Into-I-Vision

13/10/2018

Prejšnji teden je bil zame poseben :) luč je ugledala nova spletna stran, na katerih razlagam pomen pravljic, ki jih poznamo že od otroštva in kaj pomenijo za naše sedanje življenje.

Če vas zanima razlaga pravljic malo drugače, vabljeni, da si ogledate spletno stran www.fairytalesuncoded.com .
Tam boste našli tudi test, s katerim boste ugotovili, katero pravljično junakinjo najbolj živite.

Ko boste vedeli, katera je tista prava poslušajte, kaj vam čez svojo zgodbo govori :)

Zanimivo in zabavno je :)

Klavdija

P.S.: Kliknite še na https://bit.ly/2A8g6Rp, da se mi pridružite tudi v FB skupini Odklenjene pravljice. Tam se na veliko pogovarjamo o pravljičnem življenju in še o marsičem zanimivem :)

Povej mi, katera pravljica ti je všeč in povem ti, kje v življenju si zataknjena. Pravljice Pepelka živi v vsakem od nas. Je zgodba o odraščanju in zavedanju lastne vrednosti. Razloži nam, zakaj imamo v življenju zlobni sestri,

17/08/2018

Moj avgust je obarvan s potovanji in obiskovanjem prav posebnih krajev, ki sem jih že dolgo želela obiskati. Moja posebna strast so gradovi in res posebne stare cerkve. Zgodbe, ki jih govorijo ti kraji, so neverjetne - če jih le vidiš in slišiš.

Na spodnjih slikcah je katedrala v Chartres-u blizu Pariza. Zelo zelo posebna cerkev. Edinstvena na svetu. Stara cca. 800 let je čudovita v svoji podobi. Visoke kamnite stene, okrašene s prečudovitimi figurami na zunanji steni in neverjetnimi vitraži lepo vidnimi znotraj cerkve. Nobena, še tako dobra fotografija, ne more pričarati efekta, ki ga imajo vitraži v prostoru, ko sonce posije čeznje. Prav tako ne efekta čipke, ki ga čudovito oblikovane rozete pričarajo na stenah. Neverjetni gradbeniki so bili naši prednamci.

Zakaj je ta cerkev tako zelo posebna?
Preko vsega kar je v njej in na njej govori o ljubezni in enakovrednosti moških in žensk.

Zasnovana je tako, da preko zgodb na svojih portalih, v upodobitvah na vitražih, celo preko svoje arhitekture svetu sporoča, da ni moške energije brez ženske in ne obratno, da sta eden za drugega pomembna, da je vse stabilno, kadar oba pola prevzameta svojo pravo vlogo. Arhitektura sama pokaže, da moški in ženska in njuna energija, nista enaki, vendar sta enako močni, vsaka na svoj način: začne pri zvonikih, ki sta različna - eden posvečen soncu - moški energiji, drugi luni - ženski energiji.
Zgodbe, ki jih govorijo vitraži in kipi okoli cerkve, že 800 let sporočajo svetu to zgodbo.

In še po nečem je posebna ta cerkev. V sebi skriva poseben labirint, ki vsakemu od nas pokaže pot do sebe. Tudi ta je tukaj že 800 let. S seboj nosi posebno sporočilo, ki vam ga opišem v postu v naslednjih dneh. Tako zelo je poseben, da zasluži svoj opis :)

09/02/2018

Na lanskoletni poti po USA sem obiskala farmo aligatorjev. Zanimiva izkušnja. Če boste kdaj na Floridi, nujno obiščite Everglades.

Česa so me naučili aligatorji?
- imajo prijazne rjave oči
To me je najbolj presenetilo. Oči imajo rjave kot krave. res prijazne. Če ne bi bilo gobca s smrtonosnim zobovjem, bi jih želel počohljati za ušesi. Povsod po farmi so obešeni znaki, da naj se jih NE dotikamo, čeprav zgledajo prijazni. Ko mu zaradi daljšega fotkanja začneš iti na živce in začne, za ograjo plavati proti tebi, hmmm, greš stran. Hitro. takrat tudi rjave oči ne odtehtajo.

- na marajo pozornosti
Aligatorji bežijo pred publiko. ne marajo, da jih kdo gleda. Živijo v divjini in v tišini, zavlečeni v grmičevje na reki. Že sama barva njihovega telesa je kamuflažna zelenkasto rjava. Narava jih čisto pogoltne vase. Če jih želiš najti, se je potrebno zelo potruditi. Sama sem v vodi opazila aligatorko. Ta izkušnja je bila popolnoma drugačna, kot sem pričakovala. Iz vode so ji gledale samo oči in bila je manjša, kot je moja domišljija predvidevala.

- so opurtonisti ne aktivisti
- kadar hočejo, skočijo hitro
Aligatorji ne lovijo, počakajo, da pride priložnost mimo njih. In vedno pride. Ko pride, jo znajo izkoristiti - hitro in učinkovito. Takrat so lahko hitri in zelo okretni. Po napadu, pa se baje vrnejo nazaj v stanje nirvane in počakajo na naslednjo priložnost.

- kljub svoji velikosti so tihi in nevidni
Tisti, ki delajo na področjih z njimi pravijo, da je meter in več dolg aligator lahko za tabo v trenutku. Da je čudno, da tako velika žival pri premikanju ni glasna. Zlahka te preseneti. Niso predvidljivi in vseeno so. Dobro se zlijejo z okolico.

- vzamejo si čas
Na "predstavi" z aligatorji smo imeli priložnost videti, kako zelo počasi se premikajo te ogromne živali. Za vsak gib svojega telesa si vzamejo čas. Res čas. Premik noge lahko traja tudi minuto.

Izvedeli smo, da ima aligator majhne možgane in da ni nujno najbolj pametna žival na svetu. Pa vendar, na trenutke se mi zdi, da nam tistih milijon možganskih celic več nič ne koristi, če ne znamo izkoristiti danega trenutka. V tem pa so mojstri. Naučili so me, da biti v ozadju, neopazen in skrit, še ne pomeni, da si nemočen, reva ali da ne znaš izkoristiti priložnosti. In da ni vedno dobro ljudi gledati samo v oči, včasih je ipak fino pogledati tudi malenkost nižje po obrazu, če je tam tudi kak gobec s smrtonosnim jezikom :)

02/02/2018

Minilo je že zelooo veliko časa od kar sem objavljala v skupini. Tudi za to, ker sem potrebovala čas za reprogramiranje. Včasih preveč informacij na enkrat škodi. Preveč ljudi, ki ti hočejo dobro, tudi. V tem vmesnem obdobju sem ugotovila, kaj mi paše, kaj mi ne paše, kaj si želim, kaj čutim, in končno sem začela delati tisto, kar si želim, tako kot si jaz želim. Dala sem si pravico, da jaz postavljam pravila. Ni bilo lahko :)

Kaj sem odkrila o sebi?
Ste kdaj opazili, da vas najbolj razp...ištolijo ljudje, ki so vam v neki stvari podobni? In tista lastnost vam gre res na Živce? Enim stvarem se lahko že smejem, enim pa niti slučajno ne.

Torej, katere so stvari, ki jih opažam na drugih in me razp...ištolijo?

1. Biti najbolj pameten na svetu
Sama sem izrazito pametna :) vsi, ki me poznajo, so kdaj že naleteli na moj fenomenalni intelekt :) v zadnjih nekaj mesecih sem na lastni koži zavestno občutila, kako je, če je nekdo preveč intenzivno pameten. Daje nasvete, za katere ga ni nihče prosil, pametuje, kako naj nekaj narediš, čeprav sam nima konkretnih izkušenj, razlaganje teorije v nedogled, postavljanje mojih izkušenj v nič napram teoriji, ki je seveda pomembna. Ni fajn, ko ti več ljudi v kratkem času nastavi ogledalo, da se lahko dodobra pogledaš v njem in občutiš paleto občutkov, ki jo zbudiš v ljudeh, ko se sam tako obnašaš. Če ste kdaj brali Doriana Graya - jaz ga zdaj zelo drugače razumem - mogoče sem ga zdaj končno dojela :) :) :)
Skratka, odločila sem se, da bom zdaj manj pametna, ljudem bom pustila, da živijo svoje življenje, še vedno pa si najbrž ne bom mogla pomagati, da ne bi pametovala, če se mi bo zdelo, da grejo v prepad. Tak odnos me uči drugačnega načina delovanja, bolj sem dojemljiva za drugačne načine dela. Ugotavljam, da ni treba vsega na hitro, na silo in po pravilih, ki si jih je nekdo izmislil. Čisto v redu je, če delaš po svojih občutkih. Preverjeno deluje.

2. Poučevanje na vsakem koraku
Po izobrazbi sem profesorica, poučevanje mi je nekako v krvi. Če se prav spomnim, sem se kot otrok s punčkami igrala šole. Ne bi verjeli, kako mi gre na živce, ko me kdo hoče stalno učiti. Včasih potrebuje človek time off in biti malo norčav, butast in sproščen. Odločila sem se, da zdaj ljudi okrog sebe vprašam, če jih zanima, kaj jaz vem o neki stvari in jih probam ne stalno držati v šoli, pač pa jim privoščim, in sebi tudi, odmor.

3. Poveličevanje svojih izkušnj in znanj
Hmmm, ta je bila težka. Sploh, ker moje ogledalo MOJIH izkušenj ni preveč upoštevalo in jih je popravljalo s svojimi znanji, ne nujno iz prakse. To je raz... pištolilo več pištol. Pokazalo pa mi je, da imajo tudi drugi svoje izkušnje, ki so lahko drugačne in so mi lahko koristne. In, če sem pametna, kar seveda sem :), se lahko iz teh izkušenj veliko naučim in obogatim svojo knjižnico znanj. Občutila sem tudi, kako se ljudje počutijo ob nekom, ki ima "veliiiko" izkušenj in "veliiiko" znanj. Neprijetno in začnejo bežati stran takoj, ko se pojavi prilika.

4. Muljenje
No, to je družinska lastnost, ki sem jo uspešno podedovala po starem atu. S tem, da se jaz ne znam muliti na dolgi rok. Preveč rada govorim, muljenje pa načeloma zahteva tišino. Sama pri sebi vem, da hitro potegnem nos in naredim na levo krog in se zavlečem v neprijetno tišino, komuniciram pa z očitajočimi pogledi. Običajno, ne da bi cilj mojih pogledov sploh vedel, zakaj. Ziher ne pozna pravega razloga za moje muljenje, ampak če bi vedel, potem to ne bi bilo muljenje, ne? Potem bi bil to pogovor dveh odraslih oseb, ki si odkrito povesta, kaj mislita in čutita, najdeta rešitev in si pustita živeti naprej. NO, jaz tega še ne znam vedno tako speljati. Moji prijatelji so se že navadili na ta moja stanja in me pustijo, da se ohladim. AMPAK, ko pa to doživiš koncentrirano na svoji koži ni hec. Zdaj se trudim, da povem. Nisem še čisto na komot in ta "povem" kdaj ne izpade najbolj prijazno. Ker iskreno, na drugi strani tišine in grdih očitajočih pogledov, je šok, žalost in velik vprašaj, kaj za Boga si naredil. Tega pa ljudem, ki jih imam rada, ne želim delati.

5. Urejanje časa drugih in določanje, kaj bodo počeli
S tem imam že od nekdaj težave. Če me poskušate postaviti v nek red in plan, bom pobegnila, se kregala, da jaz pa ne bom, ... Pri meni je reakcija vedno čisto kontra. Vprašaj me in ni problem. Določi mi in je problem. Sprejeti, da imajo tudi drugi tak pogled na to, je bilo kar težko. Moja ogledala so mi pokazala, da je čisto sprejemljivo, če se dogovoriš za razpored aktivnosti, če poveš, kaj ti paše in kaj ne, da imaš pravico do tega, da je včasih dobro planirati samo zase in čas preživeti samo v svoji družbi. Paše.

Ogledal, ki se skrivajo tam, kjer nas nekaj razp...ištoli, je dosti. Super jih je iskat in se ogledati v njih, če to delaš s humorjem in sprejemanjem sebe. Jebi ga, nikoli ne bomo popolni. Ampak saj to je point življenja, ne? Da sprejmeš sebe takšnega, kakršen si in da se trudiš razvijati se na vseh področjih. Da si prisoten sam s seboj in v sebi. Ogledala, ki razp..ištolijo ponudijo najboljši pogled vase. Hvala, hvala, hvala jim za to.

29/11/2017

Kakšna bi bila vaša realnost, če bi lahko živeli svoje sanje? Jaz bom decembra risala ;)

A nationally acclaimed comic performer, high-performance business consultant, speaker, strategic illustrator and newly minted author, Patti Dobrowolski spend...

08/10/2017

STRAH PRED SVOBODO

Ravnokar sem oddala Maxi na počitnice za pol meseca. In jokam kot dež. Ja, saj vem, »samo« pes je. Ampak je moj pes. Lekcija nenavezanosti je precej trdo padla name te dni. V torek se odpravljam na daljšo pot, ki se je veselim, je pa tudi korak izven cone udobja, ki sem si jo lepo zgradila v minulih letih. Bo polna novih znanj, poznanstev in doživetij v novih krajih, ki jih še nisem obiskala. Je začetek tiste poti, ki si jo želim. Pa vendar, zdaj, ko sem doma sama, sem žalostna.

Vem, da bo zanjo poskrbljeno in da se bo imela super. Ampak v glavi mi gre milijon filmov, kaj pa če... Tudi lekcija zaupanja je precej trdo pristala na mojem krožniku. Vsakič, ko se odločimo zase, sta po moje tidve »lekciji« najbolj trdi in nam čustveno dasta veliko opravka.

Maxi je v moje življenje prišla v trenutku, ko je bilo nujno, da sem spustila navezanost na napačne ljudi, situacije in stil življenja, ki mi je škodil. Prišla je in mi pomagala najti sebe. Zdaj pa sem jo že nekaj časa izkoriščala za izgovor, da se ne pomaknem naprej. Da ne zaživim svojih sanj. Precej veliko breme za malo čudovito puhasto belo bitjece. Prišla je, da mi pokaže, kdo sem in da razprem krila.

To zdaj delam. To potovanje je podrlo vso varno zavetje, ki sem si ga zgradila in ga uporabljala za izgovor. Če pomislim nazaj, je pogosto tako, da se skrijemo za kar koli že pač, da nam ne bi bilo treba živeti svojega življenja na polno. Včasih je lažje vztrajati v zaporu, ki smo si ga postavili sami, si lagati, da smo super in vsake toliko malo pojamrati, kako nam je hudo. Dobra čokoladna torta tudi to potolaži ☺ Bistveno težje si je priznati: »pismo, nisem zadovoljna« in iti v akcijo. Narediti nekaj izven okvirjev in pričakovanj in iti za svojimi sanjami.

Ograje našega zapora so lahko raznorazne: služba, kredit za stanovanje, družina, družba, prijatelji, denar, lastna pričakovanja, kaj in kdo naj bi bili v določenem življenjskem obdobju. Zidaki teh zidov so iz strahov. Raznoraznih. Ravno danes sem slišala akronim za FEAR (strah): False Evidence Appearing Real. In je res tako. Preteklost projeciramo v prihodnost in se bojimo za naprej, brez dokazov, da se ti strahovi resnično lahko uresničijo. Tako se držimo nazaj in ne izkoristimo priložnosti, ki nam prihajajo naproti. Včasih je strah tako močan, da jih sploh ne vidimo. Pozabimo pa, da se živi zdaj. Da je prav in upravičeno, da uživamo v svojem življenju, se veliko smejemo in živimo svoje sanje.

Ne poznam prav veliko ljudi, ki so zadovoljni s svojim življenjem, ki izkoristijo priložnosti in polno živijo. Za tako življenje je potebno imeti jajca. In verjemite mi, poznam vse te strahove. Zelo dobro jih poznam. Vendar sem prišla do trenutka, ko si želim drugačno projekcijo prihodnosti. Kaj pa če lahko dosežem svoje sanje? Zdaj sem na poti tistega, kar si srčno želim. Ni pa brez cene. Potrebno je spustiti strahove, to pa ni lahko. Strah pred svobodo je velik. Ko se odločiš za svobodo, je potrebna akcija. Nič se ne bo zgodilo samo od sebe. Rezultati aktivnosti so včasih tudi drugačni od tistih, ki jih pričakujemo. Ljudje odpadajo, stvari se drugače obrnejo. Ampak v vsakem primeru bi se nekaj zgodilo. Zakaj se potem ne bi odločila za novo, za življenje s čim manj strahovi, za nekaj novega? Tukaj bom v vsakem primeru. Zakaj ne bi bila čokoladna torta za nagrado za uspeh ne za tolažbo zaradi nove zapravljene priložnosti?

Moj zadnji šef mi je na pogovoru, ko sem dala odpoved, povedal zelo veliko resnico: SVOBODA JE ČUDOVITA STVAR, AMPAK JE DRAGA. SI PRIPRAVLJENA PLAČATI TO CENO?

Takrat sem bila popolnoma prepričana, da ja. Seveda nisem niti slučajno imela pojma, kaj me čaka. Romantične predstave o krasnem življenju »na svojem« so se hitro razblinile. Realnost je postala zelo realna. Mi je pa dala veliko daril: odkrila sem kdo sem, iz kakšnega testa sem, kaj mi je pomembno v življenju, pokazala mi je s kakšnimi ljudmi sem obdana. Prebujanje je bilo na trenutke precej kruto.

Danes sem v stanju, ko nisem več navezana na prav veliko stvari niti ljudi. To ne pomeni, da mi je vseeno. To samo pomeni, da jih imam rada take kot so in da imam rada sebe. Odprl se mi je nov svet priložnosti. Razširila sem meje. Spoznala krasne ljudi, ki jih v svoji prejšnji različice sebe ne bi niti opazila.

Svoboda je res čudovita. In ja, res je draga. Plačaš jo na različne načine. Predvsem s tem, da se odvežeš od ljudi, situacij, pričakovnj drugih, svojih. Včasih plačaš na način, ki si ga nikakor nisi želel. Je pa vredna vsake cene.

Veliko nahrbtnikov sem odložila v preteklih letih. Občutek lahkotnosti je neprecenljiv. Doživljanje sveta je zelo drugačno. Ni vedno brez težkih trenutkov, mi pa omogoča, da sem sama sebi zvesta. Da si dovolim delati stvari drugače. Da si upam poleteti čez meje. Mi bo uspelo? Bo. Najbrž bo končni rezultat presegel moja pričakovanja. Želim si živeti svobodno, dajem si dovoljenje za to. Mic po mic mi uspeva. Ugotavljam, kaj pomeni imeti jajca :) Tudi tako, da zjokam žalost, ko puščam svojega kosmatega "otroka" v varstvu pri prijateljici in grem novim doživetjem naproti.

22/08/2017

Smisel življenja je ...

Že več dni govorim z ljudmi, ki si želijo nekaj več. Nekaj drugačnega. Nekaj v njih jih sili k razmisleku, kako bi lahko živeli drugače. Zanimivo, nihče ne govori o velikih materialnih dosežkih, pač pa vsi veliko govorijo o notranjem miru in o smislu, ki bi ga imelo to, kar počnejo v življenju. O radosti, ki bi jo radi izkusili. O tem, da bi jih veselilo to, kar delajo. Ravno danes mi je sogovornica rekla nekaj, kar je vzpodbudilo to objavo: „Nič nisem naredila v življenju, kar bi bilo pomembno. Želela bi si hoditi v službo, kjer bi pokazala kaj znam, kjer bi se učila, rastla, se spreminjala, ne pa da hodim nekam, kjer sem zato, da pač mine čas.“

Prav žalostno se mi zdi, kako se ne znamo pogledati drugače kot čez očala kritike in manjvrednosti. V mojih očeh je ona v življenju naredila veliko! Ima krasen smisel za humor. Ima nekaj tiste divjosti v sebi, da lahko naredi stvari spontano, kar ji resno zavidam. Ima odprto srce in zelo bister um. Je vztrajna, odgovorna, srčna. Svoje delo opravlja dobro, ampak žal še ni imela te sreče, da bi dobila vodjo, ki bi ji znal tudi pokazati, da jo ceni in jo razvijati v njenih darovih. Je krasna mama, z možem se znata smejati skupaj. Je človek, ki zna pokazati čustva. Žal pa vse to jemlje kot samoumnevno in se vidi samo tam, kjer jo omejuje strah. Če bi pogledala tja, kjer se jemlje za samoumnevno in bi dojela kako zelo veliko poguma je v resnici v njej, bi se spopadla tudi s tistimi področji, ki jih obvladuje strah. Na vseh področjih, ki so resnično pomembna, ji gre precej dobro.

Spremembe je treba res vedno začeti pri sebi. Začnemo jih tako, da najprej naredimo pregled situacije. Realen, ne tak samopomilujoč in preveč kritičen. Vsi imamo svoje sončne in svoje senčne plati. Nihče ni samo dober in krasen in prav nobenega človeka ne poznam, ki ne bi imel strahov, dvomov, občutkov krivde, ... Vsi jih imamo, svoje strahove, tiste, ki jim upamo pogledati v oči in iti čez nje in tiste pri katerih se odločimo, da bomo to raje naredili drugič. Odločitev sprejmemo sami, vsakič znova.

Za začetek spoznavanja resnične sebe sem ji predlagala, da naredi pregled svojega življenja. Naj ga piše tako, kot da bi pisala svoj življenjepis v tretji osebi. Naj piše o ključnih obdobjih svojega življenja, o ključnih naukih posameznega obdobja, kaj jo je veselilo, kaj jo še danes nasmeje, česa se najbolj spomni, največje lumparije, ki jih je naredila v posamičnem obdobju, kaj jo je najbolj razžalostilo, česa si ni upala narediti. Brez pretiranih emocij. Edino, kar je pri tem pisanju prepovedano, je dajati se v nič. Če vas popade samoobtoževanje in samopomilovanje, nehajte takoj! To ni namen te vaje. Namen je, da se odkrijete. Da si sami sebi dokažete, da ste že kaj dosegli, da ste pogumni, da ste zabavni, privlačni, polni življenja, pametni, sposobni, ..., vse tisto, kar si očitate, da niste in kar obžalujete, da niste. Vse to ste že, drugače ne bi vedeli, da niste ;)

Sama sem že nekajkrat napisala tak življenjepis. Lotiti se ga je treba s humorjem, tistim zdravim, ne tistim, ki vas daje v nič. Ne smete se dajati v nič! Zgodbe in dogodki, ki se jih boste spomnili, vam bodo dali dober vpogled v to, kdo ste, kaj vse že imate za sabo, kje ste dobri, kaj vas nasmeje, kakšni ste kot človek, kakšne ljudi ste imeli/ imate ob sebi, kako ste se ob njih počutili/ se ob njih počutite, kaj vam je pasalo, kaj ne. Česa vas je bilo strah v posamičnem obdobju. Mogoče tega strahu danes ni več? Veliko vam bo povedala zgodba vašega lastnega življenja. Prav vsaka je vredna, da se jo prebere. Pa četudi boste to vi sami. Ker ste že danes veliko več, kot tisto kar mislite, da bi morali biti. Samo očala zamenjajte. Dajte gor objektivna, ta, s katerimi se dajete v nič, vrzite v smeti. In potem, s tem najdenim pogumom, poglejte svojim strahovom v oči, enega po enega. Čez leto, ko boste spet pisali svojo zgodbo, boste ponovno odkrili kako enkratni ste.

Nič, kar se vam je zgodilo, ni za v nič. Prav vse je za nekaj dobro. Vse vam nekaj govori. Kaj, če je smisel življenja točno v tem, da se naučimo slišati, brati in sprejeti sebe? Sprejeti tudi to, da je v nas toliko več, kot si upamo pomisliti? Kaj vam govori vaša življenjska zgodba? Ste pripravljeni slišati?

31/07/2017

O hrčkovem kolesu

Kadar se v življenju pogosto znajdete v situacijah, ki dajejo občutek, da se ponavljajo, je to najbrž res. Lahko da ste samo zamenjali oder in soigralce, drama, ki jo igrate, pa je še vedno ista. Če se vam pogosto zgodi, da razmišljate, zakaj se meni to vedno dogaja ali pa zakaj se meni to nikoli ne zgodi, ste najbrž ujetnik svojega „hrčkovega kolesa", ki ga s svojim načinom obnašanja poganjate vedno znova čisto sami.

Vaše življenje sta odraz in reakcija okolja na vaše obnašanje in na vaš način komunikacije. Vaša komunikacija in obnašanje sta odraz vašega razmišljanja – o sebi in o drugih. Vse kar se vam dogaja v življenju, se začne nekje pri vas. V vas. Na nek način sami vzpodbujate in dovolite določen način obnašanja. Ta koncept je težko razumljiv še posebej v situacijah, ki so izredno težke in v katerih fizično ali psihično trpite. Vsakič takrat si ljudje običajno želimo, da bi prišel nekdo in nas rešil. Ta nekdo je vedno tukaj, le da ni zunaj vas, je v vas. Smo vi lahko resnično spremenite stvari.

Če se torej vedno znova pritožujete nad istimi stvarmi, vam gre na živce enak tip ljudi, v službi vam drugi vedno znova delajo „iste“ stvari in vi enako reagirate, ter vas to boli in prizadane, se vrtite v krogu emocij, ki jih vedno znova poustvarjate. Vsakič, ko se situacija zavrti, končate v istem občutku. To je tisto hrčkovo kolo v katerega ste ujeti.

Sama sem se veliko prevozila na hrčkovem kolesu v službi in v odnosih. V službi sem vedno znova želela pohvale in priznanja, ki jih ni bilo zelo dolgo. Ko sem dojela, zakaj potrebujem pohvalo in priznanje, sem ga dobila. Še pred tem pa sem morala temeljito pogledati vase, raziskati tisti del sebe, ki je hlepel po hvali od zunaj, ugotoviti, zakaj je temu tako in se naučiti drugače.

Žal ni dovolj, da samo prepoznate vzorec. Če niste ugotovili, kaj v vas sproži določeno čustveno reakcijo in kako lahko svoj odziv spremenite, si boste situacije vedno znova poustvarjali. Če vas torej v službi tretirajo slabo in vas to boli že leta, ta vzorec že poznate. Veste, kaj se dogaja, poznate cel proces, ki se običajno ciklično ponavlja. Dokler ne boste pogledali vase in dojeli, zakaj vas to prizadane in kateri del vas „potrebuje“ to izkušnjo, se ne bo nič spremenilo. Nihče od zunaj vam ne bo priskočil na pomoč, saj vam ne more. Ne gre za to, kaj se dogaja zunaj vas. Gre samo za to, kar se dogaja v vas. Za vaše spoznanje in za vašo reakcijo, za vaše občutke in prepoznavanje vaše notranje dinamike, ki vas sili v določen vzorec. Ugotavljanje pravega vzroka je lahko dolgotrajna stvar. Pogledati morate vase, prepoznati vse svoje plati v dani situaciji, tudi tiste manj lepe dele sebe, ki jih zagotovo imate, prav tako kot imate lepe, sončne dele sebe.

Včasih ste že zelo veseli, da ste odkrili svoj zakaj in našli svoj zato in kako, pa vas vaš vzorec preseneti in se pojavi ponovno. Samo, da vam pokaže, da niste mislili prav ☺ Npr.: menite, da vas moti določen tip ljudi, razumete zakaj in se odločite, kako boste spremenili svoje obnašanje do njih in vam to uspe. Potem pa vam takoj naslednji dan, ko se še počutite zmagovalno, ljudje, ki jih že poznate in s katerimi nikoli niste imeli težav, ponovijo vzorec človeka, ki ga niste marali. Težava torej ni v tistem človeku, težava je nekje v vas. Nekaj v vas potrebuje ta vzorec, nekaj vas slili k temu, da k sebi vlečete določen tip obnašanja. Tisto nekaj je potrebno definirati. Običajno je tako, da ko situacijo presvetlimo iz vseh zornih kotov, pogledamo svoje občutke in kaj jih vodi, v nekem trenutku dojamemo, zakaj smo potrebovali izkušnjo. Ta vam ne bo ušla in ne boste ji mogli pobegniti. Ponavljala se vam bo in postajala vedno bolj naporna in boleča. Dokler se vam ne bo posvetilo.

Sama sem običajno k sebi vlekla ljudi, ki so bili izredno sposobni, inteligentni, vendar so svoje frustracije radi glasno sproščali – s kričanjem. Ne morem prešteti koliko krat so name kričali ljudje, ki se niso drugače na nikogar drli. Težava ni bila v njih, težava je bila v meni. Jaz sem to potrebovala. To je bil moj način, da sem dobila njihovo pozornost, tako sem dobila tudi njihov občutek krivde, vsaj rahel in sem lahko dobila določene privilegije, ki jih drugi niso. Tako sem bila nekako posebna, dobila sem nekaj česar drugi niso imeli, pa čeprav je bilo to kričanje, ki mi ni dobro delo in ga nikakor nisem dobro prenašala. Ampak moj ego je iskal potrditev in na nak način jo je tako dobil. Šele, ko sem sestavila svoj notranji jaz, se je kričanje prenehalo. Nimam več niti najmanjše potrebe po tem, da bi si dokazovala, da sem nekaj posebnega, na način, da bi name kdor koli kričal. Zdaj znam sprejeti pohvalo, še bolj pomembno pa se mi zdi, da znam tudi brez nje sprejeti sebe takšno kot sem. Tako so ljudje nehali kričati name. Proces ugotavljanja, zakaj in kako ni bil lahek, sploh ne v delu, ko sem morala biti sama s seboj iskrena. Si priznati svoje manipulativne sposobnosti in svojo potrebo po manipuliranju, ki se je dogajalo na nezavedni ravni. Tega ni bilo malo.

Poglejte v svoje življenje, kje vse manipulirate? Na kaj vse podzavestno vplivate? Kje vse imate potrebo, da bi drugi z vami imeli usmiljenje, potrpljenje, bi vas vsaj malo opazili? Slišite vrtenje hrčkovega kolesa?

Življenje je kratko, imamo ga, da bi ga uživali in se učili. Da bi premagali svoje strahove in svoje lastne omejitve, da bi stopili ven iz svojih hrčkovih koles in ven iz kletke. Se več zabavali in smejali. Ni potrebe za stalno dramo. Čez vikend je umrl znanec, ki je imel nekaj več kot 30 let. To mi je dalo misliti. Danes je lahko konec ali pa jutri. Ne bi želela v zadnjih minutah pomisliti, zakaj nisem tega pa tistega. Zakaj so mi delali to in tisto. Želim si, da bo moj zadnji trenutek obarvan z zadovoljstvom in mislijo: živela sem polno.

27/07/2017

27/07/2017

Zakaj nosimo maske?

V času svoje korporativne kariere sem v nekem trenutku začela ugotavljati, da je razkorak med tistim, kar kažem navzven in tistim, kar čutim v sebi, ogromen. Maske, ki sem jih nosila, so bile neprebojne. Navzven sem izgledala strašno pomembna, uspešna, življenje mi je šlo! Potovanja po tujini, lepe obleke, čevlji, skratka, življenje je bilo "perfect". Doma in znotraj sebe sem bila pa vedno bolj žalostna, vedno bolj sem hlepela po pohvali, po priznanju in vsemu, česar nisem dobila, sploh pa ne tam, kjer sem to iskala. Sčasoma se je to nezadovoljstvo s sabo začelo kazati navzven. Postajala sem vedno bolj naporna za svojo okolico, konstantno so mi ljudje nekaj hoteli, iskala sem slabe strani ljudi okoli sebe, ker je bilo tako lažje tudi meni. Občutek lastne vrednosti je bil skoraj na nuli. Komunikacija do sebe, in sčasoma tudi do drugih, je bila osorna, zaničevalna, stalno je bil prisoten strah pred tem, da mi ne bi uspelo, da bi ljudje videli, kako sem šibka znotraj. Bolj, ko je bil strah velik, večja in bolj neprobojna je bila maska, ki sem jo nosila za druge.

Maske nam pomagajo, da preživimo. Z njihovo pomočjo se prilagodimo okoliščinam in se lažje izrazimo v neki vlogi. Služila naj bi nam kot pomagalo, da bi se lažje izrazili, ne skrili za njo. Pomembno je, da maska ni tako umetna in debela, da bi skrila čisto celega vas. Sčasoma se boste dohiteli in življenje vas bo prisililo, da boste umetne maske odložili. Tiste maske, ki vas žulijo, na vas puščajo rane. Podobno, kot če bi na obrazu dejansko nosili preozko masko - slej ko prej, si boste poškodovali obraz. Ko bo dovolj hudo, jo boste odložili in potem se boste prisiljeni zdraviti.

Če pogledate ljudi, s katerimi se radi družite, ki so odprti in iskreni - ti ljudje nosijo nežne maske v svojih vlogah, če jih sploh. Njihova osebnost sije skozi in to začutite, zato se poleg njih počutite dobro. Običajno so to ljudje, ki se izražajo lepo, pozitivno, so veseli, imajo odprt pogled in iskren nasmešek.

Ljudje, ki se trudijo, da bi neki vlogi ustrezali in bili sprejemljivi, si nadenejo bolj ali manj neprodušne maske. Takrat začutite, da nekaj ni iskreno. Pogled je trd ali izmikajoč, ne veste čisto pri čem ste, nasmešek ne doseže oči. Običajno se taki ljudje tudi skrijejo za svojo funkcijo.

Najbrž se zdaj že sprašujete, kaj pa lahko naredite?
Sama sem začela najprej pri svojem govoru in razmišljanju. Trmasto sem vztrajala in obračala stavke iz negativnih samoobtoževalnih, v pozitivne pohvalne. (TEŽKO!) Svoje pogoste negativne izjave sem si napisala na papir in zavesto preoblikovala izjave v pozitivne. (ŠE TEŽJE!) In se nadzorovala pri poteku misli. Vsakič, ko sem se zavedela primeža negativnih misli, sem jih zavestno preusmerjala - z glasbo, afirmacijami, čimer koli, samo da sem nehala. Trmasto in vztrajno. (PRESNETO TEŽKO!) Več kot pol leta, da so se poznali rezultati. Pomagal mi je mentor, ki sem mu od srca hvaležna še danes.

Navada je železna maska, bi lahko rekla, težko jo je sneti, ni pa nemogoče. Če ste si jo nadeli, jo lahko tudi snamete. Prvi korak na poti do tega je, da prepoznate svoje vloge, ki jih igrate in pregledate vse maske, ki jih ob tem nosite. Lažje boste to storili, če vam bo nekdo pomagal in vam stal ob strani, ko boste drseli nazaj v svoj stari način.

Za vse, ki si želite narediti ta korak, pišite na [email protected] in se prijavite na brezplačen posvet. Živimo v času sprememb, ne bomo jim ušli. Zakaj jim ne bi raje stopili naproti?