12/09/2026
Ko ne veš več, kdaj se konča slovenščina, začne matematika in se vmes prikrade še šport. 🙂
Pri nas se je vse začelo z risanjem hiše.
Naloga učencev je bila, da me vodijo pri risanju črt tako, da bo na koncu nastala hiša. Usmerjali so me potezo za potezo: levo, desno, navzgor, navzdol, vodoravno, navpično … jaz pa sem risala točno po njihovih navodilih.
Ko je hiša nastala, sem začela pripovedovati zgodbo o modri muci, ki sem si jo izmislila kar med poukom.
Muca je zlezla na streho, potem pa ugotovila, da jo je strah višine. Kako jo bomo spravili dol?
Učenci so zgodbo poslušali z res velikim zanimanjem, predlagali rešitve in sodelovali pri nadaljevanju.
Ob tem smo raziskovali še poševne črte.
Potem smo črte prenesli še v gibanje.
Poševna strešica s telesom, sklece stoje ob steni, vaje za moč ramenskega obroča … prava mala migimatika.
In prav to mi je pri medpredmetnem povezovanju všeč.
Več različnih dejavnosti se poveže v smiselno celoto, učni cilji različnih predmetov pa se pri tem naravno prepletajo.
Učenci zato nimajo občutka, da skačemo iz ene nepovezane naloge v drugo, ampak doživijo povezano učno izkušnjo, pri kateri vsak naslednji korak gradi na prejšnjem.
Učenje pač ne poteka v predalčkih.
Skozi takšno sosledje dejavnosti učenci hkrati razvijajo jezik, prostorske predstave, gibanje, poslušanje in razumevanje navodil.
Petra
P.S. Shrani si idejo za takrat, ko boste pri pouku raziskovali črte.
