Razstava Slovenska Zgodovina

Na današnji dan leta 1917 je Anton Korošec, vodja Jugoslovanskega kluba, v dunajskem parlamentu prebral Majniško deklaracijo. Bila je rezultat prizadevanja slovenskih in hrvaških, predvsem istrskih poslancev za rešitev jugoslovanskega vprašanja v habsburški monarhiji. Predlagatelji deklaracije so skušali jugoslovansko vprašanje rešiti še pred koncem vojne, da bi se s tem izognili morebitnim posledicam, ki bi jih prinesla zmaga antantnih sil in uveljavitev londonskega sporazuma. Deklaracija je za leto dni postala tudi slovenski narodni program. V široki akciji po vsem slovenskem ozemlju, ki jo imenujemo deklaracijsko gibanje, so v podporo izjavi zbrali približno 200.000 podpisov. Politični krogi habsburške monarhije zahteve Majniške deklaracije po trialistični ureditvi, združitvi vseh južnih Slovanov v samostojno državno telo brez prevlade drugih narodov in pod dinastijo Habsburžanov, niso hoteli izpolniti. Zato in zaradi spremenjenih razmer po prvi svetovni vojni je postalo mnenje dunajskih krogov nepomembno, delno uresničitev prve Majniške deklaracije (brez habsburškega okvira) pa je pomenila ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918 v Zagrebu.
Več o boju za slovenske narodne pravice in lastno državo si lahk oogledate na stalni razstavi Slovensk zgodovina na Ljubljanskem gradu, vsak dan med 10. in 18. uro.

Na današnji dan se je leta 1930 v Kamniku rodil slovenski skladatelj, zborovodja, pevec in pedagog Samo Vremšak.
Leta 1956 je na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom Marjana Kozine končal študij kompozicije leta 1960 pa še študij solopetja.
Z delom je pričel na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, kasneje je bil učitelj na osnovni šoli Frana Albrehta v Kamniku. Leta 1975 je 3 leta kot zborovodja služboval v Slovenski filharmoniji. Med leti 1978 - 1995 je bil profesor za glasbeno-teoretične predmete na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je bil od leta 1988 redni profesor. Od leta 1995 je živel v pokoju in honorarno predaval na Akademiji za glasbo na oddelku za kompozicijo in glasbeno teorijo.
Vremšak je ves čas enakovredno deloval na različnih glasbenih področjih (pevskem, dirigentskem/zborovskem ter pedagoškem). Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim leta 1972 Gallusovo plaketo in leta 2002 Kozinovo nagrado, najvišjo skladateljsko nagrado, ki jo podeljuje Društvo slovenskih skladateljev. Kot pevovodja je z amaterskim zborom Lira iz Kamnika večkrat dosegel raven izvrstnega zborovskega petja in pomembne umetniške interpretacije. Umrl je leta 2004 v Ljubljani.

28. maja 1901 se je v Podutiku rodil pesnik in umetnostni zgodovinar Anton Vodnik. Po klasični gimnaziji v škofovskih zavodih v Ljubljani se je na tamkajšnji univerzi vpisal na študij umetnostne zgodovine, ki ga je leta 1927 zaključil z doktorsko disertacijo o Francescu Robbi. Leto kasneje je postal kulturni urednik pri časopisu Sodobnost. Do leta 1931 je bil tudi knjižničar pri Prosvetni zvezi in lektor pri Jugoslovanski knjigarni in nato do 2. svetovne vojne urednik pri celjski Mohorjevi družbi. Med vojno je bil tesen sodelavec OF in bil nekaj časa zaprt, njegov sojetnik je bil Lovro Kuhar – Prežihov Voranc. Po vojni je postal oskrbnik nekdanje Prosvetne zveze ter član uredniškega odbora in lektor pri DZS, kjer je leta 1952 dočakal upokojitev.
Že med šolanjem je začel objavljati svojo poezijo v glasilih Jutranja zarja, Domače vaje in Almanah katoliškega dijaštva. Leta 1922 je izdal svojo prvo pesniško zbirko Žalostne roke, ki ji je leto kasneje sledila še zbirka Vigilije. S svojo poezijo je postal eden izmed nosilcev slovenskega katoliškega ekspresionizma v 20. letih prejšnjega stoletja. V tem času je njegova dela zaznamovalo hrepenenje po umiku iz družbene resničnosti, ekspresionizem in simbolizem. Njegove pesmi imajo pridih mistike in erotičnega hrepenenja ter skupinske religiozne predanosti. Do izida njegove tretje zbirke Skozi vrtove, je bilo potrebno čakati skoraj dve desetletji. Izšla je leta 1941, v motiviki pa pogosto združuje krščansko in panteistično vizijo sveta. Kasneje je izdal še zbirke Srebrni rog, Zlati krogi in Glas tišine. Njegova zadnja izdana zbirka nosi naslov Sončni mlini, v njej pa so izbrane pesmi iz prejšnjih zbirk. Kot umetnostni zgodovinar se je poleg Francesca Robbe, ki ga je obdelal v svoji doktorski disertaciji, posebej zanimal še za slikarstvo Franceta in Toneta Kralja. Umrl je leta 1965.

Danes mineva 100 let od rojstva slikarja in grafika Vita Globočnika. Slikarske obrti se je učil pri Francetu Godcu in na akademiji v Zagrebu, vendar študija ni dokončal. Med2. svetovno vojno so ga najprej zaprli v ustaški zapor in ga nato leta 1943 internirali v Padovo. Ko je Italija istega leta kapitulirala, se je pridružil partizanom, kjer je ustvarjal likovno propagando in sodeloval v grafičnem ateljeju Centralne tehnike KPS. V času med partizani je ustvarjal grafike, risbe in akvarele, iz tega obdobja pa je najbolj znana mapa linorezov Herrenvolk. Po vojni se je posvetil oljnemu slikarstvu in prikazoval predvsem partizansko tematiko, izkazal pa se je tudi za izvrstnega kolorista. Umrl je v Ljubljani leta 1946.

Na današnji dan leta 1842 se je pri Višnji Gori rodil Anton Tomšič, urednik časnika Slovenski narod. Rodil se je v preprosti kmečki družini, vendar je njegov oče s pridnostjo in podjetnostjo pridobil dovolj premoženja, da je Antona in njegovega mlajšega brata Frana lahko poslal na šolanje. Najprej se je šolal v Višnji Gori na ljudski šoli, nato pa v Ljubljani, Trstu, Celju in Novem mestu obiskoval gimnazijo, ki jo je zaključil z odliko. V Gradcu se je vpisal na študij prava in postal leta 1867 odvetniški pripravnik v Mariboru. Leto kasneje je sodeloval pri ustanovitvi časopisa Slovenski narod, ki je kasneje postal prvi sovenski dnevnik. K sodelovanju pri časopisu je pritegnil tudi pomembne pisatelje in jezikoslovce, kot na primer Frana Levstika, Frana Erjavca, Frana LEvca in Frana Celstina. Kot urednik in novinar je vodil politiko nasprotovanja slovenskim oportunističnim poslancem v državnem zboru in podpiral program Zedinjene Slovenije, zaradi česar je sebe in časnik moral večkrat zagovarjati pred sodiščem. Pri urejanju časopisa mu je konec 60. let 19. stoletja pomagal tudi Josip Jurčič, dokler se ni vrnil na Dunaj. Anton Tomšič je ostal urednik Slovenskega naroda vse do svoje smrti. Umrl je prav na svoj 29. rojstni dan, 26. maja 1871.

Na današnji dan leta 1936 se je v Ljubljani rodila pevka vokalne zabavne glasbe Marjana Deržaj. Pevsko pot je začela že v mladih letih po ljubljanskih klubih. Pri desetih letih je zapela v opernem zboru pri predstavi Carmen. Na ljubljanskem radiu je prvič nastopila leta 1949 v oddaji "Pokaži kaj znaš". Po avdiciji na radiu leta 1956 pa se je začela njena dolga in uspešna glasbena pot, ki ji je pozneje upravičeno prinesla naziv »prva dama slovenske popevke«. Leta 1958 je na opatijskem festivalu zabavne glasbe zmagala s pesmijo Vozi me vlak v daljave in leta 1964 na Slovenski popevki z legendarno pesmijo Poletna noč. Za pesem, ki danes velja za najlepšo slovensko popevko, je besedilo napisala Elza Budau in jo je uglasbil Mojimir Sepe.
Leta 1987 je bila nominirana za Dnevnikovo osebnost leta, leta 1996 pa je prejela Viktorja za življenjsko delo. Umrla je 18. januarja 2005 v Ljubljani.

24. maja leta 1875 se je v Gorici rodil Henrik Peternel. Sprva se je odločil za študij medicine v Gradcu, vendar je po dveh letih začutil božji klic in odšel na študij teologije v goriško semenišče. Leta 1898 je bil v Gorici posvečen v duhovniški stan in tam na začetku tudi služboval. Narodna zavednost ga je privedla v spor z italijanskimi cerkvenimi in posvetnimi oblastmi, zaradi česar so ga najprej premestili iz Gorice v okraj Cerkno, malo pred koncem prve svetovne vojne pa pregnale z italijanskega ozemlja. Nov dom si je našel v novonastajajoči jugoslovanski državi. Preselil se je v Celje in leta 1920 postal župnik v Črešnjicah pri Frankolovem. Ko se je konec 20. let upokojil se je naselil v Bukovžlaku pri Celju. Med drugo svetovno vojno je bil pregnan na Hrvaško, od koder se je vrnil z zdravstvenimi težavami.
Že preden je bil premeščen iz Gorice se je začel ukvarjati s čebelarstvom, ki mu je po upokojitvi posvetil vso svojo pozornost. Napisal je številne članke za slovenske in tuje čebelarske časopise ter predaval po celotni Jugoslaviji. Slovenske čebelarje je zastopal na mednarodnih zborovanjih in tečajih ter aktivno sodeloval v čebelarskih društvih, bil je podpredsednik Čebelarskega društva za Slovenijo in predsednik celjske zveze čebelarskih društev. Velik del svojega premoženja, je po svoji smrti leta 1951, zapustil čebelarski organizaciji v Celju, ki danes nosi njegovo ime.

Danes mineva 50 let od zgodovinske tekme 6. svetovnega prvenstva v košarki, med reprezentancama Jugoslavije in ZDA, ki se je odvila v ljubljanski Hali Tivoli. Jugoslovanska izbrana vrsta, na čelu katere je bil Ivo Daneu, je s 70 proti 63 ugnala aktualne olimpijske prvake. ''Plavi'', vzdevek so dobili zaradi barve dresov, so se kot gostitelji prvenstva uvrstili neposredno v finalni del tekmovanja, med tem ko se je 12 najboljših svetovnih ekip pomerilo v predtekmovanju v Sarajevu, Splitu in Karlovcu. To je bilo prvo svetovno prvenstvo v košarki, ki ni bilo organizirano v Južni Ameriki. Potekalo je še po starem sistemu, kjer zaključni boji niso bili na izpadanje, ampak so se ekipe pomerile med seboj, po ligaškem sistemu. Zaključne boje v Tivoliju so si, poleg jugoslovanske in ameriške, prislužile še reprezentance Brazilije, Sovjetske zveze, Italije, Češkoslovaške in Urugvaja. Za začetek je izbrana vrsta pod vodstvom Ranka Žeravice premagala zahodne sosede Italijane. Na drugi tekmi je ''plavi orkan'' s 25 točkami razlike odpihnil dvakratne svetovne prvake Brazilce. Bolj umirjeno so Jugoslovani odigrali proti Čehoslovakom in nato z najmanjšim številom košev na tekmah finala, končni rezultat je bil 63:45, premagali še Urugvaj in ostali edina neporažena ekipa na prvenstvu. Za vzpon na svetovni košarkarski vrh so potrebvali le še zmago nad Američani. Na današnji dan leta 1970 se je na parketu ljubljanskega Tivolija začel peklenski boj za košarkarski prestol, za primerno vzdušje pa so poskrbeli navijači, ki so preglasili tudi sodnikove žvižge. Najboljši košarkarji Jugoslavije so vajeti trdno držali v svojih rokah in na odmor odšli s tremi točkami prednosti, ki so jo do konca tekme povečali na sedem točk. V ključnih trenutkih je v igro vstopil kapetan ekipe Ivo Daneu, ki je prvenstvo pričakal poškodovan, in dosegel svoje 4 točke na tekmi v odločilnih trenutkih. Poleg njega sta jugoslovansko izbrano vrsto zastopala še Ljubljančan Aljoša Žorga in, zaradi svoje dolgoletne kariere v Olimpiji poslovenjeni Hrvat, Vinko Jelovac. Praznovanje zmage je v Ljubljani trajalo vse do zore naslednjega dne, ko je reprezentanca odigrala še svojo zadnjo tekmo prvenstva proti Sovjetski zvezi. Tekmo so sicer izgubili, vendar so si z zmago na današnji dan leta 1970 že zagotovili zlato medaljo. Izkušeni vodja ekipe, legenda slovenske košarke, Ivo Daneu je tako z zlatim leskom zaključil svojo reprezentančno kariero. Na žalost veselje ob osvojitvi zlata ni trajalo dolgo, saj je 3 dni po prvenstvu nenadoma umrl član ekipe, Srb Trajko Rajković.

Na današnji dan leta 1992 so na zasedanju Generalne skupščine Organizacije združenih narodov v New Yorku slovesno sprejeli samostojno Republiko Slovenijo za 176. polnopravno članico svetovne organizacije. Predstavnike držav članic je v slovenščini nagovoril predsednik Slovenije Milan Kučan in pred zgradbo svetovne organizacije so slovesno dvignili našo zastavo. S tem se je za Slovenijo končalo enoletno obdobje negotovosti, saj je pridobila možnost, da se neposredno izreka o vseh ključnih vprašanjih, ki zadevajo mednarodno varnost, in se lahko vključuje v mnoge druge organizacije OZN-ja. Prvi stalni predstavnik Slovenije pri OZN je postal Danilo Türk. Tedanjemu generalnemu sekretarju OZN Butrosu Butrosu Galiju je Slovenija ob tej priložnosti podarila kopijo situle, bronaste posode iz 6. stoletja pr. n. št., najdene v Vačah, kakršno si lahko ogledate tudi na razstavi Slovenska zgodovina na Ljubljanskem gradu. Na obletnico sprejema Slovenije v OZN praznujemo tudi dan slovenske diplomacije.

Na današnji dan leta 1946 se je v Ljubljani rodil dramaturg, prevajalec in publicist Igor Lampret. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral romanistiko in slavistiko, ter dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Že med študijem se je uveljavil v Eksperimentalnem gledališču Glej, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je kot dramaturg, upravnik in umetniški vodja Slovenskega ljudskega gledališča v Celju sodeloval pri vrsti uprizoritev, ki so celjski ansambel v nekaj letih naredile za enega najprodornejših pri nas. Pozneje je bil vodja gledališkega in filmskega programa v Cankarjevem domu ter upravnik in umetniški vodja Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani (1983-1987). Bil je tudi prevajalec, zlasti iz klasične in sodobne francoske, španske in poljske dramatike ter strokovnih besedil. Med deli, ki jih je prevedel, so drame Dubillarda, Gombrowicza, Bulgakova, Lorce, Beaumarchaisa, Calderona in drugih avtorjev. Nekaj mesecev pred smrtjo je izšla knjiga njegovih dramaturških esejev z naslovom »Rabe sočutja«. Umrl je 4. julija 2006 v Ljubljani.

Na današnji dan leta 1929 se je v Ljubljani rodila umetnostna zgodovinarka Melita Stele-Možina. Njena starša sta bila umetnostni zgodovinar Franc Stele in zgodovinarka Melita Pivec Stele. Leta 1954 je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nato je bila kustosinja v Narodni galeriji ter muzejska svetovalka v Moderni galeriji v Ljubljani. Najprej je raziskovala ljubljansko baročno kiparstvo, predvsem frančiškansko rezbarsko delavnico, delo v galeriji pa jo je usmerilo k sodobni umetnosti. Pripravila je številne pregledne, tematske ali retrospektivne razstave najpomembnejših slovenskih umetnikov. Kot strokovnjakinja za grafične tehnike je pogosto sodelovala v domači in tujih razstavnih žirijah. Umrla je leta 1987.

Danes mineva 440 let od začetka Kobilarne Lipica in vzreje svetovno znanih lipicancev.
Konji, še posebej tisti iz Španije, so predstavljali eno izmed ključnih strateških dobrinin. Ker ima slovenski Kras podobno podnebje in zemljo kot Španija, se je nadvojvoda Karel II. odločil, da prav tam ustanovi dvorno kobilarno. Leta 1578 so našli zapuščen letni dvorec tržaškega škofa, ki je bil že v slabem stanju. V naslednjih dveh letih so dvorec in pripadajoče posestvo obnovili ter pripravili za vzrejo konj. Na današnji dan leta 1580 sta tržaški škof in nadvojvoda Karl II. podpisala pogodbo o prevzemu posesti in s tem postavila temelje Kobilarne Lipica. Leto kasneje so iz Španije pripeljali 30 plemenskih konj, 24 kobil in 6 žrebcev. Španske konje so križali s starejšo pasmo kraških konj so ustvarili danes svetovno znano pasmo lipicanca. Eden izmed vrhuncev razvoja kobilarne je bil v 18. stoletju, ko so na Dnaju odprli dvorno jahalno šolo, za potrebe dvornih ceremonialov, na slavnostni otvoritvi pa je sodelovalo že 54 žrebcev iz Lipice. Danes vzreja lipicancev, poleg Slovenije, poteka še v Avstriji, Italiji, Romuniji, Hrvaški, na Češkem, Slovaškem in Madžarskem, ter v manjšem obsegu tudi drugod po svetu.

Danes mineva 100 let odrojstva akademskega kiparja in alpinista Marjana Keršiča – Belača. Za kiparja se je izučil pri Borisu Kalinu na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1949 diplomiral. Njegova prva dela so v slogu socialističnega realizma, kasneje pa je nadaljeval v bolj umirjenem realizmu. V 60. letih prejšnjega stoletja je na Šoli za likovno oblikovanje v Ljubljani poučeval kiparske tehnike.
Kot alpinist je opravil več pomembnih prvenstvenih vzponov in osvojil zavidljivo število najtežjih plezalnih smeri pri nas. Leta 1960 je bil tudi član prve jugoslovanske alpinistične odprave JAHO I, v kateri je skupaj s Kunaverjem in Mahkoto osvojil vrh Trisula v Himalaji. Umrl je leta 2003 v Ljubljani.

Na današnji dan leta 1869 je bil v Vižmarjah pri Ljubljani organiziran sedmi slovenski tabor, na katerem se je zbralo okoli 30.000 ljudi.
Taborsko gibanje je bilo slovensko politično gibanje med leti 1868 – 1871, v tem času se je zvrstilo 18 taborov. Tabori so bili ob nedeljah popoldne na večjih travnikih ob mestih, trgih in vaseh, kjer se je zbrala večja množica ljudi (v povprečju 6.000 udeležencev). Po izbiri predsednika tabora se je zvrstilo več govornikov. Na koncu govorov se ljudje niso razšli, saj je sledila glasba, ples in petje ter pogostitev. V spomin na tabore so izdajali posebne razglednice, značke in taborske svetinjice z geslom »Slovenci, zedinimo se!«.
Stalne točke vseh taborov so bile poleg zahteve po Zedinjeni Sloveniji tudi lokalni, gospodarski, šolski in upravni problemi. Prve tabore so organizirali in se jih udeleževali le mladoslovenci. Šele na vižmarskem taboru so se po številnih javnih grajah taborski ideji pridružili tudi staroslovenci, kjer je bil eden izmed govornikov celo Janez Bleiweis, ki je svoj govor zaključil z vzklikom »Dajte nam Slovenijo!«. Tako se je zahteva po Zedinjeni Sloveniji iz taborov prenesla tudi v deželne zbore.
O taborih je obširno poročalo domače časopisje pa tudi številni časniki po monarhiji, predvsem osrednji dunajski.
Ker so tabori krepili slovenski nacionalizem, jih je konservativna Hohenwartova vlada prepovedala. Kmalu nato je prišlo do spora med mlado- in staroslovenci, zaradi česar je bilo slovensko narodno gibanje razcepljeno.

Want your school to be the top-listed School/college in Ljubljana?

Click here to claim your Sponsored Listing.

Location

Category

Address


Grajska Planota 1
Ljubljana
1000
Other Education in Ljubljana (show all)
Candor-Dominko k.d. Candor-Dominko k.d.
Ziherlova 4
Ljubljana, 1000

Jezikovna šola in šola komunikacije

Alumni Škofijske klasične gimnazije Alumni Škofijske klasične gimnazije
Štula 23
Ljubljana, 1000

Klub Alumni ŠKG

NAJ varstvo otrok NAJ varstvo otrok
Ljubljana

Svet Veselja Svet Veselja
Ljubljana
Ljubljana, 1000

*ENERGETSKO TRENERSTVO - trening za življenje, podpora ob soočanju s stresom in čustvenimi izzivi *ENERGETSKO TRENERSTVO IN JOGA ZA ŠPORTNIKE *SPROSTITVENA JOGA Z ZVOČNO KOPELJO SVET VESELJA , Center za razvoj osebnosti in širjenje zavesti

Zgodovinski časopis Zgodovinski časopis
Aškerčeva Cesta 2
Ljubljana, 1000

Zgodovinski časopis je glasilo Zveze Zgodovinskih društev Slovenije in osrednji časopis slovenskih zgodovinarjev.

Massage club "Vivomassage" Massage club "Vivomassage"
Stanežiče 124
Ljubljana, 1210

- Člani kluba (tisti, ki so všečkali stran) imajo 30% popust pri masaži - Profesionalna klasična masaža ter njene različice - Refleksnoconska masaža stopal in dlani - Zapiski o masaži in zdravem načinu življenja

Sončna hiša otrok Sončna hiša otrok
Gradnikova Ulica 1
Ljubljana, 1000

Z Montessori vzgojo in izobraževanjem nudimo otroku pogoje in možnosti, da najde in razvija svoje notranje potenciale, tako pri samostojnem delu, kot pri skrbi za skupnost. Tak otrok je zadovoljen s seboj in odgovoren do sebe in skupnosti.

Šola v oblaku Šola v oblaku
Čepovanska 2
Ljubljana, 1000

Šola tehnike, umetnosti, naravoslovja in vsega kar je povezano z ustvarjalnostjo.

Arsdelavnica Arsdelavnica
Mestni Trg 7
Ljubljana, 1000

Zavod Družinska Harmonija Zavod Družinska Harmonija
Šmartinska C. 106 (poslovni Prostori)
Ljubljana, 1000

Zavod Družinska harmonija je namenjen vsem, ki se soočajo s težavami v sebi, odnosih, ter družinskem življenju; torej posameznikom, partnerjem in družinam!

Zgodovina Slovenije - SIstory Zgodovina Slovenije - SIstory
Kongresni Trg 1
Ljubljana, 1000

Portal Zgodovina Slovenije - SIstory je osrednja vstopna točka do digitalnih in digitaliziranih vsebin za zgodovinarje in ljubitelje zgodovine.

Frižider Frižider
Večna Pot 113
Ljubljana, 1000

Makerspace na UL FRI. Kjer se nič ne pokvari.