnostnega razvoja, kjer je človeški kapital cenjen do zadnjega dne.

Starejši zaposleni – priložnost, ki jo podjetja pogosto spregledajo - HR&M Delodajalci imajo lahko pomembno vlogo pri tem, kako bodo starejši zaposleni pre š li v pokoj.

Tudi podjetja igrajo zelo pomembno vlogo pri naših starejših. Tista podjetja, ki vidijo svoje starejše zaposlene kot priložnost, kot naložbo (in ne samo strošek) nedvomno kažejo visoko stopnjo zavedanja in družbeno odgovornost.
S to vsebino sem sodelovala na HR zajtrku, ki ga je organiziral portal OPTIUS.

Starejši zaposleni: Prihodnost, ki je ne smemo prezreti - Družabnik Na Optiusovem HR zajtrku »Starejši zaposleni – prihodnost, ki je ne smemo prezreti!« , smo sodelovali tudi v Družabniku. S svojim prispevkom smo želeli poudariti, zakaj so starejši zaposleni strateška naložba podjetij ter kako prehod v upokojitev, mentorstvo in medgeneracijska povezanost o...

Tudi to je del družabništva

Pred kratkim sem se znašla na kraju, kjer se srečata žalost in spomini – na pogrebu.
Leta družabništva, ki sem jih preživela ob njegovi strani, so me počasi in iskreno pripeljala do tega, da sem postala del njegove družine. Ko so me svojci povabili, da se jim pridružim v intimnem trenutku slovesa, sem bila globoko hvaležna.

Družabništvo ni samo sprehod, pogovor, branje ali skodelica kave. Je tudi soustvarjanje spominov, gradnja vezi, ki segajo globlje. In ko pride trenutek slovesa, je naša naloga tudi ta – da znamo spustiti, se zahvaliti in z notranjo mirnostjo obdržati vse dragocene trenutke, ki so nam bili podarjeni.

Vsak konec nosi v sebi zgodbo skupnega časa. In čeprav so slovesa težka, nas spominjajo, kako pomembno je, da si med seboj podarjamo bližino, pozornost in srčnost – dokler smo tukaj.

Ob tednu starejših je to še posebej dragocen opomnik: druženje ni le prijetno preživljanje časa, temveč vez, ki bogati življenje in daje občutek pripadnosti – tako starejšim kot tudi nam, ki smo del njihove poti. 💙

September je mesec demence

Ker je ta mesec posvečen ozaveščanju o demenci, bi rada z vami delila eno izmed zgodb, ki sem jo doživela s svojo dolgoletno stranko, gospo Vido.

Vsi, ki ste se kadarkoli srečali s to boleznijo, veste, kako zahtevna je – tako za osebo samo kot tudi za njene bližnje.

Vida je imela napredujočo demenco. Ob vsakem srečanju sem jo pozdravila enako: “Zdravo Vida, Ana je prišla na obisk.” Ta stavek je bil moj ključ – razblinil je začetni dvom, kdo sem in zakaj sem tam.

Nekega dne sva imeli prav poseben načrt – obisk frizerke. Peš sva se odpravili do salona, a ker še ni bila na vrsti, sva šli v bližnji park počakat. Sedli sva na klopco in Vida je mirno opazovala zelenje okoli sebe.
Ko je prišel čas, da se vrneva, sem jo večkrat poskušala spodbuditi, a se ni dala premakniti. Uživala je v trenutku in klopca je postala njen mali svet. Medtem ko sem premišljevala, kako jo vendarle prepričati, sem se spomnila njenega moža Jožeta. Rekla sem: “Vida, tam za vogalom pa tvoj Jože čaka.”
Vida me je pogledala, hitro vstala in odločno rekla: “No, potem pa le pohitiva!”
In sva šli.

Ta izkušnja mi je ostala v spominu kot opomnik, da pri ljudeh z demenco ni vedno najpomembnejši načrt, temveč način, kako jih nagovorimo, kaj jim pomenijo spomini in občutki. Včasih ni pomemben frizer, ampak občutek varnosti, domačnosti – in ljubezen do osebe, ki je bila z njimi nekoč najbližja.

September je mesec demence. Naj bo tudi mesec sočutja, potrpežljivosti in drobnih zgodb, ki nas učijo, da je bistvo življenja v trenutkih, ki jih delimo drug z drugim.💛

Kdaj je pravi čas?

Pogosto čakamo predolgo. Upamo, da bo šlo še nekaj časa samo od sebe, da starši še zmorejo sami, da bo pravi trenutek prišel kasneje.
A resnica je, da je prav majhna podpora takrat, ko še ni nujna, največja preventiva.

Če začnemo zgodaj, družabnik v življenje starejših vstopi naravno, brez občutka prisile. Postane prijatelj, spremljevalec, del njihovega vsakdana. In ko kasneje pridejo večje potrebe, je sprejeti več pomoči veliko lažje, ker je vez že stkana, ker smo za to, da nekdo pride, že odprti.

Pravi čas ni, ko je že prepozno. Pravi čas je, ko začutimo prvo spremembo – in si rečemo: zakaj ne bi olajšali življenja že zdaj?

Na fotografiji, ki jo danes objavljam, sva skupaj z gospo Heleno, s katero sva preko družabništva stkali res lepo vez in prijateljstvo.🩷

Družabništvo kot most

Družabnik je več kot pomočnik. Je oseba, ki povezuje starejše z življenjem, jih spodbuja k aktivnostim, jih posluša in z njimi deli drobne trenutke.
Za mnoge starejše je to most med osamljenostjo in občutkom, da še vedno pripadajo svetu.

Otroci se pogosto znajdemo v stiski, ker želimo pomagati, pa nimamo časa, znanja ali moči, da bi bili ob starših vsak dan. Družabnik tukaj ni nadomestilo za otroke, temveč podaljšana roka ljubezni – nekdo, ki stoji ob strani takrat, ko sami ne moremo.

Vrednost družabništva se ne meri v urah, ampak v občutkih, ki jih prinaša: toplina, bližina, veselje. To je največje darilo, ki ga lahko damo staršem – in hkrati sebi. 💙

Zakaj pogovor s starši ni lahek

Marsikateri otrok pove, da se težko pogovarja s starši o tem, da bi potrebovali pomoč.
Starši pogosto pravijo: »Saj zmorem sam.« ali »Ne rabim nikogar.« Za njimi se skriva močna želja, da bi ostali samostojni in neodvisni.

Ravno zato je pomembno, kako predstavimo idejo. Družabnika ne opisujemo kot “nekoga, ki bo zate skrbel”, temveč kot novo osebo, ki pride na obisk, prinese družbo, nove teme, svežino. To ni odvzem svobode, temveč dodatek življenju.

Ko starši začutijo, da ne gre za nadzor, ampak za družbo, se vrata pogosto odprejo. In otroci lahko vidijo, kako zelo se spremeni njihovo počutje, ko imajo ob sebi nekoga, ki jih razume in jim prinaša toplino. 💗

Ste se že kdaj poskusili s starši pogovoriti o tem? Kako so reagirali?

Vesela, da se v družbi vedno bolj prepoznava pomen družabništva. 💞 V članku z naslovom "Vse je lažje, ko smo skupaj", ki je bil objavljen v sept. številki mesečnika Ljubljana, je tudi ena luštna slikica - ga. Helena in družabnica Ana 🙂

Ko opazimo, da so starši težje sami

Ko pridemo na obisk, nas lahko preseneti, da starši ne dohajajo več svojih vsakdanjih opravil. Pozabljajo, da bi kaj skuhali, utrudijo se že pri krajšem opravilu ali pa se vse manj srečujejo s prijatelji.
Takšni trenutki so lahko za otroke boleči – ker vidimo, da starši niso več takšni, kot smo jih bili vajeni.

A to še ne pomeni, da potrebujejo dom za starejše ali obsežno oskrbo. Včasih je dovolj že to, da nekdo pride k njim na klepet, da jih spodbudi k sprehodu, pomaga pri kakšni malenkosti ali jim samo prinese občutek, da so slišani.

Družabništvo ni “velika odločitev” – je majhen korak, ki lahko naredi veliko razliko. Za starše pomeni, da še vedno živijo doma in ohranjajo svojo samostojnost, hkrati pa niso sami s svojimi stiskami. Za otroke pa to pomeni mirnejše srce in občutek, da imajo ob sebi zaveznika.

Se tudi vam zdi, da se starši utrudijo hitreje kot nekoč? 💗

Po dopustu: Starši so drugačni

Ko se vrnemo z dopusta, prinesemo s seboj polno novih vtisov, zgodb in spominov.
A hkrati nas doma pogosto pričaka nekaj, česar nismo pričakovali: starši so se medtem nekoliko spremenili.
Niso več tako lahkotni na sprehodu, hitreje pozabljajo, ali pa jih opazimo bolj tihe, manj razpoložene za druženje.

To so trenutki, ko nas spreleti misel – kdaj se je to zgodilo?
Pravzaprav se spremembe dogajajo počasi, a šele ko se vrnemo iz oddiha, jih zaznamo močneje. In prav to je lahko priložnost, da se za trenutek ustavimo.

Pogovor s starši ni vedno enostaven, a iskreno vprašanje »Kako si?« je lahko začetek. Včasih se za tem skriva samo želja po več družbe, drugič pa potreba po podpori, ki je sami ne zmorejo več.

Če se znajdete v takšni situaciji, vedite, da ni nujno, da takoj razmišljamo o domovih ali večjih oblikah pomoči. Pogosto je dovolj že to, da v življenje staršev vstopi nova oseba – družabnik, ki prinese nekaj pogovora, smeha in občutek, da niso sami. 🧡

Kako pa je bilo pri vas, ko ste se vrnili z dopusta? Ste opazili, da se je pri starših kaj spremenilo?

Ni osamljen zato, ker nima nege, ampak ker nima pogovora.

Ko sem prvič obiskala gospoda Janeza v domu za starejše, mi je povedal:
“Saj imam vse – toplo hrano, tablete, čiste rjuhe. Tukaj lepo poskrbijo zame. Ampak družbe nimam. Jaz bi se pa pogovarjal.”

Želel je deliti svoje prigode in imeti prisotnost nekoga, ki posluša. Samo njega, samo zanj.

Ko sem odhajala, se je nasmehnil in rekel:
“Vesel sem, da imam tudi nekoga za pogovor. Že dolgo mi ni bilo tako lepo”

Družabništvo ni terapija.
Je stik. In ta stik daje smisel.
Je toplina. In ta toplina pogreje srce.

Če želite tudi vašim bližnjim omogočiti tak stik in toplino, me kontaktirajte. Z veseljem pomagam. 🤎