Univerza za tretje življenjsko obdobje Velenje

Predsednik Univerza za tretje življenjsko obdobje Velenje Rajmund Valcl je zapisal:
V času od 25. do 27. marca 2022, so se vezilje Andragoškega društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Velenje, udeležile 19. Festivala “Zlate niti” v pobratenem mestu Vrnjačka Banja.
Na mednarodnem festivalu so sodelovala številna društva iz bivših republik Jugoslavije, Madžarske, Francije in Italije. S svojimi prelepimi kreacijami so naše vezilje; Jožica Grobelnik, Jožica Guštin in Slavka Mijoč navdušile številne obiskovalce festivala. Festivala se je udeležila tudi bivša predsednica našega društva gospa Zdenka Uršnik, ki še vedno vzdržuje prijateljske vezi z organizatorji festivala.
V času obiska, smo izkoristili priložnost in povabili vezilje iz prijateljske Vrnjačka Banje, da se v mesecu oktobru udeležijo 6. Mednarodnega festivala vezenja, ki ga organizira Muzej Velenje.

27. marca praznuje rojstni dan naš častni član Univerza za tretje življenjsko obdobje Velenje, Ivo Likar.
Vse najboljše ti želimo vsi in te imamo radi. Čestitke in še veliko druženj...

25. marec Materinski dan

Slovenci praznujemo materinski dan 25. marca, na praznik Gospodovega oziroma Marijinega oznanjenja. Ta dan Katoliška cerkev beleži spomin na obisk nadangela Gabriela, ko je devici Mariji iz Nazareta oznanil, da bo rodila božjega otroka – Jezusa Kristusa.

Matere so številna ljudstva častila že v davni preteklosti. V novejšem času pa se v literaturi pogosto uveljavlja, da praznik mater izvira iz Združenih držav Amerike, ko je Anna Jarvis iz Filadelfije leta 1908 počastila svojo mamo s posebno javno slovesnostjo. Geslo Anne je bilo, naj bo ta praznik posvečen spoštovanju in ljubezni do matere in to brez materialnih daril. To duhovno vrednoto je Anna Jarvis želela uzakoniti, vendar ji to ni uspelo. V začetku 20. stoletja se je praznik razširil vsaj na 50 drugih držav po svetu. Danes dan matere praznuje večina ljudstev v različnih oblikah in datumih. Edino v Sloveniji ga praznujemo 25. marca.

Beseda mama in črka »m« sta zelo blagozvočni in ta vibracija spremlja otroka že pred njegovim rojstvom. V govorici večine ljudstev na svetu (od daljnega vzhoda do zahoda) se beseda mama prične z »m«: mama, möma, mamuška, mat, maica, mana, majka, mere, Mutter, mother, ma, mai, matka, mor, moer, madre, mare …

Po drugi svetovni vojni se je pri nas po vzoru Sovjetske zveze uveljavil 8. marec – dan žena in materinski dan se je umaknil. Po osamosvojitvi Slovenije pa je materinski dan spet stopil na plan in danes praznujemo oba praznika, vendar vrednota materinskega dne ni taka, ki si jo matere zaslužijo.
Kadar proslavljamo rojstne dneve otrok, se le redko spomnimo na pomen in vlogo njihove mame, ki jih je rodila. Že od samega spočetja je mama z zarodkom tesno povezana in ga spremlja vse do njegovega rojstva. Potem pa se vloga materinstva še nadgrajuje.
Premalo se zavedamo poslanstva matere pri ohranjanju naroda. Ob tehničnem napredku in razmeroma visokem standardu današnjih dni, skoraj pri vseh narodih zahodnega sveta upada število rojstev. Iz zgodovine pa poznamo, da narodi s tako nizkim prirastkom izumrejo v sto ali dvesto letih.
Žene in matere. Vaša osnovna poklicanost je, da ljubite vire življenja in da imate odprto srce za novi rod.
Jože Lekše

Mi beremo lokalni časopis Naš čas in v njem pišemo...

Tudi v prostorih Univerza za tretje življenjsko obdobje Velenje se dogaja...

Nevenka Hvalec, članica UO Univerza za tretje življenjsko obdobje Velenje in mentorica krožka je zapisala:
21. marec – PRVI POMLADNI DAN in SVETOVNI DAN POEZIJE,
ki ga praznujemo že od leta 1999, ko ga je UNESCO razglasil za enega izmed svetovnih dni z namenom spodbujanja branja, ustvarjanja, objavljanja poezije in učenja o njej.

Na prvi pomladni dan tako odmevajo pesmi po vsem svetu, da nas opomnijo na pesniško lepoto …

Temu dnevu se pridružujejo z lastno poezijo tudi člani in mentorica krožka Pesništvo in recitiranje, in sicer na spletni povezavi:

http://www.uni-tri-velenje-drustvo.si/21-marec-prvi-pomladni-dan-in-svetovni-dan-poezije/
Vabljeni k pesniškemu prebiranju!

Nevenka Hvalec, mentorica krožka Pesništvo in recitiranje

Mi beremo lokalni časopis Naš čas in v njem pišemo...

Mentorica krožka Univerza za tretje življenjsko obdobje Velenje Anica Pugelj je zapisala in poslala fotografije: POHOD PO POTEH ŠAVRINK
Tokrat smo odšli na celodnevni animacijski pohod med vasicami Kraškega roba. Pot smo pričeli v Sočergi, se povzpeli da cerkvice sv. Kvirika in se potem spustili v vasico Movraž, kjer so nas pričakali člani kulturnega društva Šavrini in Šavrinke iz Gračišča in okolice, ki jih druži ustvarjalni navdih pa tudi zavedanje, da prihajajo iz prav posebnega dela Istre, Šavrinije. Predstavili so nam nekaj skečev iz življenja Šavrink in nam s pesmijo in nastopom polepšali dan. Po šilčku domačega antištrigina, ki naj bi nas zaščitil pred
zlobnimi silami, smo nadaljevali pot proti majhni vasici pod Kraškim robom Figarola, danes imenovano Smokvica. Tu smo si privoščili marendo – istrske bobiče s klobaso in kruhom. Poskusili smo tudi figovo marmelado in vse skupaj poplaknili s kozarčkom vina. Sledil je lažji vzpon na greben, ki vodi do Lačne. Z grebena je bil čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico, vse do morja pa se je videlo z razglednega stolpa. Na poti v Gračišče smo pokukali še v lisičjo špiljo, kamor so se nekoč pred vojno vihro zatekli domačini. Pohod smo zaključili v vasi, ki veljajo za središče Šavrink. V Gračišču je 7 let živel tudi pisatelj Marjan Tomšič, avtor romana Šavrinke.
Tu smo lahko poskusili in kupili domače žganice in marmelado.
Tura z vsemi postanki je trajala 7 ur, same hoje pa je bilo za dobre 3 ure. Gre za lahko turo, ki je večinoma potekala po ravnini, nekaj je bilo tudi nezahtevnih vzponov.
Več na internetni strani UNI3 Velenje

Torek zvečer smo na Univerza za tretje življenjsko obdobje Velenje sodelovali na ZOOM predavanju notarke Judite Stropnik Mravljak, ki nam je pripravila zanimivo temo Dedovanje in oporoka. Predstavila nam je vrste pogodb, novosti in nam svetovala, da se pozanimamo in zadeve uredimo prej preden pridemo do problema pri dedovanju. V Velenju so trije notarji, ki nudijo te usluge. Hvala tudi Biserki Bajec Leskovar in Nadi Hribar za organizacijo in pripravo zanimivega torkovega večere na UNI3 Velenje.

15. 3. 2022 je na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Velenje potekal prvi sestanek novega vodstva upravnega odbora, ki ga bo v obdobju štirih let vodil predsednik Rajmund Valcl. Predsednik in podpredsednica Lilijana Rakun sta se zahvalila dosedanji predsednici Zdenki Uršnik in članu Cirilu Zdovcu za delo v upravnem odboru. Oba sta izrazila željo, da v novem UO ne bosta sodelovala, ostajata pa aktivna člana Univerze. V novem upravnem odboru pa ostajajo oziroma so vanj vključeni: predsednik Rajmund Valcl, podpredsednica Lilijana Rakun ter člani: Biserka Bajec Leskovar, Mateja Balažič, Nada Hribar, Nevenka Hvalec, Bojan Krevh, Marija Skrt, Manja Šmarčan, Bojan Uršnik .
Dogovorili smo se o področjih dela, predsednik Rajmund Valcl pa nas je seznanil s prihajajočimi prireditvami in aktivnostmi krožkov. Spremljajte nas in se nam pridružite!

Člani Zgodovinsko etnološkega krožka mentorja Damjana Kljajiča, ki deluje pod okriljem Univerza za tretje življenjsko obdobje Velenje smo si v Muzej Velenje na Velenjskem gradu po krožku ogledali razstavo skozi katero nas je popeljal kustos Vinko Mihelak .
Čez 14 dni načrtujemo ogled še ene muzejske enote. Pridružite se nam, ali nas spremljajte na FB.

V Knjižnica Velenje na Sončni steni razstavljajo klekljarice Univerza za tretje življenjsko obdobje Velenje. 9.3.2022 so klekljarice prikazale osnove klekljanja. Na drugi delavnici se jim boste lahko pridružili v sredo 23.3.2022. Vabljeni!

Živeti z izkušnjo vojne

Oddaja RTV SLO1 Oh ta leta, petek, 11.3.2022
https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174855347?s=tv

Živeti z izkušnjo vojne Vsaka vojna za sabo pušča razdejanje, solze in bolečino. Ti ostanejo tudi po tem, ko orožje že potihne. Kako preživeti in kako živeti z izkušnjo vojne, se bomo v tokratni oddaji pogovarjali s psihiatrinjo in humanitarko dr. Anico Mikuš Kos. Kako se spominjajo vojne, kako jih je v življenju...

Jože Lekše je poslal objavo ob prazniku Gregorjevo v časopis Naš čas in tudi na naši strani objavljamo prispevek animatorja zgodovinsko etnološkega krožka Univerza za tretje življenjsko obdobje Velenje:
Sveti Gregor in gregorčki

Svetnikov z imenom Gregor je preko 40. Najbolj znan je Gregor l. ali Gregor veliki, ki se je rodil v Rimu okoli leta 540 v patricijski (plemiški) družini. Šolal se je pod vodstvom družine in učenih sorodnikov. Njegova kasnejša dela in spisi pričajo, da si je pridobil vsesplošno visoko izobrazbo. Med leti 572–574 je služboval na visokem mestu z naslovom rimski prefekt. Bil je načelnik mestne uprave in o svojem delu je poročal cesarskemu namestniku v Raveni. Že leta 575 se je odpovedal službi in svetu. S podedovanim premoženjem je ustanovil šest benediktinskih samostanov na Siciliji in enega v mogočni stavbi svoje rojstne hiše v Rimu. Preostalo premoženje pa je razdelil med reveže in se pridružil menihom v domači hiši, vendar ni maral biti predstojnik. Po petih ali šestih letih bivanja v samostanu ga je tedanji papež Pelagij II. posvetil v diakona in ga kot zastopnika poslal na carigrajski dvor. To zahtevno službo je Gregor uspešno opravljal šest let in se leta 586 vrnil v Rim.
Po smrti papeža Pelagija leta 590 so Gregorja soglasno izvolili za njegovega naslednika. Gregor se je otepal tega bremena, toda zaman. 3. septembra leta 590 so ga posvetili za rimskega škofa in obenem tudi kot papeža rimokatoliške cerkve. Takoj po nastopu papeške službe je Gregor vse kristjane opozoril, naj se ne zanašajo na njegovo, ampak na božjo pomoč. Papeževo zaupanje v božjo pomoč je pa dopolnjevala skrb in pozornost za dobra dela, ljubezen in usmiljenje do trpečih.
V štirinajstih letih svojega papeževanja je znal modro voditi krmilo Kristusove Cerkve v času, ko je stari vek prehajal v srednjega. Razumno je povzel pridobitve dotedanjih krščanskih stoletij in jih kot skrbno urejeno dediščino izročil prihodnjim rodovom. Bil je prvi papež iz vrst zahodnega meništva, zato je benediktinskemu redu naložil dolžnost misijonarjenja med novimi evropskimi poganskimi narodi.
Gregor I. ali Gregor veliki je bil edini papež, ki mu je cerkev in zgodovina prisodila naslov 'veliki'. Zaslužil si ga je, saj je zapustil globoke duhovne spise, preuredil je bogoslužje in cerkveno petje, katero je imelo še stoletja veljavo. Gregor veliki je s sodelavci izpopolnil tudi takrat veljaven julijanski koledar, ki ga je leta 46 pred Kristusom ustoličil Julij Cezar in nastal je nov gregorijanski koledar. Ta koledar se je letu, z ustreznimi prestopnimi leti, zelo natančno približal času vrtenja Zemlje okoli sonca, ki ga danes uradno uporabljamo po vsem svetu. Izjeme so le nekatera verstva. N. pr.: Pravoslavni praznujejo verske praznike 13 dni pozneje, kot jih beleži gregorijanski koledar.
Gregor veliki je bil res božji 'konzul', kot je zapisano na njegovem grobu. Njegovo življenje se je izteklo 12. marca 604, zato so ta dan obeležili tudi njegov god. S pokoncilsko preureditvijo koledarja pa odslej obhajamo njegov god 3. septembra, ki je spomin na dan njegove posvetitve za papeža Rimsko katoliške cerkve.

Gregorčki
Današnje dni ohranjamo obrede ob Gregorjevem na predvečer 12. marca, ko v številnih krajih goreče predmete spuščajo po vodi. Obred ima korenine že za časa pred prihodom krščanstva v naše kraje. Takratni prebivalci so, s spuščanjem plavajočih predmetov po vodi, darovali naravi moč novega rojevanja. Krščanstvo je ta obred kasneje povezovalo ob različnih datumih in razširilo se je po vsej Evropi.
Na Slovenskem, se je ta šega razvila v 15. in v 16. stoletju, ko so na predvečer godu sv. Gregorja, 12. marca, rokodelci takratne goreče luči postavili na deske in jih spuščali po vodi. Govorili so: »Vrgli smo luč v vodo.« Te lučke so oznanjale, da bodo rokodelci od tega dne naprej in vse do jeseni delali le pri dnevni svetlobi – brez luči.
Šega spuščanja luči v vodo, se je skozi stoletja ohranjalo vse do današnjih dni. Ponekod na Gorenjskem in v okolici Ljubljane, na predvečer Gregorjevega spuščajo po vodi gregorčke. To so: hišice, cerkvice, barčice in druge predmete, v katerih gori sveča ali ogenj. Najbolj znani kraji na Gorenjskem, kjer je tradicija še posebej živa so Tržič, Kropa, Kamna Gorica in Železniki. To so kraji, kjer so se v preteklosti razvili številni rokodelski poklici, predvsem čevljarji, krojači in kovači.
Na Slovenskem velja rek: »Na Gregorjevo se ptički ženijo.« Po julijanskem koledarju je bil včasih to prvi spomladanski dan. V današnjem času se spuščanja gregorčkov obnavlja predvsem v turističnih krajih na Gorenjskem.
Naj nam gregorčki otoplijo naša srca in osvetlijo misli na naših poteh.