16/06/2022
TEHNOLOGIJA PITANJA ODSTAVLJENIH JAGNJET V HLEVU Z NEODSTAVLJENIMI NA PAŠI- V poskus smo vključili 31 jagnjet – križancev med ovcami oplemenjene jezersko-solčavske pasme ter ovni pasme teksel (JSRT). Primerjati smo želeli dve različni tradicionalni tehnologiji reje. Prva skupina (10 moških in 6 ženskih jagnjet) je bila skupina odstavljenih jagnjet v hlevu (10 moškega in 6 ženskega spola). Odstavili smo jih pri starosti 60 dni oz. telesni masi 21,5 kg. Po odstavitvi so bila jagnjeta ob osnovni voluminozni krmi pitana z mešanico pšenice (33,3 %), ječmena (33,3 %) in koruze (33,3 %) do telesne mase 36 kg. V povprečju so jagnjeta v obdobju pitanja zaužila 1031 g žita/dan/jagnje. Druga skupina jagnjet (paša) je predstavljala tehnologijo pitanja jagnjet na paši skupaj z materami do zakola in brez dokrmljevanja. V skupini pašnih jagnjet je bilo 9 jagnjet moškega in 6 ženskega spola. Jagnjeta na paši so se pasla skupaj z materami do povprečne starosti 115,7 dni oziroma povprečne telesne mase 24,4 kg.
Preverili smo vpliv tehnologije reje in spola na rast, klavne lastnosti, deleže makrokonfekcijskih kosov mesa, vsebnost nekaterih maščobnih kislin ter na nekatere senzorične lastnosti.
Primerjava obeh tehnologij reje je pokazala razlike tako pri klavnih lastnostih in deležih makrokonfekcijskih kosov kot tudi pri vsebnosti maščobnih kislin in senzoričnih lastnostih. Določene razlike so se pokazale tudi pri primerjavi med spoloma. Jagnjeta v hlevu so v primerjavi z jagnjeti na paši dosegla precej boljše dnevne priraste od rojstva do zakola (248,77± 4,88 g/dan vs. 163,90 ± 4,96 g/dan). Klavni trupi jagnjet vzrejenih v hlevu so bili daljši v primerjavi s klavnimi trupi jagnjet s paše ter so imeli tudi boljšo klavnost, boljšo EUROP mesnatost, večjo površino dolge hrbtne mišice ter širše stegno in pleče, na drugi strani pa tudi večjo notranjo in zunanjo zamaščenost ter večji pH merjen v dolgi hrbtni mišici 45 minut in 24 ur po zakolu. Ob tem je potrebno dodati, da smo pri omenjenih klavnih lastnostih upoštevali tudi vpliv starosti ob zakolu, ki je posledično vplivala tudi na maso ob zakolu. Jagnjeta iz hleva so bila namreč ob zakolu v povprečju stara 134,25 dni in težka 36,31 kg, medtem ko so bila jagnjeta s paše v povprečju stara 115,73 dni in težka 24,35 kg. Jagnjeta na paši so imela večji delež plečeta, stegna ter ledvic, medtem ko so imela jagnjeta v hlevu večji delež hrbta, ledij, reber s potrebušino in ledvičnega loja. Tehnologija reje ni vplivala na delež vratu in podplečja. Tehnologija reje je imela statistično značilen vpliv na maščobnokislinsko sestavo mesa. Jagnjeta v hlevu so imela večjo vsebnost celokupnih maščob na 100 g vzorca dolge hrbtne mišice v primerjavi z jagnjeti na paši, medtem ko med obema skupinama jagnjet ni bilo razlik v vsebnosti nasičenih maščobnih kislin (SFA). Meso jagnjet na paši je vsebovalo manj enkrat nenasičenih maščobnih kislin (MUFA) in več večkrat nenasičenih maščobnih kislin (PUFA). Meso jagnjet s paše je vsebovalo tudi več n-6 PUFA in n-3 PUFA. V mesu jagnjet, ki so bila na paši je bilo razmerje n-6/n-3 PUFA značilno ožje (0,9) v primerjavi jagnjeti pitanimi v hlevu (1,54). Med tehnologijama reje ni bilo večjih razlik v senzoričnih lastnostih. Meso jagnjet iz hleva je bilo nekoliko bolj sočno in bolj aromatično kot meso jagnjet iz paše. Prav tako je imelo meso jagnjet iz hleva večjo sposobnost vezave vode in manjšo izgubo ob toplotni obdelavi. Obe tehnologiji reje imata svoje prednosti in slabosti. Odstavljena jagnjeta pitana v hlevu dosegajo precej večje priraste kot jagnjeta na paši, prav tako imajo klavni trupi jagnjet iz hleva boljšo mesnatost in večjo klavnost. Z vidika priprave mesa kažejo rezultati na nekoliko boljše lastnosti v prid mesa jagnjet pitanih v hlevu, saj je to meso nekoliko bolj sočno ter ima boljšo sposobnost vezave vode in manjšo izgubo ob toplotni obdelavi. Po drugi strani so klavni trupi jagnjet s paše manj zamaščeni, obenem pa imajo boljšo maščobnokislinsko sestavo kot trupi jagnjet iz hleva, saj meso jagnjet s paše vsebuje tako več n-6 PUFA kot tudi več n-3 PUFA, katerih prisotnost v prehrani ljudi je zaželena.
